Jedro

Ugotovitev zamude zakonskega prekluzivnega roka za vložitev tožbe ima za posledico zavrženje tožbe, ne pa zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede točke 1 in 2 zahtevka razveljavita in se v tem delu tožba zavrže. V preostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je pri drugotoženi agenciji prenehalo delovno razmerje s 26.6.2003 na podlagi odločbe z dne 12.5.2003 o razporeditvi k prvotoženki oziroma njeni davčni upravi (DURS) s 27.6.2003. V tožbi, ki jo je tožnica vložila dne 4.9.2003, je zahtevala, da sodišče razveljavi določbo odločbe z dne 12.5.2003, da prične z delom pri DURS s 27.6.2003 in da višino njene plače, pravice in obveznosti iz delovnega razmerja uredi predstojnik DURS s posebno odločbo. Hkrati je zahtevala, da sodišče odloči o pravicah, ki ji gredo iz odpovedanega delovnega razmerja. Posebej je zahtevala, da sodišče naloži obema toženkama, da tožnici izplačata denarno nadomestilo v višini šestih bruto plač v skupni višini 3.750.000 SIT in odpravnino v znesku 1.400.000 SIT z zapadlostjo s 26.6.2003. Sodišče prve stopnje je tožničine zahtevke kot neutemeljene zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica zoper sporni del odločbe z dne 12.5.2003 pravočasno ugovarjala in da ji je bila drugostopna odločba o zavrnitvi ugovora vročena 23.6.2003. Ne glede na to je štelo, da je tožnica tožbo dne 4.9.2003 pravočasno vložila, ker odločitev o ugovoru ni bila vročena tožničinemu pooblaščencu v postopku pri drugotoženi stranki. Ugotovilo je, da je postala odločba drugotožene stranke z dne 12.5.2003 v delu, v katerem je odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 26.6.2003, pravnomočna, ker je v tem delu tožnica ni izpodbijala. Hkrati je ugotovilo, da se je prvotožena stranka zavezala prevzete delavce, med njimi tožnico, razporediti na ustrezna delovna mesta in da je bila tožnica v skladu s tem z odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 26.6.2003 z naslednjim dnem imenovana za svetovalko direktorja DURS. Tožnica ni začela delati pri prvotoženi stranki oziroma DURS, temveč se je s 1.9.2003 zaposlila v firmi A. d.o.o., ki sta jo ustanovila z možem. Glede na to tožnica ni bila upravičena do zahtevanega nadomestila plače za čas odpovednega roka, do katerega ni bila upravičena, in ne do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v posledici trajnega presežka. Hkrati je sodišče tožnici naložilo, da prvotoženi stranki povrne njene stroške postopka, glede stroškov drugotožene stranke pa, da jih krije stranka sama.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in drugotožene stranke (zoper izrek o stroških) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je v zvezi z razporeditvijo k prvotoženi stranki tožnica glede na prenehanje veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in njegovega 105. člena zamudila rok za vložitev tožbe in v tem delu že zaradi tega z zahtevkom ni mogla uspeti. Glede denarnih zahtevkov pa je presodilo, da prvotožena stranka ni odgovorna za denarna izplačila, ki naj bi šla tožnici v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri drugotoženi stranki. Do zahtevanih izplačil iz naslova kršitve odpovednega roka in odpravnine pa tožnica tudi sicer ni bila upravičena, ker ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi razporeditve v smislu določb 30. in 31. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90, s kasnejšimi spremembami), ob takem prenehanju delovnega razmerja pa ni predviden niti odpovedni rok in niti plačilo odpravnine.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo in se v njej sklicuje zgolj na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati odškodninsko odgovornost obeh toženk, ker pri tožničini razporeditvi svojih ravnanj nista uskladili tako, kot je določeno v zakonu, to je, da bi bila tožnici izdana odločba, na podlagi katere bi vedela, kam je razporejena ter kdaj in kje mora delati. Poleg tega pa bi ji sodišče moralo priznati pravice iz dela ob prenehanju delovnega razmerja pri drugotoženi stranki.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena obema toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Na podlagi določb 371. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati.

Tožničin zahtevek za razveljavitev dela sporne odločbe drugotožene stranke z dne 12.5.2003 in za odločitev o pravicah iz odpovedanega delovnega razmerja (1. in 2. točka zahtevka) pomeni zahtevo po spremembi sporne odločbe drugotožene stranke, ki jo tožnica uveljavlja s tožbo. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je vložitev takšne tožbe zoper odločbo delodajalca vezana na v zakonu določene roke. Ob ugotovitvi, da je tožnica v skladu z določbami takrat še veljavnega 72. člena ZDDO zoper sporno odločbo dne 2.6.2003 izkoristila pravico do vložitve ugovora in ker odločitev drugotožene stranke o njenem ugovoru tožnici ni bila pravilno vročena, je po poteku 30 dni po vložitvi ugovora (3. odstavek 72. člena ZDDO) pričel teči 30. dnevni rok za vložitev tožbe iz 2. odstavka 204. člena takrat že veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Po ugotovitvi sodišča druge stopnje je ta rok potekel 1.8.2003, tožba pa je bila vložena šele 4.9.2003, to je po poteku tega roka.

Rok za vložitev tožbe iz 2. in 3. odstavka 204. člena ZDR je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je rok za tožbo ob njeni vložitvi že potekel, vendar ima ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe in ne zavrnitev tožbenega zahtevka. Enako stališče je zavzelo sodišče tudi v sklepu VIII Ips 339/2006 z dne 25.10.2007. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v tem delu reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in glede 1. in 2. točke zahtevka tožbo zavrglo (1. odstavek 380. člena v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP).

Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri drugotoženi stranki zaradi razporeditve v drug državni organ v smislu določb 30. in 31. člena ZDDO. Za take primere ZDDO ne določa pravice delavca do odpovednega roka in niti pravice do plačila odpravnine. Če tožnica kljub izdani odločbi, ki ji je zagotavljala ustrezno delo v drugem organu (in kljub kasnejšemu imenovanju na ustrezno uradniško delovno mesto) dela ni nastopila in se je kasneje zaposlila drugje, to ne vpliva na njeno pravico do odpovednega roka oziroma izplačila ustreznega nadomestila plače za čas le-tega in na pravico do plačila odpravnine. Zato je sodišče tožničine denarne zahtevke zoper drugotoženo stranko utemeljeno zavrnilo. Zaradi razporeditve tožnice v smislu 30. in 31. člena ZDDO ne obstaja odškodninska odgovornost niti prvotožene in niti drugotožene stranke. Tudi s solidarno naslovljenim zahtevkom iz tega naslova na obe toženi stranki zato tožnica ni mogla uspeti.

Glede na povedano je sodišče v zvezi z odločitvijo o tožničinih denarnih zahtevkih na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.