Jedro

Za obrambo je na predobravnavnem naroku obstajala dolžnost reagiranja s podajo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov, zato je bil zagovornikov predlog za izločitev dokazov, podan v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, prepozen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega A. T. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni A. T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. Sodišče je obsojencu za to kaznivo dejanje izreklo kazen štiri leta zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu in izročitvenem priporu. Prav tako mu je sodišče naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovanih bank, s presežki premoženjskopravnih zahtevkov pa jih je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), razen P., d. d., oškodovano banko H., d. d., pa je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je sodišče obsojencu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo napravo, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa mu je naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka, pri čemer ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodna takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni A. T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da obsojenec v zahtevi zgolj ponavlja pritožbene očitke, glede katerih je stališče zavzelo že sodišče druge stopnje, kateremu se v celoti pridružuje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se je o njem izjavil. B-I.

5. Obsojenec je 29. 11. 2015 vložil še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti (vlogo je sicer naslovil kot dopolnilo pritožbe z obrazložitvijo). Ob tem, da je bila sodba sodišča druge stopnje obsojencu vročena 17. 7. 2015, njegovemu zagovorniku pa 18. 8. 2015, da je rok za vložitev zahteve tri mesece od zadnje vročitve pravnomočne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (tretji odstavek 421. člena ZKP) ter da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih), se je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru iztekel 18. 11. 2015 (oziroma 19. 11. 2015 za zagovornika). Slednje pomeni, da je obsojenec dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri navaja druge (nove) razloge kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil prepozno. Zato Vrhovno sodišče te obsojenčeve vloge ni obravnavalo.

B-II.

6. Obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, češ da niso podani pogoji za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, ker posamezna kazniva dejanja niso bila storjena zaporedoma, s katerimi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, Vrhovno sodišče ni presojalo. Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ne obsojenec ne njegov zagovornik pred sodiščem prve stopnje ali v pritožbah nista uveljavljala kršitve kazenskega zakona zaradi nepravilne uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Nasprotno, obramba na predobravnavnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo (oba sta bila opravljena 7. 7. 2014), ni imela pripomb na prebrano obtožnico, obsojenec je izjavil tudi, da jo razume. Obramba torej med kazenskim postopkom in v postopku z rednim pravnim sredstvom ni zatrjevala, da posamezna kazniva dejanja niso bila storjena zaporedoma, torej v kratkem časovnem obdobju. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, zakaj take kršitve ni uveljavljal že prej. Zato Vrhovno sodišče zgoraj povzetih vložnikovih navedb, povezanih z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona, ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Nadalje obsojenec zatrjuje, da s kaznivimi dejanji pod točkami od 1 do 3 izreka prvostopenjske sodbe nima nič ter da bi se mu s tem v zvezi moralo očitati tudi, da je poleg namestitve snemalne naprave na bančne avtomate pridobil še premoženjsko korist, ki pa je v tem primeru ni bilo. Kazenski postopek je po obsojenčevem mnenju pokazal, da si ni pridobil premoženjske koristi, prav tako ni znano, kdaj naj bi izročil podatke neznanim storilcem v Ameriki. Pri kaznivem dejanju pod točko 4 izreka pa sploh ni navedeno, da bi si obsojenec s kaznivim dejanjem želel pridobiti premoženjsko korist, kar pa je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec vidi kršitev kazenskega zakona tudi v tem, da so v točki 3 izreka prvostopenjske sodbe številke bančnih kartic zapisane le delno, zaradi česar po njegovem stališču niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

8. Na take, že v pritožbah uveljavljane očitke, je sodišče druge stopnje (sodba, stran 3 in 4) odgovorilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v sostorilstvu, pri čemer je z enim, še neugotovljenim sostorilcem deloval v Sloveniji tako, da je na bančne avtomate namestil „skimming“ napravo in sporočal podatke o bančnih računih oškodovancev, preostali, prav tako še neugotovljeni, sostorilci pa so delovali v ZDA, in sicer so z dvigi denarja pridobili protipravno premoženjsko korist. Tako obsojenec kot še neugotovljeni sostorilci so si torej s skupnim delovanjem pridobili premoženjsko korist. V zvezi z delno zapisanimi številkami bančnih kartic v točki 3 izreka prvostopenjske sodbe je sodišče druge stopnje (sodba, stran 4 in 5) obrazložilo, da tak delni zapis številk ne vpliva na sklepčnost izreka, saj so številke bančnih kartic in posledično tudi bančnih računov, katerim so kartice pripadale, določljive, v nekaterih primerih so navedena tudi imena imetnikov računov. Glede kaznivega dejanja pod točko 4 izreka prvostopenjske sodbe je sodišče druge stopnje presodilo (sodba, stran 5), da je to dejanje ostalo le pri poskusu. Opredelitev obsojenčevih ravnanj kot nadaljevano kaznivo dejanje je obsojencu v korist, zato okoliščina, da je eno od kaznivih dejanj, zajetih v omenjeno pravno konstrukcijo, ostalo pri poskusu, ni pravno relevantna. Take razloge sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče sprejema kot logične in razumno utemeljene ter dodaja le, da je očitek o pridobitvi protipravne premoženjske koristi s kaznivimi dejanji, opisanimi v točkah od 1 do 3 izreka prvostopenjske sodbe, razviden že iz uvodnega opisa kaznivega dejanja v izreku, pri kaznivem dejanju pod točko 4 izreka pa sostorilci protipravne premoženjske koristi niso pridobili, saj je dejanje zaradi odkritja „skimming“ naprave, ki jo je obsojenec namestil na bančni avtomat, ostalo pri poskusu. Obsojenec z golim ponavljanjem pritožbenih navedb izraža zgolj nestrinjanje z razlogi drugostopenjskega sodišča, z navedbo, da z dejanji pod točkami od 1 do 3 izreka nima nič, pa uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Do navedb o nezakonitih video posnetkih parkirišča pred trgovino Mercator Tehnika in drugih parkiriščih, ko se je približeval bančnemu avtomatu, ki jih je obsojenčev zagovornik podal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in ki jih obsojenec ponovno uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je logično in razumno obrazloženo stališče zavzelo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 5 in 6). Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja s tem v zvezi ni ugotavljalo, vendar pa stranke teh vprašanj tudi niso problematizirale in niso predlagale izločitve tega dokaza. Na podlagi opravljenih poizvedb (tretji odstavek 377. člena ZKP) pri upravljavcu parkirišča pred trgovino Mercator Tehnika je sodišče druge stopnje presodilo, da se obvestilo o izvajanju video nadzora nad parkiriščem nahaja ob vstopu na parkirišče, kjer je zapornica, in sicer že od postavitve video nadzornega sistema dalje, torej je bilo tam tudi v času storitve kaznivega dejanja. Zato navedbe obrambe, da so bili video posnetki dogajanja na tem parkirišču pridobljeni v nasprotju z določbami Zakona o varstvu osebnih podatkov in Zakona o osebnem varovanju, niso utemeljene. V zvezi s posnetki nadzornih kamer pri bančnih avtomatih, na katerih je mogoče videti obsojenca in še neugotovljenega sostorilca, je sodišče druge stopnje opravilo tehtanje med posegom v obsojenčevo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS ter osebno varnostjo obiskovalcev bančnih avtomatov iz 34. člena Ustave RS v zvezi s 15. členom Ustave RS. Presodilo je, da je obsojenec s svojimi ravnanji kršil premoženjske pravice oseb, ki so dostopale do bančnih avtomatov in katerim je nastala precejšnja premoženjska škoda, ter da se bančni avtomati nahajajo na javnih mestih, kjer obsojenec ni mogel pričakovati zasebnosti, saj se je video nadzor bančnih avtomatov, ki je praviloma tudi dobro viden in označen z opozorilom, izvajal na javnem, ne pa v zasebnem prostoru.

10. Po določbah četrtega odstavka 285.b člena ZKP predsednik senata na predobravnavnem naroku po ugotovitvi, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe, slednjega pouči po določbah iz 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP ter ga pozove, da se izjavi, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne priznava. Sodišče po tej določbi obtoženca torej pouči, da bo na naroku, če ne prizna krivde, lahko predlagal izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi, ter podal druge procesne predloge in se izjavil o načinu poteka glavne obravnave; da bo imel obtoženec v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne in druge predloge ter zahtevati izločitev predsednika senata in izločitev dokazov le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku; in da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi ter da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Če obtoženec na predobravnavnem naroku krivde po obtožbi ne prizna, ga predsednik senata pozove, da predlaga dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, poda druge procesne predloge in predlaga izločitev nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 285.d člena ZKP). O predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči predsednik senata po opravljenem predobravnavnem naroku s posebnim sklepom. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, sme predsednik senata pred odločitvijo izvesti potrebne dokaze (prvi in drugi odstavek 285.e člena ZKP). Namen take pravne ureditve predobravnavnega naroka je v tem, da se določena dejanska in pravna vprašanja razjasnijo pred začetkom glavne obravnave. Na glavni obravnavi se taka vprašanja razjasnjujejo le, če so na strani obrambe podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih jih ni bilo mogoče razjasniti že na predobravnavnem naroku (na primer zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin).

11. Že sodišče druge stopnje je ugotovilo (sodba, stran 6), da obramba pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala izločitve nezakonitih dokazov (posnetkov nadzornih kamer in na njihovi podlagi napravljenih fotografij obsojenca). Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se posnetki nadzornih kamer oziroma fotografije obsojenca, napravljene na podlagi video posnetkov nadzornih kamer, v sodnem spisu nahajajo od 13. 10. 2013, ko je sodišče prve stopnje prejelo zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in katere priloga so tudi fotografije obsojenca. Ne med preiskavo ne med postopkom pred sodiščem prve stopnje obramba kljub pravnim poukom po tretjem odstavku 285.a člena ZKP, glede katerega je obsojenec izjavil, da ga je razumel, in po drugem odstavku 285.d člena ZKP, ki ju je prvostopenjski sodnik podal na predobravnavnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo, oba z dne 7. 7. 2014, ni zahtevala izločitve omenjenih fotografij kot nezakonitih dokazov, temveč je tako zahtevo podala šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na predobravnavnem naroku je obramba podala predloge za pridobitev podatkov od več slovenskih bank, katerih kartice so bile zlorabljene, pridobitev izvedenskih mnenj izvedencev elektrotehnične in medicinske stroke, opravo poizvedb v Republiki Makedoniji o obsojenčevem premoženjskem stanju, za zaslišanje S. S., opravo poizvedb pri makedonskem ponudniku telekomunikacijskih storitev, zaslišanje policista iz Makedonije in opravo poizvedb pri W. U. Na predobravnavnem naroku stranke kazenskega postopka niso imele predlogov za izločitev dokazov, prav tako takih predlogov niso podale med glavno obravnavo.

12. Ob ugotovljenem procesnem dejanskem stanju (točka 11 te sodbe) Vrhovno sodišče zaključuje, da je obramba glede zahteve za izločitev prekludirana. Predlog za izločitev dokazov je bil podan šele v zagovornikovi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vloženi 31. 3. 2015, čeprav so se obsojenčeve fotografije in opis načina njihove pridobitve, naveden v kazenski ovadbi, nahajale v sodnem spisu že od 13. 10. 2013. Ob določbah 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP in drugega odstavka 285.d člena ZKP je bila obramba, potem ko je obsojenec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava, na predobravnavnem naroku dolžna podati predlog za izločitev dokazov. Sodišče je obrambo o tej dolžnosti tudi izrecno poučilo in jo opozorilo po 4. točki tretjega odstavka 285.a člena ZKP, da bo v nadaljnjem poteku postopka imela pravico podati tudi predlog za izločitev dokazov, a le pod pogojem, da bo navedla utemeljene razloge, zakaj ga ni podala na predobravnavnem naroku. Med kazenskim postopkom se pravno relevantna dejstva oziroma okoliščine, povezane s pridobitvijo posnetkov nadzornih kamer in fotografij obsojenca, niso spremenile. Nadalje, obramba v rednih pravnih sredstvih, pa tudi sedaj v izrednem pravnem sredstvu, ni zatrjevala, da bi prišlo do take spremembe pravno relevantnih dejstev, prav tako v teh pravnih sredstvih ni obrazložila, zakaj te kršitve ni mogla uveljavljati že prej. Glede na to, da je za obrambo obstajala dolžnost reagiranja s podajo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov na predobravnavnem naroku 7. 7. 2014, je bil že zagovornikov predlog za izločitev dokazov, podan v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z dne 31. 3. 2015, prepozen. Zaradi nastopa prekluzije glede izločitve dokazov, pridobljenih s posnetki nadzornih kamer, ter dokazov, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi, je obsojenec prekludiran z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane nezakonitosti pridobitve njegovih fotografij.

13. Obsojenec je torej prepozno podal ugovore, ki izhajajo iz zatrjevane nezakonitosti pridobitve njegovih fotografij, zato je njegovo zatrjevanje, da je sodišče s tem, ko je izpodbijano sodbo oprlo na njegove fotografije ter z njimi povezane dokaze (plačilni nalog, izpovedba E. H.), zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je ob odgovarjanju na pritožbene navedbe in ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) sicer presodilo, da z izvajanjem video nadzora ni bilo poseženo v obsojenčevo pravico do zasebnosti, zato video posnetki in na njihovi podlagi napravljene fotografije obsojenca ne predstavljajo dokaza, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa in na katerega se sodba ne bi mogla opirati. Obsojenec v zahtevi tudi ne podaja dodatnih argumentov, kot so bili navedeni v pritožbah, temveč jih zgolj ponavlja, s čimer izraža nestrinjanje z razlogi drugostopenjskega sodišča. 14. Sodišči prve (sodba, stran od 17 do 19) in druge stopnje (sodba, stran 9 in 10) sta v zvezi z navedbami obrambe, pri katerih obsojenec sedaj vztraja v zahtevi za varstvo zakonitosti, o nezakoniti pridobitvi obsojenčevega DNK profila od hrvaške policije, logično in razumno obrazloženo presodili, da ne gre za nedovoljen dokaz. Namreč, hrvaška policija je v okviru mednarodnega sodelovanja s slovensko policijo slednji sporočila podatke o obsojenčevem DNK profilu, ki pa jih je opremila z oznako H1, po kateri posredovanih podatkov ni mogoče uporabiti na sodišču brez dovoljenja posredovalca, vendar je to oznako 9. 10. 2014 umaknila. Tak umik, do katerega je sicer prišlo v času, ko je bil kazenski postopek zoper obsojenca pred slovenskim sodiščem že v teku, za obravnavani primer ni pravno relevanten. Namreč, obsodba v kazenskem postopku zoper obsojenca v Republiki Hrvaški, v katerem je bil pridobljen njegov DNK profil, je postala pravnomočna 17. 12. 2012, ko (pred)kazenski postopek v Republiki Sloveniji zoper njega še ni tekel. Zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Neutemeljeno je obsojenčevo zatrjevanje, da ob spremembi obtožbe ni imel zadostnih možnosti za pripravo obrambe in da v postopku ni mogel v celoti uporabljati svojega jezika, ker mu niso bila vsa sodna pisanja vročena v njegovem jeziku. Take, tudi v pritožbah podane navedbe je presodilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 8 in 9). Tako iz podatkov v spisu kot iz drugostopenjske sodbe je razvidno, da je bil na glavni obravnavi ves čas prisoten tolmač za makedonski jezik, katerega je predsednik senata na vsakem naroku posebej opozoril na dolžnost prevajanja in ki je obsojencu sproti prevajal dogajanje na glavni obravnavi. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni bilo dolžno še posebej vročati prevodov zapisnika z glavne obravnave v makedonski jezik. Obsojenec je dogajanje na glavni obravnavi lahko spremljal v jeziku, ki ga razume, o njegovem dejanskem razumevanju dogajanja pa se je mogoče prepričati na podlagi njegovega komentiranja izpovedb prič in predloženih listin. V zvezi s spremembo obtožbe, ki je bila obsojencu v prevodu v makedonski jezik resda vročena na zadnjem naroku za glavno obravnavo 30. 1. 2015, je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je predsednik senata po vročitvi prevoda obtožbe obsojencu pojasnil, glede katerih okoliščin je obtožba spremenjena, obsojenec in njegov zagovornik pa sta izjavila, da sta tako spremembo razumela in da nimata pripomb. Ne obsojenec ne njegov zagovornik takrat nista zahtevala dodatnega roka za pripravo obrambe. Poleg tega je v obtožbi prišlo le do spremembe številk, in sicer datumov izvršitve kaznivih dejanj in zneskov protipravno pridobljene premoženjske koristi, pri čemer se je obsojencu očital krajši čas izvrševanja kaznivih dejanj in v nekaterih primerih nižji znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi. Sodišče druge stopnje je še obrazložilo, da je bila obsojencu sprememba obtožbe v slovenskem jeziku vročena že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, da obsojenec, v kar se je drugostopenjsko sodišče prepričalo na javni seji, vsaj delno razume slovenski jezik in da obramba v pritožbi ni obrazložila vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe. Ob tem, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj ponavlja pritožbene navedbe, da le na splošni ravni zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja ter da ob spremembi obtožbe ni imel dovolj časa za pripravo obrambe, in niti ne obrazloži vpliva zatrjevanih kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), Vrhovno sodišče zgoraj povzete razloge drugostopenjskega sodišča sprejema kot logične in razumno obrazložene ter jim nič ne dodaja. Zatrjevana bistvena kršitev določb iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP s tem ni podana.

16. Z navedbami, da na parkirišču ni oznake o tem, da je parkirišče pod video nadzorom; da ni ugotovljeno, kdo in na kakšen način izvaja video nadzor ter koliko časa se hranijo video posnetki; da ni dokazov o tem, da bi obsojenec storil očitana kazniva dejanja ter da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno; da bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede obsojenčevih zdravstvenih težav in zmožnostjo namestitve „skimming“ naprave bilo treba pridobiti izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke; da se na nobenem posnetku ne vidi, da bi obsojenec imel pri sebi „skimming“ napravo oziroma da bi tako napravo nameščal na bančni avtomat; da sodišče nima ustreznega znanja za ugotovitev, da je obsojenec nameščal „skimming“ napravo; da je kazenska sankcija pretirana in neupravičena; da obsojenec nima nič z očitanimi kaznivimi dejanji; da si ni pridobil premoženjske koristi; obsojenec ne more uspeti. Z nestrinjanjem z ugotovljenim dejanskim stanjem, podajanjem lastnih dokaznih zaključkov in ocenjevanjem višine izrečene kazni, obsojenec uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

17. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in dolžine izrečene kazni zapora je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da ni dolžan povrniti stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.