Jedro

Kadar zaradi totalne škode na zavarovanem vozilu vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, mora odgovorna oseba (v tem primeru tožena zavarovalnica na podlagi obveznega odgovornostnega avtomobilskega zavarovanja) izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino (tretji odstavek 185. člena v zvezi s 190. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Upoštevana je tržna vrednost vozila v času škodnega dogodka. Oškodovancu je dana možnost, da z zneskom odškodnine kupi drugo vozilo v enakem stanju, kot je bilo poškodovano vozilo pred škodnim dogodkom.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu spremenita tako, da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh prevzeti na dvorišču tožnika P. poškodovano osebno vozilo Zastava 132, reg. št....

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo subsidiarnemu tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 296.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1997 dalje do plačila. Istočasno je toženi stranki naložilo, da mora na tožnikovem domu P. prevzeti poškodovano osebno vozilo Zastava 132, reg. št.... V presežku glede zneska 126.960,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Obe sodbi izpodbija v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora prevzeti na dvorišču tožnika poškodovano osebno vozilo. Zahtevo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 404. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta napačno uporabili določilo členov 189 in 190 ZOR, nista pa uporabili določila tretjega odstavka 185. člena ZOR. Zato predlaga spremembo sodb sodišča prve in druge stopnje tako, da bo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost prevzema rešenih delov, zavrnjen. Tožena stranka ima namreč le pravico, ne pa dolžnost, da prevzame poškodovano vozilo (tretji odstavek 185. člena ZOR). Poleg tega tožena zavarovalnica z izplačilom odškodnine ni postala (so)lastnica rešenih delov. To bi mogla postati le v okoliščinah, ki jih predvideva določba 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 390. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) vročena pravdnima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kadar zaradi totalne škode na zavarovanem vozilu vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, mora odgovorna oseba (v tem primeru tožena zavarovalnica na podlagi obveznega odgovornostnega avtomobilskega zavarovanja) izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino (tretji odstavek 185. člena v zvezi s 190. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Upoštevana je tržna vrednost vozila v času škodnega dogodka. Oškodovancu je dana možnost, da z zneskom odškodnine kupi drugo vozilo v enakem stanju, kot je bilo poškodovano vozilo pred škodnim dogodkom.

Navedene pravne ugotovitve niso predmet izpodbijanja. Sodišči druge in prve stopnje sta jih upoštevali kot izhodišče odločitve, v tem okviru pa tudi kot podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, da mora tožena zavarovalnica poleg plačila polne (valorizirane) odškodnine na dvorišču tožnika prevzeti tudi poškodovano vozilo: to pa prav zato, ker vrednost razbitine ni bila odšteta od vrednosti vozila (sodišče prve stopnje), oziroma zato, ker ima tožnik pravico, da zahteva - skladno z določbama 189. in 190. člena ZOR - od tožene stranke prevzem razbitine, ta pa je razbitino nato dolžna prevzeti (sodišče druge stopnje). Vendar pa je opisana razlaga pravno zmotna. Pravilna uporaba določbe tretjega odstavka 185. člena in 190. člena ZOR narekuje obrnjeno razlago. Kadar odškodnina za vrednost rešenih delov ni zmanjšana, ima tožena zavarovalnica odgovorne osebe pravico, da zahteva izročitev rešenih delov. To pa ni njena dolžnost niti ob uporabi določb 189. in 190. člena ZOR, niti ob morebitni stvarnopravni razlagi, ki jo posredno ponuja sodišče druge stopnje. Če bi tožena stranka postala lastnik rešenih delov, bi zahtevek, da jih mora prevzeti, mogel biti utemeljen. Vendar pa za ugotovitev njene lastninske pravice (v obravnavanem primeru bi sicer zaradi tožnikove sokrivde za nastalo škodo mogla predstavljati le 70 odstotkov od celote) ni podlage v določbi 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Lastninsko pravico se pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem, ali z odločbo državnega organa. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, po katerem bi bil izpolnjen vsaj eden od navedenih pogojev, da bi tožena stranka pridobila (so)lastninsko pravico na razbitini.

Po povedanem je Vrhovno sodišče utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter na podlagi drugega odstavka 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 480. člena ZPP izpodbijani sodbi ustrezno spremenilo. Tožena stranka avtomobilske razbitine ni dolžna prevzeti.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti pomeni vsebinsko tisto odločitev, ki bi jo ob pravilni uporabi materialnega prava moralo sprejeti sodišče druge stopnje - spremeniti sodbo prve stopnje zaradi popolne ugoditve utemeljeni pritožbi tožene stranke. Posledica ugoditve pritožbi je tudi pravica uspešnega pritožnika, da mu njegov nasprotnik v pravdi povrne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vendar pa upoštevanje te določbe in drugega odstavka 166. člena ZPP ni narekovalo izreka o pritožbenih stroških tožene stranke zaradi ugoditve zahtevi za varstvo zakonitosti. Prijava stroškov v pritožbi namreč ni upoštevana, ker zahteva za povračilo "takse za pritožbo, ki naj se uradoma odmeri" in "manipulativnih stroškov v znesku 1.000,00 SIT" (brez vsake specifikacije) ni določna (v smislu prvega odstavka 164. člena ZPP).