Jedro

Vsi izvedenci, ki so opravili izvedensko delo so prišli do enakih ugotovitev, to je, da ni mogoče ugotoviti, da bi delavci tožene stranke pri operaciji tožnice, posebej pa pri dajanju infuzije, zagrešili kakšno strokovno napako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevek na plačilo 7.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v zvezi z operacijo kolena. Sodišče je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nobene strokovne napake, torej protipravnosti kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da zaključek sodišča temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče namreč ni upoštevalo bistvene predpostavke, na kateri temeljita obe izvedenski mnenji, to je, da so se bolečine pojavile šele čez 10 dni. Tožnica je ves čas (tudi že pred pravdo) zatrjevala, da so se bolečine pojavile takoj po operaciji, sodišče je v zvezi s tem niti ni zaslišalo. Izvedenci so izhajali iz medicinske dokumentacije, naloga sodišča pa je, da ugotovi, kdaj so se bolečine dejansko pojavile. Če bi bil nato izvedenec pozvan, da poda mnenje z upoštevanjem dejstva, da so se bolečine pojavile takoj, bi bilo mnenje bistveno drugačno. Očitno je, da je bilo ravnanje tožene stranke pri popisu tožničinih težav premalo skrbno in zato tudi pri nudeni infuziji. Izvedenec S. je izrecno zapisal, da se z infuzijo medialni živec lahko poškoduje, v tem primeru gre za napako in ne za zaplet. Zaključek sodišča, da je tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo je ob gornjem preuranjen.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in v odgovoru prerekala pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je uporabilo pravilno pravo. Tožnica je navajala, da je do napake prišlo pri dajanju infuzije med operacijo. V okviru dokaznega postopka je sodišče imenovalo dve izvedeni ustanovi, Klinični center in Medicinsko fakulteto univerze v Ljubljani. Vsi izvedenci, ki so opravili izvedensko delo so prišli do enakih ugotovitev, to je da ni mogoče ugotoviti, da bi delavci tožene stranke pri operaciji tožnice, posebej pa pri dajanju infuzije, zagrešili kakšno strokovno napako. Bistveno za njihovo ugotovitev je bilo dejstvo, da je prišlo do okvare medialnega živca v predelu komolca, infuzijo pa je tožnica prejela na hrbtišču roke ali zapestja (tem dejanskim ugotovitvam tožnica ni nasprotovala). Zato način dajanja infuzije ne more biti vzrok tožničinim težavam (dejstvo je, da živci potekajo od hrbtenjače proti koncem prstov in da torej poškodba nižje ne more povzročiti okvare živca na višjem mestu). Res sta izvedenca Medicinske fakultete v svojih zaključkih govorila tudi o tem, da so se težave pri tožnici pokazale šele deseti dan in da to prav tako dokazuje, da do napake ni moglo priti pri operaciji, vendar gre le za dodatno okoliščino, ki utemeljuje izvedenčevo ugotovitev, ne pa za odločilno. Zato tudi v primeru, da bi sodišče ugotavljalo (in ugotovilo), da so se bolečine pojavile že prej, to ne bi vplivalo na bistveno okoliščino, to je mesto dajanja infuzije glede na mesto okvare. Izvedenca sta namreč zgolj skušala pojasniti, kakšni so možni vzroki okvare, sodišče pa sodi in ugotavlja dejstva v okviru navedb tožeče stranke. Za odločitev v pravdi namreč ni pomembno, kaj je dejanski vzrok tožničinih težav, ampak le, ali je vzrok strokovna napaka tožene stranke (v zvezi z dajanjem infuzije). Izvedenec S. je na zaslišanju izpovedal, da se z infuzijo sicer lahko poškoduje medialni živec, vendar samo v primeru, če bi bil napačno uveden kanal in bi iglo vbodli na vpogibni strani zapestja. Odgovoril je torej le na splošno vprašanje, ali je sploh možno, da je napačno dajanje infuzije vzrok katerikoli okvari medialnega živca (in na kateremkoli mestu), povedal je še, da bi bilo tako dajanje infuzije zelo neobičajno in bi bilo gotovo navedeno v zapisniku. Glede konkretnega primera pa je ugotovil, da je bila infuzija dana običajno, da je vse potekalo brez zapletov, in da je bilo mesto okvare živca višje od mesta dajanja infuzije. Prvostopno sodišče je tako ugotovilo (in ugotavljalo) vsa pravno relevantna dejstva v zadevi in ni zagrešilo v zvezi s tem nobene relativne kršitve postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo pravo saj ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost (oziroma škodljivo dejstvo), in zato odškodninska obveznost tožene stranke ni nastala.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 155. člena ZPP, saj tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k pritožbenemu postopku. Tožeča stranka pa stroškov ni priglasila.