Jedro

Po 1. odstavku 458. člena ZPP je sodbo v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje tako ni predmet pritožbenega preizkusa.

Tožnik napak ni pravočasno grajal, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka glede na že določbo 633. člena OZ pravilna. Po tej določbi mora namreč dolžnik pregledati izvršeno delo brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako tožbeni zahtevek po tožbi, s katerim je tožnik zahteval od toženca plačilo 1.375,00 EUR z obrestmi, kot tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec od tožnika zahteval 1.460,00 EUR z obrestmi. Potem ko je izvedlo dokazni postopek, je ugotovilo, da nobeden od zahtevkov ni utemeljen.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik R. Č. zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče utemeljuje, da takojšnje grajanje napak ni potrjeno z nobenim listinskim dokazom, kar sicer drži. Vendar pa Obligacijski zakonik – OZ ne določa, da mora biti grajanje pisno. Vse priče so potrdile, da sta pravdni stranki takrat, ko naj bi toženec z deli zaključil, in mu je bil izročen denar, odšli skupaj okrog hiše in pregledali opravljena dela. Takrat sta ugotovili določene nepravilnosti in se tudi dogovorili, da se toženec vrne na objekt, ko bo vreme lepše in bo imel tudi čas. Takrat bo nepravilnosti odpravil. Listine o tem nista sestavili. Tudi priča S. Č. je to potrdila. Če bi bilo delo opravljeno, bi tožnik ne pošiljal tožencu zahtevkov. Celotni dokazni postopek kaže na dejstvo, da je bilo z opravljenimi deli nekaj narobe. Obvestilo je pogoj za sodno uveljavljanje naročnikove pravice, ni pa določena oblika. Tožnik zato meni, da sodišče ni pravilno uporabilo 1. odstavka 633. člena OZ.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je sodbo v taki zadevi mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje tako ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožnik sicer pravi, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava, vendar to ne drži. V resnici izpodbija dejansko stanje, kajti sklicuje se na to, kaj so izpovedale priče in iz tega izpeljuje ugotovitev, da je bilo grajanje napak pravočasno v smislu 1. odstavka 633. člena OZ. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik napak ni pravočasno grajal. Ko pa je tako, je zavrnitev tožbenega zahtevka glede na že navedeno določbo OZ pravilna. Po tej določbi mora namreč dolžnik pregledati izvršeno delo brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Ker torej tega sodišče ni ugotovilo, tudi ni mogoče ugotoviti, ali je varovan rok iz 1. odstavka 635. člena OZ. Po tej določbi namreč naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Sicer pa sodišče prve stopnje ne trdi, da bi morali biti listinski dokazi; ugotavlja le, da teh dokazov ni in da torej na tem dokazne ocene ne more graditi.

Ko je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dokazov o tem, da bi tožnik napake pravočasno grajal, je zahtevek pravilno zavrnjen ob upoštevanju določb 1. odstavka 633. člena OZ in 1. odstavka 635. člena OZ.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP, kajti sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo nepravilnosti.