Jedro

Poleg dejstva, da ZIUPDV delodajalcev, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki so že predmet delnega subvencioniranja, ni izrecno izključil iz kroga upravičencev do ukrepa delnega povračila nadomestila plače, pa to po mnenju sodišča ne izhaja niti iz namenske razlage zakona. Po presoji sodišča namreč ni razumno, da bi zakonodajalec ob splošnem namenu ohranitve delovnih mest zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, delavce, za katere ima delodajalec sklenjeno pogodbo o subvencioniranju v okviru spodbud za trajno zaposlovanje mladih (in ki so torej še posebej ranljiva kategorija delavcev), želel postaviti v slabši položaj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje številka 11064-29207/2020-3 z dne 1. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi petega odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (Uradni list RS, št. 98/20, v nadaljevanju ZIUPDV) in Sklepa o podaljšanju ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo (Uradni list RS, št. 104/20) zavrnil vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo vlagatelja (v tem postopku tožeča stranka) in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški ter da je sklep takse prost. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je vlagatelj dne 4. 9. 2020 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima z osebo C. C. sklenjeno pogodbo o subvencionirani zaposlitvi, zato zanjo ni upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač. Namen povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo je ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, ukrep pa je namenjen delodajalcem, ki bi delavce v nasprotnem primeru odpustili. Delodajalec, ki prejme subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe, pa je pogodbeno zavezan ohraniti njeno zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Ukrepa sta po vsebini izključujoča in delodajalec ne more poleg subvencionirane zaposlitve hkrati uveljaviti tudi povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, saj je k ohranitvi delovnega mesta zavezan že s pogodbo o subvencioniranju zaposlitve.

3. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da pritožnik ni uveljavljal delnega povračila plače delavke, ki je bila napotena na začasno čakanje na delo, ampak je vložil vlogo za polno povračilo. Pri tem je na vlogi izjavil, da za delavko, ki jo vključuje v ta ukrep, ne uveljavlja oz. v času uveljavljanja pravice iz tega zakona ne bo uveljavljal sredstev iz programov aktivne politike zaposlovanja, čeprav je pogodbo o izvedbi projekta v okviru Spodbude za trajno zaposlovanje mladih sklenil z organom prve stopnje dne 10. 2. 2020. Na vlogi ni navedel, da je za zaposleno prvi del subvencije prejel 10. 6. 2020, kar je navedel v pritožbi. Uveljavljana pravica se ni priznala, saj iz vpogleda v podatke ZRSZ izhaja, da ima pritožnik za navedeno osebo sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja, za kar mesečna subvencija znaša 208 EUR, izplačuje se največ 24 mesecev, kar skupaj znese 4.992 EUR. V obrazložitvi predstavi namen in postopek pridobivanja ter posledice subvencioniranja zaposlitve iz posebnega ukrepa aktivne politike zaposlovanja. Ob tem pojasni, da ZIUPDV v 12. členu določa, da se ukrep povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo izvaja v skladu s točko 3.10 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 (UL C št. 91 I z dne 20. 3. 2020 in sprememba UL C št. 112 I z dne 4. 4. 2020) in da se subvencija lahko kombinira tudi z drugimi ukrepi za podporo ohranjanju delovnih mest, če kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca. Opozori tudi na razliko pri dodeljevanju državnih pomoči po interventnih zakonih. Pomoči po Zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20) so bile evropski komisiji priglašene po točki 3.1 začasnega okvirja za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu, ki je omogočala 100% povračilo iz javnih sredstev. Ukrepi po nadaljnjih zakonih pa so bili priglašeni po točki 3.10 začasnega okvirja za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu, po kateri skupni znesek prejetih javnih sredstev ne sme presegati 80% mesečne bruto plače posameznega zaposlenega. Pritožnik v vlogi ni navedel točnih podatkov, saj ni uveljavljal povračila nadomestila plače le v višini razlike med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo. Organ prve stopnje je odločitev pravilno in zakonito oprl na določila predpisa ZIUPDV, ki ne nudi podlage za sofinanciranje razlike plače za primere, ko delodajalci izvajajo projekt, kar je dejansko stanje v tej zadevi.

4. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi napačne razlage in uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se tožeči stranki prizna pravica do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za delavko C. C. za obdobje 1. 9. 2020 do 30. 9. 2020 v višini 80% izplačanega nadomestila za delavko oz. v višini, ki ne sme biti nižja od minimalne plače v Republiki Sloveniji oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi neobrazloženih zaključkov in pavšalnih sklepanj, ne na podlagi veljavne zakonodaje in ob smiselni razlagi posameznih ukrepov ter upoštevanju pravne kontinuitete, varnosti in predvidljivosti. Meni, da načelo zakonitosti ni bilo spoštovano. Nasprotuje stališču o nezdružljivosti izplačevanja nadomestila plače in subvencij, pridobljenih iz programov aktivne politike zaposlovanja kot razlogu zavrnitve vloge. V tožbi navaja, da je za odločanje relevantna prava podlaga ZIUPDV, katerega določbe 2. člena, tretjega odstavka 7. člena, 8. člena, 12. člena tudi povzame. ZIUPDV določa, da je uveljavljanje pravice do izplačila nadomestil plač na začasnem čakanju na delo mogoča tudi v primeru, če to uveljavlja delodajalec, katerega zaposlitve so neposredno ali posredno sofinancirane iz proračuna Republike Slovenije preko posebnih programov. Povračilo se lahko uveljavlja v višini razlike med polnim sofinanciranjem nadomestila plače in siceršnjo subvencijo. Tako ne more priti do zavrnitve pravice, ampak je treba določiti višino te razlike oz. znesek izplačila ob upoštevanju ostalih subvencij. Sicer pa ob oddaji vloge na spletnem portalu ni mogla izbirati višine nadomestila. Vložila je le vlogo, ki se je nanašala na predmetni ukrep. Če se ukrepa razlikujeta po namenu, pomeni, da se ne uporabljata za isti namen, nista pa izključujoča, torej se lahko uporabljata oba. Delodajalcu pripadajo denarna sredstva na podlagi obeh ukrepov, saj nista ista po namenu. V tem si organ prihaja sam sebi v nasprotje, s tem pa razlogi sprejete odločitve niso jasni in so si v nasprotju, zato sklepa ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Tolmačenje tožene stranke nima zakonske podlage in je nesmiselno iz vidika namena obeh pomoči in predstavlja nedopustno diskriminacijo, saj delodajalci ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev, ki so vključeni v program spodbud za zaposlovanje, ne morejo prejeti nadomestila na podlagi interventnih zakonov, čeprav so se tudi oni zaradi izrednih razmer znašli v težkem finančnem položaju. Tako se izniči namen vseh ukrepov in spodbud, saj je delodajalec, ki je predhodno uveljavljal spodbude za zaposlovanje v nastali situaciji na slabšem. Izjema, kot jo določa prvostopenjski organ, ni v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi in predpisi EU. Tožeča stranka izpostavlja tudi dejstvo, da je že prejela sredstva iz naslova delnega povračila plač delavcem na začasnem čakanju na delo za C. C., in sicer za mesec marec, april, maj, junij in julij 2020. Nelogično je, da sedaj sredstev ne prejme, saj se zakonska podlaga od tega datuma v tem delu ni spremenila. Ni jasno, zakaj so sedaj sprejete odločitve drugačne. Prvostopenjski organ je šele 2. 12. 2020 objavil, da je kombiniranje ukrepov nemogoče. Takšno nezavezujoče mnenje naj bi izdalo MDDSZ. Tožeča stranka meni, da so zaključki prvostopenjskega organa in mnenja MDDSZ kontradiktorni. Zakon sam pa izrecno ne omejuje upravičenosti do denarnih sredstev in navedenih ukrepov. To načenja pravno varnost in predvidljivost in nasprotuje tudi 2. členu Ustave RS. Nasprotujoči in nejasni razlogi za nepriznanje pravice predstavljajo bistveno kršitev določb postopka.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega povračila nadomestila plače delavcu na začasnem čakanju na delo, glede katerega je imela tožeča stranka s prvostopenjskim organom tudi sklenjeno pogodbo o subvencioniranju v okviru programa aktivne politike zaposlovanja: „Spodbude za trajno zaposlovanje mladih“. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel, da tožnik ni upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač, saj je namen tega povračila ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije, povzročene z virusom Covid-19 in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, medtem ko je delodajalec, ki prejme subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe pogodbeno zavezan ohraniti njeno zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Ukrepa sta po mnenju prvostopenjskega organa po vsebini izključujoča. Ključno sporno pravno vprašanje je torej, ali sklenjena pogodba o subvencioniranju zaposlitve že sama po sebi izključuje tožečo stranko iz kroga upravičencev do delnega povračila izplačanega nadomestila plače po 2. členu ZIUPDV.

9. Sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena pravna podlaga, na katero je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev o tem, da sta navedena ukrepa izključujoča, je pa iz uvoda izpodbijanega sklepa razvidno, da je odločitev sprejeta na podlagi ZIUPDV in Sklepa o podaljšanju ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo (Ur. l. RS, št. 104/20).

10. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZIUPDV lahko pravico do ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo uveljavlja vsak delodajalec v Republiki Sloveniji, ki delavcem začasno ne more zagotavljati dela zaradi posledic epidemije, razen: neposredni ali posredni uporabnik proračuna Republike Slovenije oziroma proračuna občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 višji od 70%; delodajalec, ki opravlja finančno ali zavarovalniško dejavnost, ki spada v skupino K po standardni klasifikaciji dejavnosti, in ima več kot deset zaposlenih na dan 13. marca 2020; tuja diplomatska predstavništva in konzulati, mednarodne organizacije, predstavništva mednarodnih organizacij ter institucije, organi in agencije Evropske unije v Republiki Sloveniji. Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena so do ukrepa upravičeni tisti delodajalci, ki jim bodo po njihovi oceni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 % glede na leto 2019. Če niso poslovali v celotnem letu 2019 oziroma 2020, so do ukrepa upravičeni tudi tisti delodajalci, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019. Če v letu 2019 niso poslovali, so do ukrepa upravičeni tudi tisti delodajalci, ki se jim bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije znižali za več kot 10 % glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 12. marca 2020. Če ti pogoji ob predložitvi letnih poročil za leto 2020 ne bodo doseženi, upravičenec vrne prejeta sredstva na podlagi ukrepa.

11. Glede na citirane določbe ZIUPDV se sodišče strinja s tožbenimi trditvami, da ZIUPDV iz kroga upravičenih delodajalcev ni izključil tistih, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki so že predmet delnega subvencioniranja. Ob tem pa sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvostopenjski organ opravil presojo obstoja zgoraj navedenih zakonskih kriterijev, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek, da tožnik ne izpolnjuje teh kriterijev in posledično ni upravičen do ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Bistveni argument prvostopenjskega organa je, da naj bi bili pravica do delnega povračila nadomestila plače delavcu na začasnem čakanju na delo in pravica do subvencije za zaposlitev brezposelne osebe po vsebini izključujoči, češ da je namen povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo ohranitev delovnega mesta zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, medtem ko je delodajalec, ki prejme subvencijo za zaposlitev brezposelne osebe, pogodbeno zavezan ohraniti njeno zaposlitev za polni delovni čas v zahtevanem obdobju. Vendar zgolj pogodbena obveza do ZRSZ, da bo delodajalec ohranil delovno mesto, delodajalcu ne preprečuje, da bi delavcu kljub temu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tudi iz poslovnega razloga zaradi posledic epidemije. Zato stališče prvostopenjskega organa, da sta si namena obeh navedenih oblik državne pomoči izključujoča, ne vzdrži sodne presoje. Po presoji sodišča bi ravno izključenost upravičenosti do povračila nadomestila plače zaradi posledic epidemije, povzročene z virusom Covid-19, ob subvenciji, ki bi pokrivala le manjši delež delavčeve plače (med strankama ni sporno, da ta mesečno znaša v povprečju 208,00 EUR bruto), te delavce lahko postavila v neenak položaj, saj bi bilo za delodajalca ohranjanje njihove zaposlitve ob (pre)majhni subvenciji dražje oziroma težje, kot pa če subvencije ne bi prejemal. Poleg dejstva, da ZIUPDV delodajalcev, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki so že predmet delnega subvencioniranja, ni izrecno izključil iz kroga upravičencev do ukrepa delnega povračila nadomestila plače, pa to po mnenju sodišča ne izhaja niti iz namenske razlage zakona. Po presoji sodišča namreč ni razumno, da bi zakonodajalec ob splošnem namenu ohranitve delovnih mest zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, delavce, za katere ima delodajalec sklenjeno pogodbo o subvencioniranju v okviru spodbud za trajno zaposlovanje mladih (in ki so torej še posebej ranljiva kategorija delavcev), želel postaviti v slabši položaj.

12. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je bilo pri odločanju napačno uporabljeno materialno pravo in da je prvostopenjski organ tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj ni presojal obstoja okoliščin iz 2. člena ZIUPDV. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem naj popolno ugotovi dejansko stanje in navede pravno podlago za odločitev v zadevi. Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena sodba, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).