Jedro

Okoliščina, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob določanju rente, je bila plača, ki bi jo pritožnica dosegala z 27 leti delovne dobe v nazivu predmetna učiteljica-svetovalka. S trditvijo, da je prišlo do povišanja plač, je pritožnica zatrjevala spremenjeno okoliščino, ki bi lahko bila podlaga za zvišanje rente. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta daljša delovna doba in rast plač okoliščini, ki sta predvidljivi in bi lahko bili upoštevani pri določitvi rente v letu 1998.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II./II. in II./III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem (/II./I točka izreka), a nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerem je zahtevala od toženke plačilo 4.191,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (/II./I točka izreka) ter namesto plačila zneska 391,27 EUR, določenega s pravnomočno sodbo, od 1.3.2001 do 31.12.2006 plačilo posameznih mesečnih zneskov (II./II. točka izreka). Z II./III točko izreka je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka toženke v višini 51,95 EUR.

Proti sodbi se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje skoraj vse dokaze, ki jih je predlagala, zavrnilo kot nepotrebne, češ da ni izkazala znatneje spremenjenih okoliščin za zvišanje rente. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, je jasno, da spremenjenih okoliščin ni mogla izkazati. Sodba ne pove, kako je sodišče ugotovilo, da tožnica spremenjenih okoliščin ni uspela izkazati. Tožnica s tožbo ni zahtevala povečanja rente za nazaj, pač pa povračilo škode, ki ji je zaradi izgube oziroma zmanjšanja dohodka nastala do 28.2.2001 in s prisojeno rento ni bila pokrita. Če je resnična škoda večja od prisojene rente, je to razliko mogoče terjati za nazaj, ker je za naprej pač ni bilo mogoče določiti. Če bi obveljalo stališče izpodbijane sodbe, bo tožnica morala vsako leto zahtevati obnovo postopka, v katerem je bila določena prenizka renta. Bistvena in odločilna okoliščina, ki se je spremenila, je višina izgubljenega dohodka, ne pa „tožničino stanje“, kot ga razume in primerja izpodbijana sodba. Izgubljeni dohodek pa predstavlja razliko med invalidsko pokojnino, ki jo prejema ter dohodkom, ki bi ga v svojem poklicu imela ob normalnem teku stvari. Razlika med pričakovano plačo in pokojnino pa se zvišuje zaradi splošne rasti plač kot tudi zaradi večje tožničine starosti in izkušenj. Ne drži, da tožnica ni zatrjevala in izkazala drugih pravno upoštevnih spremenjenih okoliščin. Zaradi zmotnega pojmovanja, kaj so bile okoliščine, po katerih je bila določena sedanja renta, sodišče predlaganih dokazov ni izvajalo, bistvene okoliščine in dejstva tako sploh niso ugotovljene. Napačna je sodna ugotovitev, da „zgolj daljša delovna doba ni okoliščina, ki ni bila predvidljiva ob določitvi rente“. Gre za napredovanje v položaju in dohodku, ki ga daljša delovna doba omogoča. Končno pa tudi ne gre za to, kaj je bilo ob določitvi rente „predvidljivo“, ampak je odločilno samo to, kaj je sodišče dejansko ugotovilo, katere dejanske okoliščine je upoštevalo, ko je določilo rento.

Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica je s tožbo, vloženo 28.2.2001 zahtevala poleg povišanja s sodbo, opr. št. III P 45/96, z dne 12.5.1998 določene rente, tudi plačilo 4.191,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi kot razliko med že izplačano rento pred vložitvijo tožbe in dejansko škodo, ki ji je nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pritožnica s tem delom tožbenega zahtevka zahteva plačilo rente za nazaj, česar pa v skladu z veljavno zakonodajo ne more. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki se uporablja za ta primer v 196. členu določa, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca poveča rento, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe, za naprej. Enako ureditev vsebuje tudi sedaj veljavni Obligacijski zakonik v 175. členu. Kadar se oškodovanec odloči uveljavljati odškodnino za bodočo škodo v obliki rente, s tem pristane tudi na zakonsko jasno določeni način spreminjanja le-te. Renta, kot je pritožnici pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 119/99, ne predstavlja akontacije odškodnine, zato pritožnica ne more zahtevati razlike med že izplačano rento in (morebitno višjo) dejansko škodo za obdobje pred vložitvijo tožbe na povišanje rente. Prav tako ne drži pritožničino stališče, da bi morala za povračilo dejanske škode vsako leto zahtevati obnovo postopka, saj le-ta v obravnavanem primeru ne bi prišla v poštev. Pritožnica se namreč ne sklicuje na drugačne okoliščine, ki so bile podane pred izdajo sodbe, s katero je bila renta določena. Oškodovanec ima na voljo, da zahteva povračilo bodoče škode v obliki rente ali pa počaka in po poteku določenega časovnega obdobja zahteva povračilo pretekle škode. Presoja sodišča pri določitvi rente lahko temelji zgolj na predvidevanjih, oceni, izhajajoč pri tem iz normalnega, običajnega teka stvari, zato je gotovost glede presoje obsega škode v takšnih primerih izključena. Zgolj v primeru, da oškodovanec zahteva odškodnino za nazaj, bo lahko dobil odškodnino glede na dejansko škodo, saj bo njeno višino lahko dokazal z gotovostjo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo zahtevek pritožnice, s katerim je zahtevala plačilo višjih zneskov odškodnine za čas do vložitve tožbe (II./I točka izreka sodbe).

Oškodovanec lahko zahteva povečanje rente za naprej, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob določanju rente. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da je sodišče s prejšnjo sodbo pri določitvi rente upoštevalo, da bi tožnica dosegla naziv predmetnega učitelja-svetovalca, redno dobivala dodatek na razredništvo, dodatek za vodenje interesnih dejavnosti, korekcijo nalog na tekmovanjih in preverjanjih znanja na različnih nivojih, dodatek za organizacijo in udeležbe na taborih in šolah v naravi. Ugotovilo je, da je tožnica zgolj pavšalno navajala, da bi zaradi delovne dobe in večjih izkušenj dosegla višji nivo, pri tem pa ni navedla, kakšno napredovanje bi dosegla in kakšne dodatke poleg upoštevanih bi še dosegla. Ugotovilo je tudi, da delovna doba ni okoliščina, ki ni bila predvidljiva ob določitvi rente, zato ne more veljati kot spremenjena okoliščina.

Prav ima pritožba, ko graja takšno stališče sodišča prve stopnje. Okoliščina, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob odločanju rente s prejšnjo sodbo, je bila plača, ki bi jo pritožnica dosegala s 27 leti delovne dobe v nazivu predmetna učiteljica-svetovalka. Zaradi splošnega gibanja rasti plač kot tudi zaradi daljše delovne dobe je pritožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da bi bila njena plača, če bi delala kot učiteljica, višja, kot je bila ob izdaji sodbe, s katero je bila renta določena. S trditvijo, da je prišlo do povišanja plač, je pritožnica zatrjevala spremenjeno okoliščino, ki bi lahko bila podlaga za zvišanje rente. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta daljša delovna doba in rast plač okoliščini, ki sta predvidljivi in bi lahko bili upoštevani pri določitvi rente v letu 1998. Kakšna bo splošna rast plač ter višina dodatka na delovno dobo, je vnaprej nemogoče opredeliti, zato tudi ni mogoče govoriti o okoliščini, ki je znana ob določitvi rente. Če oškodovanec dokaže, da bi zaradi splošne rasti plač ter daljše delovne dobe prejemal višji dohodek (kar zatrjuje pritožnica), kot je bil upoštevan pri določitvi rente in če sodišče pri tem ugotovi, da je ta okoliščina pomembneje spremenjena, mora zahtevku za povišanje rente ugoditi.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni upoštevalo pravih okoliščin kot relevantnih, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljajo višine zvišanja plače, ki bi jo pritožnica prejemala, samo ne more dopolniti dokaznega postopka, zato je sodbo v II./II. točki izreka in v odločitvi o stroških (II./III točki izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je v kateremkoli obdobju (2001-2006) prišlo do zvišanja plač,kar bi lahko predstavljalo spremenjeno okoliščino glede na leto 1998, ko je bila določena renta.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP. Ker je sodišče delno razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.