Jedro

V spornem primeru ni bil predviden poseben postopek in bi lahko v.d. direktorja tožene stranke, kot pristojen organ, brez posebnosti razrešil revidenta kot delavca s posebnimi pooblastili. Vendar odločitev za razrešitev ne bi smela biti samovoljna in samo posledica dejstva, da je bil organ imenovan za v.d. direktorja, ampak bi to moral storiti ali v sporazumu z revidentom ali pa iz ugotovljenih razlogov iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Kot nezakonita se razveljavita sklep v.d. direktorja tožene stranke o razrešitvi z dne 21.3.1994 in dokončni sklep DS tožene stranke št. MM-kps/MŠ-JH-281 z dne 25.4.1994. Tožnik nadaljuje delovno razmerje na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi tehničnega direktorja do izteka obdobja, za katerega je bil izbran, tožena stranka pa ga je dolžna vnovič razporediti k tem delom, mu plačati prikrajšanje pri plači za čas nezakonite razporeditve s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih zapadlosti akontacij do končnega plačila, vse v osmih dneh." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka odmerjene na 149.055 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2002 dalje, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o razrešitvi tožnika z mesta tehničnega direktorja in o njegovi razporeditvi na delovno mesto prodajnega inženirja v VII. tarifnem razredu, in posledično zahtevek za reintegracijo in plačilo razlike OD za čas, za katerega je bil izbran na mesto tehničnega direktorja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji je navajal, da odločitev sodišča ni pravilna, ker temelji na verjetnostih in ne na dejstvih, da sta bili zmotno uporabljeni določbi 10. in 13. člena ZTPDR, da niso pravilno uporabljene določbe ZDR in ZP glede pooblastil direktorjev, da v sklepu o razrešitvi ni razlogov za razrešitev in da tožena stranka ni predložila nobenih trdnih dokazov za svoje trditve. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizija vsebinsko ni opredelila, katere naj bi bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče glede tega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče poudarja, da je predmet odločanja v individualnem delovnem sporu dokončna odločitev delodajalca, to pa pomeni, da sodišče samo ne more in ne sme dopolnjevati postopkov in odločitev, katerih zakonitost preizkuša, saj ni organ katere od strank.

Iz izvedenih dokazov izhaja, predvsem iz obeh izpodbijanih sklepov z dne 21.3.1994 in 25.4.1994, da je bil revident razrešen kot delavec s posebnimi pooblastili samo zaradi imenovanja novega vršilca direktorja, ki naj bi imel pravico do izbire delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Novi v.d. direktorja je s sklepom ugotovil (brez navedbe kakšnega koli razloga), da je z imenovanjem novega v.d. prenahal veljati sklep o potrditvi izbire tožnika za tehničnega direktorja podjetja in da se zato razporedi na delovno mesto prodajni inženir v VII. tarifnem razredu. Tak sklep organa prve stopnje je potrdil tudi delavski svet tožene stranke kot ugovorni organ. Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka vse do takrat, ko je sodišče druge stopnje v sklepu Pdp 955/97-3 z dne 8.1.1999 naložila sodišču prve stopnje, da ugotavlja razloge za razrešitev revidenta z mesta delavca s posebnimi pooblastili, navajala kot edini razlog razrešitve delavca s posebnimi pooblastili pravico direktorja (sicer v.d. direktorja), da ob imenovanju izbere oziroma ponovno potrdi že izbrane delavce. To pravico naj bi mu dal zakon, po katerem naj bi revidentu tudi prenehal prejšnji mandat. Revizijsko sodišče sprejema pravno razlago, ki jo je podalo sodišče v izpodbijani sodbi v zvezi z novelo zakona o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, št. 46/90) v 57. členu in novelo zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 42/90), ki je spremenila 9. in 10. člen osnovnega zakona. Po teh določilih je pravica izbire kandidata za delovno mesto prešla na takrat poslovodni organ oziroma direktorja, prej pa je bil za izbiro pristojen organ upravljanja. Pravilno je tudi stališče, da krivdni razlog ni bil več edini razlog za razrešitev in da za razrešitev ni bil predviden poseben postopek. Pravilna je tudi ugotovitev, da je v primeru sklenjene (individualne) pogodbe o zaposlitvi, treba pri predčasni razrešitvi upoštevati določbe pogodbe glede razlogov, zaradi katerih je delavec s posebnimi pooblastili lahko predčasno razrešen.

Drugačno pa je vprašanje, ali je dopustno šele v sodnem postopku ugotavljati razloge, zakaj je bil delavec s posebnimi pooblastili razrešen, ugotavljati skladnost razlogov z določbami pogodbe o zaposlitvi in s tem sanirati izpodbijano dokončno odločitev delodajalca. Izpodbijana sodba meni, da je to mogoče, revizijsko sodišče pa zastopa stališče, da nezakonitosti v sklepu o prenehanju funkcije ni mogoče naknadno popravljati in da je tak sklep, kot nezakonit treba razveljaviti.

Revizijsko sodišče je v svojih sodbah že večkrat sprejelo stališče, da je eno od temeljnih načel sodnega postopka (pa tudi drugih postopkov, kjer se odloča o človekovih pravicah in obveznostih), načelo pravičnega sojenja (obravnavanja). To zahteva tako 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah kot tudi 22. člen Ustave Republike Slovenije. Pri tem načelo pravičnega obravnavanja določa predvsem poštenost postopka, vanj pa sodijo tako pravica stranke do izjave, pravica do izpodbijanja nasprotnih dokazov in tudi zahteva, da je odločba, s katero se odloča, praviloma obrazložena. To velja smiselno tudi v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju.

Res je, da v spornem primeru ni bil predviden poseben postopek in da bi v.d. direktorja tožene stranke, kot pristojen organ, lahko brez posebnosti razrešil revidenta kot delavca s posebnimi pooblastili. Vendar odločitev za razrešitev ne bi smela biti samovoljna in samo posledica dejstva, da je bil organ imenovan za v.d. direktorja, ampak bi to moral storiti ali v sporazumu z revidentom, ali pa iz ugotovljenih razlogov iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi. V razlogih bi tako moral ali ugotoviti neizvrševanje sklepov direktorja, ali revidentovo delovanje v nasprotju s poslovnimi usmeritvami, ali ugotoviti, da revident ne opravlja uspešno svoje funkcije. Ugotovitve bi moral ustrezno obrazložiti, saj bi šele s tem revidentu omogočil, da poda svojo izjavo in mu omogočil podati nasprotno stališče. Tako bi postopek potekal v skladu s splošnimi načeli in veljavnimi predpisi. Ker pa revidentu ni bil sporočen noben zakonit razlog prenehanja opravljanja funkcije delavca s posebnimi pooblastili, sklep o razrešitvi s funkcije in posledično o razporeditvi na drugo delovno mesto, kar pomeni, da ta tudi ni mogel podati svojega mnenja ali konkretnega ugovora zaradi razrešitve, ni bil zakonit. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da razlogi, ki jih je priča K. obrazložil na obravnavi 13.10.1999, in na katere sta nižji sodišči oprli svojo odločitev, ne zadoščajo za prepričljiv zaključek, da so bili dejansko ugotovljeni razlogi razrešitve po 2. in 3. točki 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Razlog razrešitve naj bi po njegovo bil, da se revidentovo "delo ni skladalo z njegovimi (v.d. direktorja) pogledi, kako je treba razreševati situacijo in probleme, ki jih je podjetje imelo". Ker pogled direktorja (posebej ne prvi dan opravljanja nove funkcije), še ni usmeritev poslovne politike, delo revidenta pa ni bilo ocenjeno kot neuspešno (zakaj, ali je ustrezalo prejšnjim usmeritvam, kakšna navodila je imel in podobno), saj je bila na delavskem svetu podana samo splošna ocena dela celotnega kolegija (brez posledičnih ugotovitev ali sklepov delavskega sveta), oziroma kaj takega iz dokazov ni moč razbrati, ni možno zaključiti, da sta bila izpodbijana sklepa, tudi ob upoštevanju šele na sodišču ugotovljenih razlogov, zakonita. Sodišče bi moralo ugotoviti, da ni dokazanih razlogov iz 2. in 3. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi za predčasno razrešitev in tudi zato ugoditi zahtevku revidenta in izpodbijana sklepa razveljaviti.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je odločeno v izreku.

Sklep o stroških temelji na določbah drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Revizijsko sodišče je stroške odmerilo ob upoštevanju vrednosti točke na dan odločitve revizijskega sodišča. V skladu z odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95 do 78/2001), ob upoštevanju tarifne številke 10 ter plačane takse, je priznalo tožeči stranki za posvete (4x), sestavo tožbe, sestavo pritožbe (2x), sestavo revizije in udeležbo na obravnavi (3x) skupaj za 149.055 SIT stroškov postopka.