Jedro

Dogovor o preživljanju, sklenjen med prizadetimi strankami pri centru za socialno delo, je izvršilni naslov (130. člen v času sklepanja dogovora veljavnega ZZZDR, torej pred novelo ZZZDR-C). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je časovna veljavnost takega dogovora časovno omejena in velja v okvirih 123. člena ZZZDR, torej je dolžnost preživljanja polnoletnega otroka odvisna od tega, ali se otrok redno šola. Vse dokler se polnoletni otrok redno šola, sklenjen dogovor o preživljanju skupaj z obvestili o uskladitvi preživnine predstavlja izvršilni naslov za preživnino. Pogodba, ki jo sklene zakoniti zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega (85. člen ZOR) in zgolj zato ker zastopani kasneje pridobi poslovno sposobnost (torej v konkretnem primeru zaradi polnoletnosti otroka) pogodba (izvršilni naslov) ne izgubi svoje veljave, kot meni pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izvršbo delno ustavilo za dne 19.11.2000 plačanih 26.284,00 SIT in za dne 30.12.200 plačanih 26.284,00 SIT, skupaj torej za 52.568,00 SIT. V preostalem delu je dolžnikov ugovor zavrnilo. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju dogovor o preživljanju z dne

11.2.1998, ki sta ga na CSD Ljubljana sklenila dolžnik kot zavezanec in zakonita zastopnica takrat mladoletne upnice ni več veljavni izvršilni naslov za izvršbo. Ta dogovor je z upravičenkino polnoletnostjo izgubil svojo pravno veljavo. Dogovor se je res molče izpolnjeval nekaj časa po upničini polnoletnosti, saj je dolžnik do

1.7.2001 plačeval preživnino. Ko pa jo je prenehal, bi morala upnica v novem postopku uveljavljati svojo pravico do preživnine. Upnica ima pravico do preživnine, če se redno šola, vendar ne na podlagi dogovora iz leta 1998, pač pa na podlagi zakona in odločbe, ki bi bila izdana v novem postopku. Upnica bi tako morala po polnoletnosti na pristojnem CSD izposlovati nov dogovor o višini preživnine za čas od polnoletnosti do konca rednega študija ali pa uveljaviti svojo pravico preko sodišča v povsem novem postopku in ne v tej izvršbi.

Šele potem bi bil zavezanec dolžan plačevati upnici preživnino v višini, kot bi bila določena z novim izvršilnim naslovom. Nikakor pa dolžnik ne more biti "kaznovan", ker je prostovoljno in molče nekaj časa po polnoletnosti upnice plačeval preživnino. Po 2. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je ugovorni razlog dejstvo, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov. Poleg tega ima sklep takšne pomanjkljivosti, da se na preizkusiti, saj nima razlogov glede pravne veljavnosti dogovora o preživnini. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da ima upnica za uveljavitev svoje terjatve veljaven izvršilni naslov. Do dolžnikove trditve, da je dogovor z upničino polnoletnostjo izgubil pravno veljavo se sploh ni opredelilo. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Navedlo je sicer 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), prezrlo pa je 124. člen ZZZDR, ki sicer v konkretnem primeru ni neposredno uporabljiv, kaže pa na pravilnost stališča dolžnika, da dogovor o preživnini ali sodba, s katero je določena preživnina za mladoletnega otroka, izgubi pravno veljavo z otrokovo polnoletnostjo. Dolžnik mora preživljati še enega šoloobveznega otroka in ker je zašel v finančne težave, se je skušal z upnico dogovoriti, da bi tudi sama naredila kaj za svoje preživljanje (npr. delo preko študentskega servisa), kar pa je upnica odločno zavrnila in enostavno vložila predlog za izvršbo na podlagi dogovora iz leta 1998. Dolžnik niti ni vedel, ali upnica redno študira ali ne, saj ga o tem ni nihče obveščal. Upnica je šele tekom tega postopka predložila potrdilo o šolanju, ki pa še ni zadosten dokaz, da je uspešno opravila vse izpitne obveznosti.

Potrdila o uspešno opravljenih izpitih pa tekom tega postopka sploh ni predložila. Upnica se je šele v študijskem letu 2001/2002 vpisala na Filozofsko fakulteto. Sodišče pa ni ugotavljalo (glede na dejstvo, da je upnica uveljavljala preživnino tudi pred začetkom študijskega leta 2001/2002), ali se je upnica tudi pred tem redno šolala in bi bila tudi pred jesenjo 2001 upravičena do preživnine ali ne. Tudi v tem delu je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Dolžnik torej meni, da na podlagi dogovora iz leta 1998 ne dolguje ničesar, saj ta dogovor od tedaj, ko je upnica postala polnoletna, nima več pravne veljave, upnica pa sploh ne more nastopati kot stranka, saj dogovora ni sklenila ona, pač pa njena mati. Sodišče je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je dopustilo, da se je postopka udeleževala upnica, ki v tem postopku sploh ne more biti stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in razveljavi sklep o izvršbi ter postopek ustavi, upnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Pritožba ni utemeljena. Sposobnost biti stranka postopka ima vsaka fizična in pravna oseba (1. odstavek 76. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Očitek pritožbe o tej (procesni) pomanjkljivosti torej ni utemeljen, saj upnica kot fizična oseba lahko nastopa kot stranka v postopku.

Kolikor pa pritožba meri na to (in iz njenih navedb je mogoče poleg trditve, da je dogovor z upničino polnoletnostjo prenehal veljati, razbrati predvsem to), da upnica, ki nastopa v tej izvršbi, ni upnica, ki je označena v izvršilnem naslovu, da torej izvršilni naslov (dogovor o preživljanju iz leta 1998) ni primeren za izvršbo, pa pritožbeno sodišče odgovarja: Dne 11.2.1998 sta pri Centru za socialno delo Ljubljana dogovor o preživljanju sklenila dolžnik kot zavezanec in mladoletna upnica kot upravičenka, pri čemer jo je zastopala mati kot zakonita zastopnica (107. člen ZZZDR). Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega (85. člen v času sklepanja dogovora veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Ni torej točna trditev pritožbe, da upnica ni bila pogodbena stranka dogovora in ne more uveljavljati pravic, ki ji iz tega dogovora pripadajo. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo svojega zaključka o tem, da ima upnica veljaven izvršilni naslov. Dogovor o preživljanju, sklenjen med prizadetimi strankami pri centru za socialno delo, je izvršilni naslov (130. člen v času sklepanja dogovora veljavnega ZZZDR, torej pred novelo ZZZDR-C). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je časovna veljavnost takega dogovora časovno omejena in velja v okvirih 123. člena ZZZDR, torej je dolžnost preživljanja polnoletnega otroka odvisna od tega, ali se otrok redno šola. Pritožba zato odločitvi sodišča prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov in s tem bistveno kršitev določb postopka iz 14.točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Vse dokler se polnoletni otrok redno šola, sklenjen dogovor o preživljanju skupaj z obvestili o uskladitvi preživnine predstavlja izvršilni naslov za preživnino. Kot je bilo že pojasnjeno, pogodba, ki jo sklene zakoniti zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in zgolj zato ker zastopani kasneje pridobi poslovno sposobnost (torej v konkretnem primeru zaradi polnoletnosti otroka), pogodba (izvršilni naslov) ne izgubi svoje veljave, kot meni pritožba. Tega tudi ni mogoče zaključiti na podlagi 124. člena ZZZDR.

To določilo namreč ureja dolžnost polnoletnih otrok, da preživljajo svoje starše. Na dolžnost preživljanja ne vpliva dejstvo, ali je bil dolžnik obveščen o upničinem rednem izpolnjevanju študijskih obveznosti. Potrdilo o šolanju oziroma vpisu upnice v naslednji letnik (v šolskem letu 2002/2003 v drugi letnik kot redna študentka) pa kaže na to, da je upnica svoje študijske obveznosti za prvi letnik končala v takšnem obsegu, da je lahko napredovala v naslednji letnik rednega študija. Še dodatno ugotavljanje izpolnjevanja izpitnih obveznosti ni potrebno, saj njeno napredovanje v naslednjem šolskem letu v višji letnik dokazuje, da se redno šola. Dolžnik v pritožbi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali se je upnica tudi pred vpisom v prvi letnik Filozofske fakultete v študijskem letu 2001/2002, redno šolala. Dolžnik tega v ugovoru ni trdil. Iz njegovega zaslišanja sicer izhaja, da naj bi upnica ne končala gimnazije "v rednem roku". Te svoj izjave ni konkretiziral, zato mu pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da morebitna izguba enega leta ali ponavljanje enega letnika praviloma ne pomeni prekinitve rednega šolanja. Redno šolanje je, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, pravni standard. Zato je za zaključek o tem, ali je v obravnavanem primeru podan, treba upoštevati vse konkretne okoliščine primera - te pa kažejo, da je tudi po morebitnem krajšem neuspehu upnica nadaljevala z rednim šolanjem. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožba dolžnika ni utemeljena. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).