Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da podatki o namestitvi zahtevane osebe v primeru izročitve, ki jih je naslovnemu sodišču posredovala R. F. (list štev. 308-309 spisa) ne pomenijo zadostnega jamstva, da bi zahtevana oseba v primeru izročitve ne bila podvržena mučenju oz. nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Iz zgoraj navedene dokumentacije ruskih organov je namreč razvidno, da bi bila zahtevani osebi v primeru izročitve in v državi prosilki odrejenega pripora, zagotovljena bivalna površina v izmeri dveh m², kar je manj, od kriterija, ki ga je za prestajanje takega odvzema prostosti določilo ESČP, ki je ta kriterij postavilo na najmanj tri m².

Izrek

I. Sklep se potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom prošnjo R. F za izročitev zahtevane osebe, litvanskega državljana V. K. zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje goljufije na področju kreditiranja oziroma kraje denarnih sredstev s strani jemalca kredita na način predložitve banki zavestno lažnih in nezanesljivih podatkov s strani skupine oseb po predhodnem dogovoru v posebej velikem znesku po četrtem odstavku 159.1 člena Kazenskega zakonika R. F. V stroškovnem delu odločbe je sodišče sklenilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogoji za izročitev litvanskega državljana V. K. R. F. niso izpolnjeni, zaradi česar je moralo na podlagi prvega odstavka 527. člena ZKP po uradni dolžnosti poslati sklep v presojo višjemu sodišču. 3. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep skupaj s spisom poslalo v izjasnitev državnemu tožilcu, ki je dne 09.10.2020 višjemu sodišču sporočil, da se z odločitvijo zunajobravnavnega senata strinja.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega senata pravilna, v posledici česar je bilo potrebno sklep potrditi.

5. Ob preizkusu prvostopenjske odločbe, uradoma opravljenem na podlagi prvega odstavka 527. člena ZKP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno preizkušani sklep potrditi. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je kljub izpolnjenosti predpostavk o dopustnosti izročitve iz 2. do 11. členu Evropske konvencije o izročitvi in 522. člena ZKP ekstradicijo zavrnilo. Preiskovalna sodnica je pristojne organe R. F. zaprosila za konkretne informacije o tem, kakšni bodo pogoji pripora v primeru izročitve zahtevane osebe. To je storila na podlagi sodne prakse ESČP (zadeve Soering proti Združenemu kraljestvu štev. 14038/88 z dne 07.07.1989, Cruz Varas in drugi proti Švedski štev. 15576/1989 z dne 20.03.1991 in Saadi proti Italiji štev. 37201/2006 z dne 28.02.2008) in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločbe US opr. štev. Up-1472/2018 z dne 03.12.2018, U-I-238/06 z dne 07.12.2006 in U-I-155/2011 z dne 18.12.2013). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da podatki o namestitvi zahtevane osebe v primeru izročitve, ki jih je naslovnemu sodišču posredovala R. F. (list štev. 308-309 spisa) ne pomenijo zadostnega jamstva, da bi zahtevana oseba v primeru izročitve ne bila podvržena mučenju oz. nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Iz zgoraj navedene dokumentacije ruskih organov je namreč razvidno, da bi bila zahtevani osebi v primeru izročitve in v državi prosilki odrejenega pripora, zagotovljena bivalna površina v izmeri dveh m², kar je manj, od kriterija, ki ga je za prestajanje takega odvzema prostosti določilo ESČP, ki je ta kriterij postavilo na najmanj tri m².

6. Ker na podlagi podatkov, ki so jih naslovnemu sodišču poslali pravosodni organi R. F. ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi zahtevana oseba V. K. v primeru odvzema prostosti po izročitvi ne bila podvržena ponižujočemu ali drugemu nečloveškemu ravnanju je bilo potrebno na podlagi 527. člena ZKP preizkušani sklep potrditi.