Jedro

Namen določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ je (bil) v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in katerih obveznosti zastarajo v enem letu). Uporaba te določbe v situacijah, kot je obravnavana, pa bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva, te terjatve ne zastarajo v enem letu).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 208729/2012, z dne 29. 12. 2012, razveljavi tudi v I. in III. odstavku izreka, tožbeni zahtevek pa zavrne (I. točka izreka sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 89,19 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov.

3. Pritožba tožeče stranke je bila toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica.

6. Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe, v kateri je tožena stranka lastnik in uporabnik več poslovnih prostorov. V predmetnem gospodarskem sporu od tožene stranke zahteva plačilo (založenih) obratovalnih stroškov ter stroškov upravljanja za poslovni prostor št. 000. 7. Pri presoji ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, po kateri terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pritožnica pa opozarja, da v primeru stavbe na ..., v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški, ne gre za večstanovanjsko stavbo (pravilno hišo), pač pa poslovno stavbo, kar med strankama v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno. Določba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v obravnavanem primeru zato ni uporabljiva. Izrecno namreč omenja zastaranje terjatev upravnikov večstanovanjskih hiš, ne pa zastaranja terjatev upravnikov poslovnih stavb.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je takšen očitek utemeljen. Poleg izpostavljene jezikovne razlage opisano stališče namreč potrjuje tudi namenska razlaga sporne določbe. Namen te je (bil) v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in katerih obveznosti po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ(2) zastarajo v enem letu).(3) Uporaba določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, pa bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva, te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga.

9. Pritožnici pa je v celoti pritrditi tudi v stališču, da terjatve upravnika za povračilo založenih sredstev (do etažnega lastnika) izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka in da takšna terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih, zaradi česar zanje ni mogoče uporabiti zastaralnega roka iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ.(4) Poleg tega predstavlja institut zastaranja izjemo od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ). Zato ga je treba razlagati restriktivno(5) in uporaba analogije (kot je to v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe storilo sodišče prve stopnje), ni dopustna.(6)

10. Uporaba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v zvezi s presojo ugovora zastaranja v obravnavani zadevi je torej materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče skladno s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja, pri tem pa upoštevati, da gre v obravnavanem gospodarskem sporu za (občasne) terjatve upravnika poslovne stavbe (za katere torej ne velja zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena ZPP), kot tudi da jih tožeča stranka vtožuje po različnih pravnih temeljih, in sicer tiste, katere je kot upravnik poravnala dobaviteljem iz lastnih sredstev, na temelju neupravičene pridobitve, terjatve iz naslova stroškov upravljanja (ki so stroški tožeče stranke iz naslova storitev upravljanja) pa na podlagi Pogodbe o upravljanju. Če bo ugotovilo, da vtoževana terjatev ni zastarana, pa bo v zvezi z njo moralo presojati tudi ostale ugovore tožene stranke.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14. (2) Gre za terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva.

(3) Kranjc, V. v: dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str.: 488. Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014. (4) Enako tudi VSL sklep I Cp 1327/2010, katerega utemeljeno izpostavlja pritožnica.

(5) II Ips 608/2006. (6) Tako VSL sklep I Cpg 968/2014, enako tudi VSL sodba I Cpg 1041/2010.