Jedro

Pri denarnih zahtevkih je v skladu s procesno ekvivalenčno teorijo za identifikacijo spornega predmeta potrebno tudi dejansko stanje oziroma dejanska podlaga. V primeru, ko zahteva tožnik plačilo zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist ali pa zaradi sklenjene najemne pogodbe, je sporni predmet istoveten. Iz enega historičnega dogodka je sicer mogoče izpeljati več zakonskih dejanskih stanj (povrnitev neupravičeno pridobljene koristi in plačilo po pogodbi), vendar gre kljub temu za identična zahtevka in zgolj več pravnih kvalifikacij. Sodišče lahko ugodi zahtevku za plačilo, če izhaja utemeljenost zahtevka iz zatrjevanih dejstev. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je pomembna le za uporabo 215. člena ZPP.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za odpoved najemne pogodbe in za izpraznitev ter izročitev nepremičnine (sodba sodišča prve stopnje v II./1., II./2. in II./4. točki izreka). II. Revizija tožeče stranke se zavrže v delu, s katerim izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v I./1. točki izreka. III. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila 7.186,58 EUR (sodba sodišča prve stopnje v II./7. točki izreka) ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. IV. V ostalem se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik je kot lastnik nepremičnine, ki jo zasedata toženca, s tožbo primarno zahteval izpraznitev in izročitev nepremičnine ter plačilo uporabnine, podrejeno pa odpoved najemne pogodbe, izpraznitev in izročitev nepremičnine ter plačilo uporabnine. Toženca sta z nasprotno tožbo zahtevala plačilo vlaganj.

Sodišče prve stopnje je v vnovičnem sojenju ugodilo zahtevku za odpoved najemne pogodbe in za izpraznitev ter izročitev nepremičnine. Tožencema je naložilo, da morata tožniku plačati 11.317,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo nadaljnjih 7.186,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo, tožbo pa v delu glede plačila 745,87 EUR zavrglo, ker je ugotovilo, da je zadeva v tem delu že pravnomočno razsojena. Primarni tožnikov zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženca nista pridobila stanovanjske pravice in s tem upravičenj po Stanovanjskem zakonu. Tožniku pripada vsaj neprofitna najemnina za uporabo stanovanja na podlagi najemne pogodbe. Tožena stranka je navajala dejstva v zvezi z obstojem najemne pogodbe, kar bi moralo sodišče upoštevati in prisoditi neprofitno najemnino. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne bi smela biti odvisna zgolj od poimenovanja.

Tožena stranka je v pravočasni reviziji uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je z vlogo 15.4.2007 spremenil tožbo. Izpodbija tudi sklep o otvoritvi glavne obravnave s 13.4.2007. Sodišče tožencema ni poslalo dopisa. S tem jima je prikrilo svoje pravno naziranje in delovalo v nasprotju z 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 73/2007, v nadaljevanju ZPP). Sodišče je s tem, ko tožencema ni vročilo dopisa, kršilo 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca nista imela možnosti enakopravnega obravnavanja. Sodišče tožencev med potekom glavne obravnave ni opozorilo, da naj bi bila trditvena podlaga po nasprotni tožbi preskopa, tožnika pa je opozorilo, da ni pravilno oblikoval tožbenega zahtevka po zaključeni glavni obravnavi, kar predstavlja kršitev načela enakopravnega obravnavanja iz 22. čl. Ustave. Tožnik ni trdil, da naj bi toženca posege v nepremičnino izvedla po pridobitvi lastninske pravice s strani tožnika. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe, da sta toženca posege izvedla, preden je tožnik postal lastnik. Sodba se ne da preizkusiti. Po ustaljeni sodni praksi profitne najemnine ne moremo enačiti z uporabnino, slednja predstavlja kvečjemu 60 % najemnine, saj je lastnik sicer obogaten.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo navedla, da je v tožbi pri zahtevku za izpraznitev in izročitev nepremičnine kot vrednost spornega predmeta navedla 33.420 SIT (139,46 EUR) in revizija v tem delu ni dovoljena.

Tožena stranka na revizijo, ki ji je bila vročena, ni odgovorila.

Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke je delno nedovoljena, delno neutemeljena in delno utemeljena. Revizija tožene stranke je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

O delni nedovoljenosti revizij tožeče in tožene stranke: Tožnik je v tej pravdi uveljavljal več zahtevkov (zahtevek za izpraznitev stanovanja in zahtevek za plačilo, naknadno pa še zahtevek za odpoved najemne pogodbe), ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago. V premoženjskih sporih je skladno z drugim odstavkom 367. člena ZPP revizija dovoljena le tedaj, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR). Pri zahtevku za izpraznitev in izročitev nepremičnine je tožnik kot vrednost spornega predmeta navedel 33.420 SIT (139,46 EUR), kar pa ne dosega prej omenjenega revizijskega praga. Tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta pri naknadno uveljavljanem (podrejenem) zahtevku za odpoved najemne pogodbe. Ker se slednji ne nanaša na denarni znesek, bi moral tožnik navesti vrednost spornega predmeta ob naknadni kumulaciji, da bi si zagotovil pravico do revizije, skladno z drugim odstavkom 44. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče in tožene stranke zavrglo v delih, s katerimi izpodbijata odločitev sodišč o zahtevkih za izpraznitev stanovanja in za odpoved najemne pogodbe.

O delni zavrnitvi revizije tožeče in tožene stranke: Revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih očitkov v reviziji tožene stranke (da je tožnik z vlogo s 15. 4.2007 spremenil tožbo, razlogi glede sklepa o otvoritvi glavne obravnave, razlogi, ki se nanašajo na dopis sodišča, razlogi glede lastništva nepremičnine), ki se nanašajo na odločitev, glede katere revizija ni dovoljena. Po presoji revizijskega sodišča v postopku ni prišlo do kršitve načela enakopravnega obravnavanja iz 22. člena Ustave niti do kršitve 285. člena ZPP. Kljub temu, da je sodišče (28. stran prvostopenjske sodbe) zapisalo, da toženca nista zatrjevala neodložljivosti vlaganj v smislu 48. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št.18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ), je v nadaljevanju pravno ovrednotilo vsa ugotovljena dejstva in odločilo, da v konkretnem primeru glede na samo naravo popravil ne gre za neodložljiva popravila, da se zavarujejo življenje ali zdravje stanovalcev, ali stanovanje in oprema v njem pred večjo škodo v smislu 48. čl. SZ. Da bo sodišče kot odločilno dejstvo štelo nujnost vlaganj in razloge za ta vlaganja, izhaja iz sklepa z 29.8.2002, s katerim je postavilo izvedenca. Sodišče postopka ni vodilo tako, da toženca ne bi mogla vedeti, da bo sodišče kot odločilno dejstvo štelo nujnost (neodložljivost) vlaganj. Nujnosti in neodložljivosti vlaganj je oporekal tudi tožnik v pripravljalni vlogi s 15.11.2002. Da bo potrebno vlaganja tožencev presojati po SZ, izhaja tudi iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča II Cp 1732/2006 z 21.6.2006, s katerim je razveljavilo prvostopenjsko sodbo tudi glede odločitve o vlaganjih tožencev, glede katerih je sicer sodišče prve stopnje takrat zavzelo stališče, da 48. čl. SZ ni merodajen.

Neutemeljen je nadalje očitek tožene stranke, da profitne najemnine ne moremo enačiti z uporabnino. Če bi toženca sklenila najemno pogodbo za 30,75 m2 prostorov, ki jih morate izprazniti zaradi nezakonite uporabe (II./4. točka prvostopenjske sodbe), bi morala plačevati profitno najemnino, zato ni nobenega razloga, da ne bi plačevala tudi uporabnine v enaki višini. Toženca se sklicujeta na ustaljeno sodno prakso, vendar ne predložita nobenih konkretnih sodnih odločb. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kajti sodba ima razloge (glej peti odstavek na 25. strani sodbe sodišče prve stopnje)glede velikosti stanovanja, ki ga toženca zasedata na podlagi najemne pogodbe in velikosti stanovanja, ki ga zasedata toženca nezakonito.

Ker iz vsebine revizije tožeče stranke izhaja, da izpodbija tudi tisti del sodbe glede zavrženja njene tožbe (zahtevek za plačilo 745,87 EUR), je revizijsko sodišče v tem delu njeno revizijo zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, ker je odločitev v tem delu postala pravnomočna.

O delni ugoditvi reviziji tožeče stranke: Ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje: Toženca sta se vselila v stanovanje s kabinetom (31,56 m2). Kasneje je toženec za to isto stanovanje s tožnikovo pravno prednico sklenil najemno pogodbo. Toženca sta zasedla poleg prej omenjenega stanovanja še 30,75 m2 prostorov, ne da bi za te dodatne prostore sklenila najemno pogodbo. Sodišči sta tožniku prisodili 11.317,20 EUR uporabnine za uporabo tistih prostorov (dela zdaj adaptiranega stanovanja), ki ga toženca zasedata, ne da bi sklenila najemno pogodbo, zavrnili pa sta zahtevek za plačilo uporabe prostorov, ki ga toženca zasedata na podlagi najemne pogodbe. Odločitev sodišč glede zavrnitve dela zahtevka za plačilo temelji na stališču, da zahteva tožnik za uporabo teh prostorov uporabnino in ne neprofitne najemnine, ki bi mu sicer šla, sodišče pa je vezano na meje tožbenega zahtevka in na trditve o pravno relevantnih dejstvih (tožnik naj ne bi zadostil svojemu trditvenemu bremenu). Tožnik v reviziji vztraja, da mu pripada vsaj neprofitna najemnina za uporabo 31,56 m2 stanovanja, ki ga toženca zasedata na podlagi najemne pogodbe.

Revizijsko sodišče temu očitku pritrjuje. Načelo dispozitivnosti, ki je urejeno v 2. in 3. členu ZPP, je eno temeljnih načel civilnega pravdnega postopka. Sodišče ne sme prisoditi tožniku nekaj drugega ali nekaj več, kot je tožnik zahteval. Pri denarnih zahtevkih je v skladu s procesno ekvivalenčno teorijo za identifikacijo spornega predmeta potrebno tudi dejansko stanje oziroma dejanska podlaga. V primeru, ko zahteva tožnik plačilo zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist (zaradi neupravičene obogatitve - 219. člen ZOR) ali pa zaradi sklenjene najemne pogodbe (obveznost plačevanja najemnine za najeto stanovanje - 44. člen SZ), je sporni predmet istoveten. Iz enega historičnega dogodka je sicer mogoče izpeljati več zakonskih dejanskih stanj (povrnitev neupravičeno pridobljene koristi in plačilo po pogodbi), vendar gre kljub temu za identična zahtevka in zgolj več pravnih kvalifikacij. Sodišče lahko ugodi zahtevku za plačilo, če izhaja utemeljenost zahtevka iz zatrjevanih dejstev. V skladu z razpravnim načelom sodišče načeloma ne sme upoštevati dejstva, ki ga nobena od strank ni navajala. To pomeni, da sodišče lahko upošteva dejstva, ki jih je zatrjevala vsaj ena od strank, ne glede na to, ali gredo zatrjevana dejstva tej stranki v korist ali v škodo. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je pomembna le za uporabo 215. člena ZPP, za kar pa v tem konkretnem primeru ne gre, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec s tožnikovo pravno prednico sklenil najemno pogodbo, tožnik pa je kot lastnik stopil na mesto prejšnjega najemodajalca. Dejstvo obstoja najemne pogodbe je sodišče štelo za dokazano, tako da ga je treba upoštevati tudi pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo. Tožnik je trdil, da mu toženca ne plačujeta ekvivalentne odmene za uporabo stanovanjskih prostorov in zahteval plačilo 10 DEM/m2 (plačala naj bi po njegovih besedah zgolj 50.595 SIT oz. 211,13 EUR). Toženca nista dokazala, da sta tožniku karkoli plačala za uporabo 31,56 m2 stanovanja od 1.6.1995 do 31.5.2005. Na podlagi teh trditev in upoštevaje dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena, bi sodišče moralo odločati o obveznosti plačila tožencev tudi na podlagi najemne pogodbe, čeprav je tožnik znesek poimenoval "uporabnina". Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče v svoji sodbi višine neprofitne najemnine ni ugotovilo in zato ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo in delno razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje glede zavrnitve plačila 7.186,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sodba sodišča prve stopnje v II./7. točki izreka) ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.