Jedro

Če v izvršilnem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je mati storila vse, da bi do stikov (na določen način in v določenem obsegu) prišlo, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da jih mati ni omogočala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi N.G., odpravila sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik, št. ... z dne 15.11.1995 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik z navedenim sklepom odločila, da je zavezanka N.G. dolžna plačati denarno kazen v znesku 20.000,00 SIT, ki ji je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik št. ... z dne 19.4.1995. Če zavezanka ponovno ne bo omogočila stika med mld. hčerko A. in D.P. na način, ki ga določa izrek izvršilnega naslova, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 25.000,00 SIT. Tožena stranka navaja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi predloga upravičenca, ki je v svoji vlogi z dne 30.8.1995 navedel, da zavezanka v sredo, 30.8.1995 ni omogočila takšnega stika s hčerko, kot bi moral biti po veljavni odločbi. Hčerka je res ostala 65 minut z upravičencem, a je ves čas govorila, da je prišla le zato, da mama ne bo kaznovana. Prepričana je, da vse denarne kazni upravičenec spravi v svoj žep, sicer pa se je z upravičencem celo rada pogovarjala. Z vlogo z dne 6.9.1995 je upravičenec ponovno zahteval kaznovanje zavezanke, ker dne 6.9.1995 ni omogočila takšnega stika, kot bi ga morala po veljavni odločbi. Hčerka je sicer prišla na osebni stik, ostala pa je le 37 minut. Ves čas je upravičencu govorila, da on vedno piše "odločbe" zoper njeno mater in da ji da mati vedno prebrati vse, kar napiše upravičenec zoper njo, ves čas pa ga je skušala tudi žaliti. Zavezanka pa je v vlogi z dne 10.10.1995 obširno obrazložila potek osebnih stikov in zagotovila, da je omenjena dneva v celoti omogočila in dopustila stike. Kot rezultat njenih prigovarjanj in prepričevanj je 30.8.1995 in 6.9.1995 mld. A. prišla na osebni stik točno ob določeni uri, vsakokrat pa se je A. predčasno vrnila zato, ker je upravičenec sam stik predčasno zaključil. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje, odločitev o izreku denarne kazni oprl na oceno, da bi zavezanka dolžnost omogočanja stikov izpolnila, kolikor bi tudi mld. A. pripravila na stik z upravičencem in to tako, da bi bil osebni stik izveden v obsegu in na način določen v izreku odločbe, ki se izvršuje. Ob tem pa ni ugotovil dejstev in okoliščin glede trajanja osebnih stikov očeta z mld. A., ki so pomembni za odločanje o zadevi. Navedbe upravičenca in zavezanke o trajanju stikov so povsem različne. Postopek je bil bistveno pomanjkljiv, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Nadalje tožena stranka navaja, da je v upravnem sporu, ki ga je sprožila N.G., Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. ... z dne 5.10.1995 sprejelo pravno mnenje v zvezi z izvajanjem osebnih stikov in sicer; da je tožnica, pri kateri živi hčerka, dolžna omogočiti stike, to pa pomeni, da ne zadostuje zgolj zagotovitev fizične prisotnosti hčerke ob času in kraju, določenem v izvršilnem naslovu, ampak je tožnica dolžna hčerko tudi psihično pripraviti tako, da je sposobna vzpostaviti stik z očetom. Zato ni mogoče šteti, da so v izvršilnem naslovu določeni stiki realizirani, če tožnica 11 letne hčerke ni psihično pripravila niti toliko, da bi ostala z očetom vsaj krajši čas, če ne že ves čas, določen v izvršilnem naslovu. Glede na to pravno mnenje, izraženo v citirani sodbi, bo moral prvostopni organ v ponovnem postopku, upoštevajoč načelo materialne resnice ugotoviti resnično stanje stvari ter ugotoviti resničnost navedb upravičenca in zavezanke glede izvajanja osebnih stikov očeta z mld. A. in v skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izdati ustrezni sklep, pri tem pa upoštevati specifiko zbliževanja mld. A. z upravičencem.

V tožbi tožnik navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da do onemogočanja stikov ni prišlo. Ta trditev tožene stranke ne drži. Dne 30.8.1995 je trajal stik po njegovi izjavi 1 uro, po materini pa 1 uro in pol. Dne 6.9.1995 je trajal stik po njegovi izjavi 37 minut, po materini pa 1 uro in 45 minut. Iz lastnih izjav prizadetih staršev sta bila stika končana pred določenim časom. Stika nista bila časovno omogočena kot to določa izvršljiva odločba centra za socialno delo. Izvršljivo odločbo lahko zamenja samo nova izvršljiva odločba, te pa ni bilo. Upravni organ mora izvršbo, za katero je pristojen, dosledno izvajati in sicer zgolj skladno s predpisi in to vse dotlej dokler traja izvršljiva odločba. Stika nista bila omogočena, kot to določa izvršljiva odločba, zato je mati zagrešila prekršek in kaznivo dejanje.

Prizadeta stranka, mati N.G., v odgovoru na tožbo navaja, da sta bila oba stika, tako 30.8.1995 kot tudi 6.9.1995 realizirana oziroma, da je obakrat, kot ji nalaga izvršljiva odločba, stik omogočila in dopustila. Hčerka A. je obakrat šla na dogovorjeni kraj ob točno določeni uri in na stiku z očetom tudi ostala. Res pa je 6.9.1995 prišla nazaj nekaj minut prej, kot to določa odločba, a to zato, ker je oče sam stik prekinil, češ da se mu mudi. Deklica bo 4.12.1996 stara 13 let in lahko sama potrdi resničnost povedanega. Pove lahko tudi, da se ji oče posmehuje, da jo pusti čakati na cesti in podobno. Pripominja še, da zdaj očeta kljub odločbi ni bilo na stik že 26 tednov, deklica pa gre na dogovorjeni stik vsakič zaman.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odpravila prvostopni sklep, izdan na podlagi 2. odstavka 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec med tem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok poteče brez uspeha, se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil, takoj uporabi, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novim, strožjim prisilnim ukrepom.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odpravila prvostopni sklep, ker je ta temeljil na oceni, da zavezanka ni omogočila z izvršljivo odločbo določenih stikov, ne da bi se pri tem posebej ukvarjal z okoliščinami, neposredno povezanimi s trajanjem osebnih stikov očeta in mld. A. Za ugotovitev, ali so stiki omogočeni, ni pomembna samo zagotovitev otrokove fizične prisotnosti ob času in na kraju, določenem v izvršilnem naslovu, temveč je tudi potrebno otroka psihično pripraviti, da je sposoben vzpostaviti stik z očetom. Ker nasprotujoče si navedbe upravičenca in zavezanke o izvajanju osebnih stikov niso bile dovolj razčiščene oziroma odpravljene, predvsem pa ni bilo ugotovljeno, zakaj sta se stika predčasno zaključila, je odločitev tožene stranke pravilna. V novem postopku bo prav v zvezi s tem treba ugotoviti ali je za realizacijo stikov mati storila vse, kar bi bilo potrebno, da bi stiki potekali tako, kot so določeni v izvršilnem naslovu. Dokler pa dejansko stanje ni v tolikšni meri razčiščeno in niso odpravljena nasprotja glede na izjave matere in očeta o realizaciji stikov (tudi s primernim zaslišanjem otroka), ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da mati stikov ni omogočala.

Tožnik ima sicer prav, ko trdi, da je mati kot zavezanka dolžna omogočiti stike v skladu z odločbo o določitvi osebnih stikov kot izvršilnim naslovom. Toda tudi v izvršilnem postopku je treba ugotoviti vse okoliščine, ki so neposredno povezane z izvršbo. Te pa, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, niso bile popolno ugotovljene.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97 popr.). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).