Jedro

Dejstvo, da je se je tožnica sicer vselila v hišniško stanovanje, a je kasneje nehala opravljati hišniška dela, ne vpliva na spremembo namembnosti stanovanja, ki je še naprej ostalo hišniško, saj namen in lastnina na stanovanju ne moreta biti odvisna od trenutne pripravljenosti stanovalca, da opravlja hišniška dela in čisti stavbo. Prenehanje opravljanja del lahko vpliva samo na obseg tožničinih pravic do spornega stanovanja in na njeno dolžnost do izselitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženih strank sklenitev kupoprodajne pogodbe za enosobno stanovanje št. 2 v pritličju zgradbe v Ljubljani, v izmeri 25,67 m2 po pogojih iz 117. in 119. člena SZ s plačilom kupnine v enkratnem znesku s 60 odstotnim popustom za kupnino v znesku 291.028,00 tolarjev ter z izrecnim dovoljenjem, da se sme tožnica vpisati v zemljiški knjigi kot lastnica tega stanovanja. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženk zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za katerokoli enosobno ali drugo podobno stanovanje kjerkoli v Ljubljani, v približni izmeri 25 m2 in za enako kupnino, kot bi znašala za stanovanje, ki je predmet glavnega tožbenega zahtevka. Poleg tega je odločilo, da mora tožnica povrniti toženim strankam njihove pravdne stroške. Ko se je proti taki sodbi pritožila tožeča stranka, je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s sodbo prvega sodišča tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo tožnici brez njene krivde 8.2.1988 onemogočeno opravljati hišniška dela, zaradi česar je sporno stanovanje postalo družbena lastnina. Stanovanje ni samo sebi namen, temveč je opredeljeno s funkcijo tistega, ki biva v njem. Potem, ko je tožnica prenehala opravljati hišniška dela, bi ji morali stanovalci priskrbeti drugo primerno stanovanje in ker tega niso storili, je stanovanje prenehalo biti hišniško. Tudi preden je tožnica sklenila pogodbo, je bil v stanovanju otroški vrtec in tedaj stanovanje ni bilo hišniško. Za takega ga je samovoljno določilo stanovanjsko podjetje in je bilo hišniško le začasno, dokler se je izvajala pogodba. Ker je imela tožnica na stanovanju stanovanjsko pravico, stanovanje ni moglo preiti v last stanovalcev bloka, temveč je ostalo v lasti toženih strank, ki ga morajo prodati po določilu 117. in naslednjih členov Stanovanjskega zakona. Tožnica dodaja, da je uporabljala stanovanje več kot 10 let, zaradi česar je pridobila stanovanjsko pravico, saj je ZSR omogočal pridobitev stanovanjske pravice vsakomur, ki je več kot 2 leti bival v stanovanju brez naslova.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je o zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi stanovanjske pogodbe med tožečo stranko in Samoupravno stanovanjsko skupnostjo ..., z dne 11.11.1980 ugotovili, da je tožnica pridobila pravico uporabljati hišniško stanovanje, ker se je zavezala opravljati hišniška dela - čistiti stavbo. Kdaj je bilo stanovanje opredeljeno kot službeno - hišniško stanovanje, za to pravdo ni pomembno; zato revizijska izvajanja o tem, da je bil pred tožničino vselitvi-jo v spornih prostorih otroški vrtec, na obseg njenih pravic do stanovanja, ki so zapisane v stanovanjski pogodbi, ne morejo vplivati. Tudi trditev, češ da je bilo stanovanje samo začasno spremenjeno v hišniško, ne more pripeljati do želenega rezultata, ker nima opore v dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Dejstvo, da je se je tožnica sicer vselila v hišniško stanovanje, a je kasneje nehala opravljati hišniška dela, ne vpliva na spremembo namembnosti stanovanja, ki je še naprej ostalo hišniško, saj namen in lastnina na stanovanju ne moreta biti odvisna od trenutne pripravljenosti stanovalca, da opravlja hišniška dela in čisti stavbo. Prenehanje opravljanja del lahko vpliva samo na obseg tožničinih pravic do spornega stanovanja in na njeno dolžnost do izselitve.

Ker je bilo tožničino stanovanje v času njene vselitve opredeljeno kot hišniško in je tako tudi ostalo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno povezali materialno-pravno določilo 4. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Ur.l. SRS št. 19/76), po katerem je hišniško stanovanje spadalo med skupne dele stavbe s pravico trajne uporabe etažnih lastnikov, ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 1/2000) pa se je po četrtem odstavku 8. člena SZ preoblikovalo v solastnino etažnih lastnikov. Zato spornega stanovanja kljub temu, da je SZ lastnikom družbenih stanovanj določil pogoje za obvezno prodajo bivših družbenih stanovanj, ni mogoče odkupiti. V tretjem odstavku 129. člena SZ je namreč zakonodajalec izključil možnost prodaje stanovanj, namenjenih osebam za opravljanje službene dolžnosti po 40. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica. Zaradi tega ni dvoma, da tožnica ne more odkupiti spornega stanovanja in sta nižji sodišči pravilno zavrnili njen zahtevek za odkup stanovanja v Ljubljani.

Tožničina revizija se izrecno ne ukvarja z zavrnitvijo podrejenega tožbenega zahtevka, zato sodišče ne bo natančno pojasnjevalo razlogov za odločitev. Zadošča pojasnilo, da je po uradni dolžnosti preskusilo, če je bilo ob zavrnitvi tega zahtevka pravilno uporabljeno materialno pravo in da je odgovor pritrdilen.

Revizijske navedbe o tem, da je tožnica pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju zato, ker je v njem stanovala več kot 10 let, ne morejo vplivati na njeno pravico do odkupa hišniškega stanovanja, niti na utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka za odkup drugega primernega stanovanja. ZSR je v 63. členu določal, da osebam, ki so pridobile pravico do začasne uporabe službenega stanovanja, ta pravica preneha, kadar nehajo opravljati predvidena dela. Pri tem je ločil pogoje za izselitev glede na razlog za prenehanje opravljanja del, ni pa upošteval časa, ko je oseba opravljala dela. Desetletno delovno dobo, ki jo navaja revidentka, predpisuje le v 62. členu ZSR, toda ta člen se ne nanaša na službena stanovanja. Tudi dveletnega roka za pridobitev pravice na stanovanju zaradi nezakonite vselitve, v tožničinem primeru ni mogoče uporabiti, ker se ni nezakonito vselila v sporno stanovanje.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.