Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je z izpodbijano sodbo preklicalo pogojno obsodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obsojencu zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije ter mu v njej določilo poseben pogoj, ki ga obsojenec ni izpolnil, tega pa tudi ni storil v samem postopku za preklic pogojne obsodbe, čeprav je kar na petih narokih zagotavljal, da bo dolg oškodovancu vrnil. Njegovo pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obsojenca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 508/95 z dne 21.10.1997, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 254/98 dne 7.5.1998. Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojenec ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagal, naj mu sodišče druge stopnje še zadnjikrat odloži plačilo dolga, ki bi ga lahko plačal v več obrokih ter s tem spremeni odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe.

Višja državna tožilka je v pisnem predlogu predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno in zakonito, ko je obsojencu preklicala pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, saj obsojenec svoje obveznosti za plačilo tolarske protivrednosti zneska 20.000 DEM, za kolikor je ogoljufal oškodovanca, ni izpolnil ne le do 7.7.1998, ko se je takšen posebni pogoj iz pogojne obsodbe iztekel, pač pa tudi ne do 18.1.2000, ko je bil razpisan zadnji narok v postopku za preklic pogojne obsodbe in na katerega obsojenec kljub predhodnemu zagotovilu, da se ga bo udeležil in do tega roka zagotovo plačal dolg, ni prišel. Sodišče prve stopnje zato v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da obsojenec v časovnem razdobju od izreka sodbe ni pokazal niti najmanjše volje in pripravljenosti poravnati dolg, čeprav mu je sodišče dalo več priložnosti, da posebni pogoj izpolni. Obsojenčevo pritožbeno zatrjevanje, ki v bistvu pomeni ponavljanje neizpolnjenih obljub in zagotovil v postopku za preklic pogojne obsodbe, da sedaj ima zagarantirano plačilo z novimi posli, ne more biti več upoštevno.

Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obsojenec obveznosti, ki mu je bila naložena s pogojno obsodbo, ni izpolnil, in tudi, da niso podani upravičeni razlogi, da bi se po čl. 54 KZ rok za izpolnitev podaljšal ali celo izpolnitev obveznosti odpustilo, je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 391. členom ZKP.

Ker obsojenec s svojo pritožbo ni uspel, bo moral plačati stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, ki jo je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer ter obsegu te kazenske zadeve.