Up-43/98

15.4.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. M., Z. K., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 15. aprila 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. M. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 63/98 z dne 17.2.1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 20.2.1998, izpodbija sklep višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba pritožnikovega zagovornika zoper sklep izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 40/98 z dne 6.2.1998, s katerim je bil zoper pritožnika podaljšan pripor iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti za 20 dni oziroma do 26.2.1998. Zatrjuje kršitev ustavne pravice do osebne svobode, kršitev načela zakonitosti in minimalnih pravnih jamstev v kazenskem postopku.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodne odločbe.

2.V razlogih navaja, da je do zatrjevane kršitve pravice do osebne svobode prišlo zato, ker je sodišče v izpodbijanem sklepu, kot tudi v vseh dosedanjih odločbah o priporu, ugotovitev o utemeljenem sumu oprlo na pritožnikov zagovor pred preiskovalnim sodnikom, ki je po mnenju pritožnika nedovoljen dokaz. Zatrjuje, da niti v predkazenskem postopku niti v postopku pred preiskovalnim sodnikom ni prejel pravnega pouka po tretjem odstavku 19. člena Ustave, oziroma po prvem odstavku 4. člena ZKP. Policija naj bi nad njim izvajala prisilo in ga nagovarjala k neresničnim izpovedbam, zaradi česar naj bi se samoobtožil. V odločbi o pridržanju naj ne bi bilo zapisano, da mu je bil ustezen pravni pouk podan in preveden. Tudi preiskovalni sodnik naj bi mu ob prvem zaslišanju ne dal pouka po 4. členu ZKP, zaradi česar se sklep o priporu ne bi smel opirati na njegovo izpovedbo.

Pritožnik se ne strinja s stališčem višjega sodišča, da takšen pouk ni potreben pred preiskovalnim sodnikom in se sklicuje na določbe 203. in 204. člena ZKP. Zaradi navedenega naj bi bila kršena zakonitost in minimalna jamstva v kazenskem postopku, ker naj bi se pritožniku z napačnimi pravnimi pouki onemogočala pravica do obrambe in roki za njeno pripravo.

3.Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom potrdilo sklep o podaljšanju pripora zoper pritožnika iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Ocenilo je, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ki izhaja iz pritožnikovega delnega priznanja pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in iz okoliščine, da mu je bilo zaseženo 1.957,18 g heroina. Glede pritožnikovega zagovora je navedlo, da je bil pritožnik pred začetkom zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom poučen v skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena Zakona o kazenskem postopku. Na podlagi podatkov spisa je ugotovilo, da je bil pritožniku ob pridržanju dan pouk iz prvega odstavka 4. člena ZKP, ki se po stališču sodišča nanaša na osebo, ki ji je odvzeta prostost, nima pa še statusa obdolženca, medtem ko se pouk iz tretjega odstavka 5. člena ZKP nanaša na obdolženca. Na podlagi navedenega je sodišče štelo, da je pritožnikov zagovor veljaven dokaz. Sodišče je ocenilo tudi obstoj obeh pripornih razlogov in zaključilo, da je pripor zoper pritožnika nujno potreben zaradi varstva ljudi.

B.

4.Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

5.Temeljni pogoj, za vsakršno odreditev pripora je torej utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

6.Pritožnik trdi, da ta ni podan, ker se ugotovitev o obstoju utemeljenega suma opira na pritožnikov zagovor, ki je po njegovem mnenju nedovoljen dokaz. Sodišče o utemeljenosti suma odloča na podlagi proste presoje okoliščin posameznega primera. Ob vsakem podaljšanju pripora mora presojati, ali so izpolnjeni vsi ustavni in zakonski pogoji za odvzem osebne svobode posamezniku, kar se nanaša tudi na ustavni pogoj obstoja utemeljenega suma.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče svojo odločitev o obstoju utemeljenega suma oprlo tudi na pritožnikovo delno priznanje dejanja v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom, ki ga je povezalo z okoliščino, da naj bi mu bilo dne 10.1.1998 zaseženo 1.957,18 g heroina, ki naj bi ga skrival v knjižnih platnicah, knjige pa imel spravljene v potovalki. Presodilo je tudi dokazno vrednost pritožnikovega zagovora z vidika njegove dovoljenosti v smislu določb ZKP, ki govorijo o tem, na katere dokaze se odločba ne sme opirati. Iz ustavni pritožbi priloženih listin je razvidno, da je bil pritožnik pred zaslišanjem poučen o pravici do zagovornika, in opozorjen, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Glede na takšno vsebino pravnega pouka, ki ji pritožnik ne oporeka, je bil njegov zagovor pred preiskovalnim sodnikom pridobljen v skladu s pravnimi jamstvi, ki gredo obdolžencu že ob prvem zaslišanju po določbi 5. člena ZKP in ki mu jih zagotavlja tudi Ustava v 29. členu. Zato so očitno neutemeljeni pritožnikovi očitki, da se sklep o priporu ne bi smel opirati na pritožnikov zagovor zaradi opustitve pouka po 4. členu ZKP. Tako pouk po 4. členu ZKP, ki mora biti dan osumljencu ob odvzemu prostosti, kot pouk po 5. členu, ki mora biti dan obdolžencu pred zaslišanjem, sta namenjena varstvu privilegija zoper samoobtožbo, zagotovljenega v četrti alinei 29. člena Ustave. Za presojo kršitve te pravice pa je pomembna vsebina pouka o pravici in ne zakonska določba, ki predstavlja podlago za tak pouk.

7.Glede na navedeno je torej sodišče svojo dolžnost glede presoje ustavnega pogoja obstoja utemeljenega suma v fazi podaljšanja pripora izpolnilo in svojo odločitev upravičeno oprlo delno tudi na pritožnikov zagovor, ki ob takšnem stanju stvari po presoji senata Ustavnega sodišča ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic. Sodišče pa je v izpodbijanem sklepu presojalo tudi obstoj obeh pripornih razlogov in ocenilo, da je pripor zoper pritožnika neogibno potreben za varnost ljudi. Zatrjevana kršitev pravice do osebne svobode tako očitno ni podana.

8.Dokazna vrednost pritožnikovega zagovora pa se bo ocenjevala še v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, ko bo imel pritožnik možnost zahtevati izločitev dokazov in uveljavljati morebitne kršitve v času od odvzema prostosti do zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom ter morebiten vpliv teh kršitev na vsebino njegovega zagovora. Kolikor je torej pritožnikove navedbe mogoče razumeti v tem smislu, da z ustavno pritožbo uveljavlja kršitve ustavnih pravic v predkazenskem postopku, storjene z ravnanjem policije oziroma preiskovalnega sodnika kot samostojne kršitve, je ustavna pritožba v tej smeri preuranjena. Senat Ustavnega sodišča je že v sklepu št. Up-6/92 z dne 4.11.1996 zavzel stališče, da je kršitve človekovih pravic, storjene z dejanji v predkazenskem postopku praviloma mogoče v ustavni pritožbi uveljavljati šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo v kazenskem postopku. Ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), bi jih bilo mogoče uveljavljati tudi z ustavno pritožbo, vloženo zoper odločitev sodišča, izdano pred pravnomočno sodbo, kolikor bi bila izkazana očitnost kršitve in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Glede na ugotovitve v 6. in 7. točki obrazložitve tega sklepa ti pogoji v konkretnem primeru niso podani.

9.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek ter dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič