Jedro

Skladnost osnutkov informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv s predpisi Evropske unije je morala pred izvedbo aktivnosti ugotoviti in potrditi Agencija, zahtevek za odobritev gradiva pa je moral biti na Agencijo vložen vsaj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo v tisk oziroma produkcijo. Namen predhodnega potrjevanja je v tem, da se že v zgodnji fazi ugotavlja, ali osnutki gradiv upoštevajo zahteve predpisov glede obvezne vsebine, s čimer se izogne nastanku neupravičenih stroškov, ki ne morejo biti predmet sofinanciranja iz evropskih sredstev.

Ker se po določbi četrtega odstavka 53. člena Uredbe PRP potrjujejo le osnutki gradiv, ki morajo biti potrjeni pred izvedbo katerekoli od aktivnosti (pred informiranjem potrošnikov, oglaševanjem ali pospeševanjem prodaje), v primeru, ko je bil osnutek gradiva s strani Agencije pred npr. tiskanjem letakov ali objavo oglasa, članka ali spletne strani že potrjen, in se je kasneje enako ali vsebinsko bistveno nespremenjeno gradivo uporabilo za izvedbo katere od drugih aktivnosti (npr. razdeljevanje letakov), vnovična potrditev gradiva po presoji sodišča ni več smiselna.

Pri ugotavljanju upravičenosti priglašenih stroškov mora zato Agencija v vsakem primeru posebej glede na vsebino gradiva presoditi, ali je bilo vsebinsko enako ali vsaj po vsebini bistveno nespremenjeno gradivo pred tem že odobreno oziroma ali je bilo takšno gradivo morebiti odobreno kasneje pred izvedbo določene aktivnosti (npr. po pripravi oglasov ali izdelavi spletne strani in pred objavo). Če je namreč Agencija zahtevek upravičenca za odobritev gradiva štela za pravočasnega in je osnutek gradiva tudi odobrila, mora upravičencu kasneje, ko odloča o zahtevku za izplačilo sredstev, priznati vse stroške, ki so v zvezi s tako potrjenim gradivom nastali zaradi katerekoli od izvedenih aktivnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33140-21/2013/100 z dne 4. 10. 2016 se odpravi v zavrnilnem delu 1. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zahtevku tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33140-21/2013/7 z dne 2. 7. 2013, delno ugodila v višini 29.600,97 EUR, del zahtevka v višini 81.428,48 EUR pa je zavrnila (točka 1 izreka). Ugotovila je še, da so bila stranki dne 29. 5. 2015 na podlagi odpravljene odločbe št. 33140-15/2013/71 z dne 21. 5. 2015 že nakazana sredstva v višini 11.727,45 EUR, zato se stranki na transakcijski račun nakaže razlika v višini 17.873,52 EUR (točka 2 izreka). Po ugotovitvi Agencije posebni stroški v postopku niso nastali (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da je tožniku z odločbo o pravici do sredstev na podlagi V. javnega razpisa za ukrep 133 - podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (v nadaljevanju Javni razpis) odobrila nepovratna sredstva v višini do 162.337,00 EUR.

3. Z odločbo št. 33140-21/2013/71 z dne 21. 5. 2015 je Agencija zahtevku tožnika za izplačilo sredstev delno ugodila v višini 11.727,45 EUR, preostali del zahtevka pa je zavrnila. Zoper omenjeno odločbo je tožnik vložil tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki je s sodbo opr. št. I U 910/2015-8 z dne 19. 1. 2016 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v točki 1 izreka in zadevo v tem delu vrnilo Agenciji v ponovno odločanje z napotilom, naj v ponovljenem postopku presodi predložene listine in konkretno navede, kateri stroški predstavljajo upravičen in kateri neupravičen strošek. Sodišče je Agenciji tudi naložilo, naj svojo odločitev obrazloži v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. V ponovljenem postopku je Agencija v skladu z napotili sodišča dala stranki možnost, da se pisno izjavi o ugotovljenem dejanskem stanju, kar je stranka z dopisom dne 12. 5. 2016 tudi storila.

5. V nadaljevanju obrazložitve Agencija podrobneje pojasnjuje razloge za delno zavrnitev zahtevka za izplačilo. Kot ugotavlja, stranka določenih računov ni uvrstila v pravilno kategorijo upravičenih stroškov po tabeli, določeni v točki (1) VI. poglavja Javnega razpisa, v kateri so kategorizirani upravičeni stroški, ki so razdeljeni v štiri kategorije, znotraj posamezne kategorije pa še v različne podkategorije.

6. Tožnik je tako stroške po računih št. 24, 25, 26 in 27 uvrstil v kategorijo stroškov oglaševanja in informiranja na prodajnih mestih in po drugih kanalih komunikacije. Ti stroški naj bi predstavljali stroške oglasov za produkte društva, ki so bili vključeni v prodajne kataloge posameznih slovenskih trgovcev, kateri se nahajajo neposredno na njihovih prodajnih mestih z namenom, da se lahko kupci tako neposredno pred nakupom oziroma med samim nakupom seznanijo z aktualnimi akcijskimi ponudbami. Tožnik je zahtevku kot dokazila priložil natisnjen reklamni material z oglasi.

7. Po mnenju Agencije sodijo navedeni računi med stroške zakupa medijskega prostora in časa za oglaševanje, zaradi česar je Agencija te stroške štela za neupravičene.

8. V skladu z določili Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), Uredbe št. 1974/2006 (ES) z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP - v nadaljevanju Uredba št. 1974/2006) ter Javnega razpisa skladnost osnutkov informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv s predpisi Evropske unije pred izvedbo aktivnosti potrdi Agencija, pri kateri mora biti zahtevek za odobritev promocijskega gradiva vložen vsaj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo v tisk oziroma produkcijo. Agencija nato s t.i. obvestilom o ustreznosti potrdi ustreznost promocijskega gradiva.

9. Kot upravičen strošek je Agencija upoštevala račune, pri katerih je ugotovila predvsem oblikovne spremembe med potrjenimi in objavljenimi oglasi (spremenjen format, različna postavitev oglasa). Račune, kjer so bili bistveni elementi oglasa spremenjeni, pa je zavrnila kot neupravičen strošek.

10. Glede računa št. 39 je tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pojasnil, da je bil račun izdan za aktivnost razdelitve in ne izdelave letakov, zaradi česar zahtevek za odobritev promocijskega gradiva po njegovem mnenju ni potreben. Glede računa št. 50 pa je navedel, da se račun nanaša na distribucijo že potrjenih letakov, stojal in plakatov in torej prav tako ne zajema stroškov izdelave gradiva.

11. Po mnenju Agencije mora biti vso gradivo, za katero stranka izvaja kakršnokoli aktivnost, vnaprej odobreno, kar velja tudi v obravnavanem primeru, ko ne gre za izdelavo letakov, zaradi česar so stroški po računih št. 39 in št. 50 po njenem mnenju neupravičeni.

12. Neupravičen strošek pa predstavljajo po prepričanju Agencije tudi priglašeni stroški po računih št. 41 in št. 48. Račun št. 41 je bil po navedbi tožnika izdan za pripravo in izvedbo oglasov "Prleške tünke", zaradi česar gre po njegovem mnenju za strošek idejne zasnove oglasa, ki po naravi stvari nastane preden se določen oglas sploh lahko natisne ter odobri. Glede računa št. 48 pa je tožnik navedel, da gre za oblikovanje, načrtovanje, programiranje ipd. ter vzdrževanje in vsebino, vse v zvezi z ureditvijo in postavitvijo spletne strani.

13. V zvezi z navedbami tožnika se Agencija sklicuje na določbe Javnega razpisa, ki zahtevajo potrditev aktivnosti pred njihovo izvedbo in določajo rok za vložitev zahtevka za odobritev promocijskega gradiva. Po ugotovitvi Agencije sta bila omenjena računa (račun št. 41 z dne 14. 10. 2014 v višini 1.500,00 EUR in račun št. 48 z dne 30. 6. 2014 v višini 4.500,00 EUR) izstavljena pred vložitvijo zahtevka za odobritev gradiva, zaradi česar stroškov po teh dveh računih ni bilo mogoče priznati.

14. Agencija pa je zavrnila tudi stroške po računih št. 44 in št. 45. Glede navedenih računov je tožnik v odgovoru na poziv pojasnil, da gre za stroške priprave člankov za tiskane medije, pripravo besedil in vizualnih elementov za gastronomijo. Gre za stroške, vezane na objavo oglasov v revijah, ki sodijo v kategorijo stroškov priprave idejne zasnove.

15. Agencija se tudi v zvezi z navedenimi stroški sklicuje na določbo Javnega razpisa, v skladu s katero mora Agencija aktivnosti (kamor sodi po njenem mnenju tudi priprava članov, besedil in vizualnih elementov) pred njihovo izvedbo potrditi. Zato je Agencija, kot pojasnjuje, stroške po računu št. 44 v višini 1.500,00 EUR in stroške po računu št. 45 v višini 2.400,00 EUR štela za neupravičen strošek.

16. Tožnik je zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri nasprotuje odločbi v delu, v katerem so bili kot neupravičeni zavrnjeni stroški, navedeni v računih št. 24, 25, 26, 27, 39, 41, 44, 45, 48 in 50. Kot ugotavlja, je Agencija stroške po navedenih računih zavrnila, ker računi po njenem mnenju niso bili uvrščeni v pravilno kategorijo, ali ker predhodno ni bil vložen zahtevek za odobritev informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva, ali ker je bil ta zahtevek po mnenju Agencije vložen prepozno.

17. Glede obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na račune št. 24, 25, 26 in 27, tožnik poudarja, da v tem delu odločitve Agencije ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena. Kljub navedenemu tožnik vztraja, da je račune uvrstil v pravilno kategorijo, zaradi česar bi morala Agencija te stroške, kot navaja, v celoti priznati.

18. Po mnenju tožnika izpodbijane odločitve zaradi pomanjkljivosti tudi ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov po računih št. 39 in št. 50. Glede letakov tožnik podarja, da je gradivo zanje Agencija predhodno potrdila, kar pomeni, da je bila zahteva po odobritvi stroškov izpolnjena. Agencija je namreč priznala stroške izdelave letaka, za katere je bil izdan račun št. 30, priznala pa je tudi stroške izdelave letakov iz računa št. 28. Tožnik sicer priznava, da ni posebej zahteval potrditve razdeljevanja oziroma distribucije letakov, a dodaja, da tega ne zahteva niti Javni razpis, ki postavlja zgolj zahtevo po potrditvi promocijskega gradiva. Ko je gradivo potrjeno, je namreč logično, da ga je treba tudi razdeliti. Ker gre pri navedenih računih za stroške razdelitve že potrjenega oglasnega gradiva, bi po mnenju tožnika morala Agencija stroške po teh dveh računih priznati kot upravičene.

19. Izpodbijane odločbe po mnenju tožnika ni mogoče preizkusiti niti v delu, v katerem Agencija pojasnjuje razloge za zavrnitev stroškov po računih št. 41 in št. 48. Kot navaja, so razlogi tudi v tem delu v določeni meri nasprotujoči si in pomanjkljivi. Opozarja, da Javni razpis govori zgolj o odobritvi promocijskega gradiva in torej ne o odobritvi vseh aktivnosti. Zato je stališče Agencije, da morajo biti potrjene vse aktivnosti pred izvedbo, po mnenju tožnika nepravilno.

20. Glede stroškov po računu št. 41 navaja, da ta račun zajema strošek priprave in izvedbe oglasov „Prleške tünke“, ki po naravi stvari nastane preden se določen oglas sploh lahko natisne in odobri. Agencija pa bi morala stroške po tem računu priznati v celoti tudi zato, ker je bilo oglaševalsko gradivo s strani Agencije potrjeno.

21. Podobno navaja tožnik tudi glede stroškov po računu št. 48, glede katerih prav tako zatrjuje, da bi jih Agencija morala priznati v celoti, ker spletne strani pred njenim nastankom po naravi stvari ni mogoče predložiti v odobritev.

22. Glede zavrnjenih stroškov po računih št. 44 in št. 45 pa tožnik navaja, da ti računi zajemajo stroške priprave člankov za tiskane medije ter pripravo besedil in vizualnih elementov za gastronomijo. Gre za stroške, ki so vezani na objavo oglasov v revijah, ki po mnenju tožnika prav tako sodijo v kategorijo stroškov idejne zasnove. Ker torej ne gre neposredno za strošek zakupa medijskega prostora, temveč za spremljevalne stroške, po mnenju tožnika potrditev takšne aktivnosti glede na določbe Javnega razpisa ni potrebna. Zato bi bilo stroške po omenjenih računih po mnenju tožnika treba priznati v celoti. Dodaten argument za to je po mnenju tožnika tudi dejstvo, da so bili stroški oglasa, ki so vsebovali pripravljena besedila in vizualne elemente, s strani Agencije priznani kot upravičeni stroški.

23. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in po opravljenem naroku za glavno obravnavo odpravi izpodbijano odločbo v 1. točki izreka, in sicer v delu, v katerem je bil zavrnjen del zahtevka v višini 81.428,48 EUR. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter DDV-jem.

24. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

25. Tožba je utemeljena.

26. V obravnavani zadevi je med strankama spor o tem, ali je Agencija pri odločanju o zahtevku tožnika za izplačilo sredstev upravičeno kot neutemeljene zavrnila stroške, ki jih zajemajo računi št. 24, 25, 26, 27, 39, 41, 44, 45, 48 in 50. 27. Kot je določeno v prvem odstavku 51. člena Uredbe PRP, predstavljajo upravičene stroške za predmete podpore skupinam proizvajalcev pri ukrepu 133 stroški, nastali pri aktivnostih informiranja in pospeševanja prodaje proizvodov, vključenih v sheme kakovosti hrane, in sicer:

1. stroški organizacije, priprave in sodelovanja na javnih nastopih, sejmih, tržnicah, razstavah, oddajah, delavnicah in drugih oblikah javnih nastopov oziroma dogodkov;

2. stroški oglaševanja in informiranja na prodajnih mestih in po drugih komunikacijskih poteh;

3. stroški priprave, izdaje in razdeljevanja informacijskega in promocijskega gradiva zaradi obveščanja potrošnikov in javnosti ter pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov in živil iz shem kakovosti;

4. stroški organizacije in vodenja drugih ustreznih oblik oglaševanja zaradi informiranja in pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov in živil iz shem kakovosti.

28. Navedene skupine upravičenih strokov podrobneje razčlenjuje Javni razpis v tabeli, vsebovani v VI. poglavju, ki pri vsaki od štirih kategorij taksativno našteva stroške, ki so zajeti v okviru posamezne kategorije, pojasnjuje pa tudi zgornjo mejo upravičenih stroškov po vsaki od skupin in druge okoliščine, pomembne za njihovo priznanje.

29. Uvrstitev stroškov v pravilno kategorijo je torej bistvenega pomena za njihovo priznanje in posledično za izplačilo zahtevanih sredstev.

30. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik v zahtevku za izplačilo sredstev stroške oglasov, objavljenih v prodajnih katalogih trgovcev, ki so navedeni v računih št. 24, 25, 26 in 27, uvrstil v 2. kategorijo, kamor sodijo stroški oglaševanja in informiranja na prodajnih mestih in po drugih kanalih. Te stroške je podrobneje uvrstil v okvir 5. točke te kategorije, v katero se uvrščajo stroški pospeševanja prodaje na prodajnih mestih.

31. Med stroške pospeševanja prodaje na prodajnih mestih (znesek katerih ne sme presegati 90 % skupne vrednosti) pa po izrecni določbi Javnega razpisa sodijo le stroški degustacij in stroški honorarjev zunanjih izvajalcev za izvedbo akcij, kar pomeni, da stroškov oglasov v prodajnih katalogih v okvir te točke tudi po presoji sodišča ni mogoče uvrstiti.

32. Kot je pravilno pojasnila Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe, bi bilo stroške po računih št. 24, 25, 26 in 27 mogoče uvrstiti le med stroške iz 3. kategorije - to je med stroške priprave, izdaje in razdeljevanja informacijskega in promocijskega gradiva zaradi obveščanja potrošnikov in javnosti ter pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov in živil iz shem kakovosti. V okviru te kategorije pa bi jih bilo mogoče uvrstiti med stroške 3. točke, ki zajemajo stroške zakupa medijskega prostora in časa za oglaševanje, katerih znesek ne sme presegati 80 % skupne vrednosti za to kategorijo.

33. Odločitev Agencije, da stroškov po računih št. 24, 25, 26 in 27 tožniku ne prizna, je torej po ugotovitvi sodišča pravilna, izpodbijana odločba pa je v tem delu tudi ustrezno obrazložena.

34. Tožniku se kot upravičeni tudi niso priznali stroški po računih št. 39, 44, 45 in 50, ker Agencija pred izvedbo aktivnosti (to je pred razdeljevanjem letakov v primeru računov št. 39 in št. 50 oziroma pred pripravo člankov za tiskane medije ter besedil in vizualnih elementov za gastronomijo v primeru računov št. 44 in 45) ni potrdila osnutkov gradiva.

35. Pri utemeljitvi zavrnitve teh stroškov se je Agencija sklicevala na določbe 6. točke 23. člena Uredbe 1974/2006, četrtega odstavka 53. člena Uredbe PRP in na določbo četrtega odstavka IV/2. poglavja Javnega razpisa, ki kot enega od pogojev za pridobitev oziroma izplačilo sredstev določajo obveznost predhodne potrditve osnutkov gradiv. Skladnost osnutkov informacijskih, promocijskih in oglaševalskih gradiv s predpisi Evropske unije je morala namreč pred izvedbo aktivnosti ugotoviti in potrditi Agencija po predhodnem mnenju MKO, zahtevek za odobritev gradiva pa je moral biti na Agencijo vložen vsaj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo v tisk oziroma produkcijo. Namen predhodnega potrjevanja je v tem, da se že v zgodnji fazi ugotavlja, ali osnutki gradiv upoštevajo zahteve predpisov glede obvezne vsebine, s čimer se izogne nastanku neupravičenih stroškov, ki ne morejo biti predmet sofinanciranja iz evropskih sredstev.

36. V tožbi tožnik nasprotuje zavrnitvi stroškov po navedenih računih in zatrjuje, da je bilo gradivo predhodno (v primeru računov št. 39 in št. 50) - torej pred razdeljevanjem letakov oziroma že pred njihovim tiskanjem - oziroma kasneje (v primeru računov št. 44 in št. 45) po pripravi člankov in besedil ter vizualnih elementov ter pred objavo oglasov potrjeno s strani Agencije, zanje pa naj bi bili tožniku z izpodbijano odločbo tudi priznani upravičeni stroški. Tožnik se v dokaz svojih navedb sklicuje na računa št. 28 in št. 30, katerih stroški so bili s strani Agencije po predhodni odobritvi gradiva (letakov) priznani kot upravičeni, nanašali pa naj bi se na izdelavo oziroma tiskanje letakov, ki so bili kasneje le še razdeljeni, stroški te razdelitve pa so zajeti v računih št. 39 in št. 50. 37. Ker se po določbi četrtega odstavka 53. člena Uredbe PRP potrjujejo le osnutki gradiv, ki morajo biti potrjeni pred izvedbo katerekoli od aktivnosti (pred informiranjem potrošnikov, oglaševanjem ali pospeševanjem prodaje), v primeru, ko je bil osnutek gradiva s strani Agencije pred npr. tiskanjem letakov ali objavo oglasa, članka ali spletne strani že potrjen in se je kasneje enako ali vsebinsko bistveno nespremenjeno gradivo uporabilo za izvedbo katere od drugih aktivnosti (npr. razdeljevanje letakov), vnovična potrditev gradiva po presoji sodišča ni več smiselna in zato tudi ni potrebna. Stališče Agencije, da mora biti gradivo (ne glede na njegovo vsebino in kljub predhodni potrditvi) ponovno potrjeno pred njegovim razdeljevanjem, zato po presoji sodišča ni pravilno.

38. Pri ugotavljanju upravičenosti priglašenih stroškov mora zato Agencija v vsakem primeru posebej glede na vsebino gradiva presoditi, ali je bilo vsebinsko enako ali vsaj po vsebini bistveno nespremenjeno gradivo pred tem že odobreno oziroma ali je bilo takšno gradivo morebiti odobreno kasneje pred izvedbo določene aktivnosti (npr. po pripravi oglasov ali izdelavi spletne strani in pred objavo). Če je namreč Agencija zahtevek upravičenca za odobritev gradiva štela za pravočasnega in je osnutek gradiva tudi odobrila, mora upravičencu kasneje, ko odloča o zahtevku za izplačilo sredstev, priznati vse stroške, ki so v zvezi s tako potrjenim gradivom nastali zaradi katerekoli od izvedenih aktivnosti. Svojo presojo pa mora v odločbi, s katero odloča o zahtevku za izplačilo, tudi natančno obrazložiti, kar velja še posebej v primeru, kakršen je obravnavani, ko stranka zatrjuje, da je bilo gradivo s strani Agencije odobreno.

39. Glede stroškov po računih št. 41 in št. 48 tožnik zatrjuje, da zajemajo stroške idejne zasnove oglasa ter načrtovanje, programiranje ter vzdrževanje in vsebino spletne strani. Te stroške je Agencija zavrnila kot neupravičene, ker sta bila računa izstavljena pred vložitvijo zahtevka za odobritev promocijskega gradiva.

40. Rok za vložitev zahtevka za odobritev osnutkov gradiva določa, kot že obrazloženo, določba četrtega odstavka IV/2. poglavja Javnega razpisa, po kateri mora biti zahtevek vložen najmanj 10 dni pred izvedbo aktivnosti oziroma pred oddajo gradiva v tisk oziroma produkcijo. Za presojo pravočasnosti zahteve je torej bistvenega pomena ugotoviti, kdaj je bila posamezna aktivnost (npr. objava oglasa ali spletne strani) dejansko izvedena – zato zgolj na podlagi datuma izstavljenega računa po presoji sodišča ni mogoče sklepati o (ne)pravočasni oddaji zahtevka za odobritev gradiva. Navedeno velja še posebej zato, ker tožnik v tožbi zatrjuje, da je oglaševalsko gradivo Agencija potrdila, kar pomeni, da je štela, da je bila zahteva za odobritev gradiva vložena pravočasno. Če je bilo gradivo res odobreno, kot to zatrjuje tožnik (izpodbijana odločba o tem nima razlogov), bi Agencija morala stroške po računih priznati kot upravičene.

41. Glede na obrazloženo je sodišče tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugodilo in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v odpravljenem delu vrnilo Agenciji v ponovno odločanje.

42. V ponovljenem postopku bo morala Agencija, ki je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), predvsem odgovoriti na očitke stranke, da so bili osnutki gradiva, v zvezi s katerim so bili izdani računi št. 39, 41, 44, 45, 48 in 50, v postopku že odobreni, pri tem pa bo morala v primeru vsakega računa posebej presoditi (in v odločbi tudi obrazložiti), ali je vsebina odobrenih in kasneje objavljenih oziroma uporabljenih osnutkov gradiva enaka oziroma vsaj po vsebini bistveno nespremenjena.

43. Sodišče je v zadevi odločilo na seji brez opravljene glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

44. Ker je sodišče tožbi deloma ugodilo in v delu odpravilo upravni akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.