Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati od zneskov DEM in ATS še zakonske zamudne obresti za čas od 11.11.2004 do 18.1.2005. V preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, in sicer tako, da se zniža odškodnina tožnici na znesek 1.500,00 EUR, posledično pa se spremeni tudi odločitev o stroških prvostopnega postopka. V preostalem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu.

Po spremembi se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: „1. Toženka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2006 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 6.059,33 DEM in od zneska 171,31 ATS za čas od 11.11.2004 do 18.1.2005, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Toženka je dolžna tožnici v 15 dneh plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2006 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 80.000,00 DEM in od zneska 193.898,66 DEM za čas od 11.11.2004 do 18.1.2005, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Višja tožbena zahtevka se zavrneta.

3.Tožnik je dolžan toženki plačati 355,28 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožnica je dolžna toženki plačati 521,10 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, pod izvršbo. „ Tožnica je dolžna toženki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 283,24 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeči stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2006 dalje in tožnici v 15 dneh plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2006 dalje, v presežku pa je tožbena zahtevka zavrnilo. Tožniku je naložilo, da plača toženki 355.28 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, tožnica pa toženki 239,94 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeči stranki izpodbijata zavrnilni del sodbe. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarjata, da sta odškodnini prisojeni v prenizkih zneskih. Prisojeni odškodnini nista v sorazmerju, razlika v prisojenih zneskih pa ni obrazložena. Ni obrazloženo, zakaj je tožnik prejel le dvakrat večjo odškodnino, kljub temu da mu je bila prostost odvzeta mesec dni. Sodba zato nima razlogov. Tožnici prisojena odškodnina je prenizka, saj je bil odvzem prostosti stresen in naporen. Bila je ponižana, postavljena v okolje, ki ji je tuje in ni vredno človeka. Iz njene izpovedi izhaja, da je bila klavstrofobična zaradi posledic odvzema prostosti (majhnega prostora, v katerem so jo zadržali). Duševne bolečine pa so se odrazile tudi v kasnejših težavah. Ne soglaša tudi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega vodenja kazenskega postopka. Sklicuje se na pravilo nullum crimen sine lege certa, od nekdaj velja tudi pravilo restriktivne razlage. Če bi tožilstvo uporabilo ti dve pravili, bi ugotovilo, da nekdo, ki je že bil pravnomočno obsojen za neko kaznivo dejanje, ki je bilo povezano s pridobitvijo premoženjske koristi, ne more biti preganjan zaradi kaznivega dejanja pranja denarja, saj to ni izrecno določeno v zakonski določbi. Sklicevanje na komentar oziroma uvodna pojasnila h kazenskemu zakoniku ne more privesti do želenega cilja, saj ne gre za pravne vire, ki bi sodišče zavezovali k določeni uporabi materialnega prava. Ena sodna odločba ne predstavlja sodne prakse. Sodno prakso na pravno formalno zavezujoč način lahko ustvarja zgolj Vrhovno sodišče RS in ne višja ali celo prvostopenjska sodišča. V tem delu je torej sodba neobrazložena. Absurdno je, da morata tožeči stranki trpeti škodljive posledice napačne uporabe prava, saj je državni zbor sprejel nejasen zakon, sodišča niso videla problema dvojne kaznivosti, tožilstva pa so preganjala brez zakonske podlage. Za državo ne velja pravilo, da nepoznavanje prava škoduje. Napačno je uporabljen institut pravne zmote. Obligacijski zakonik tega ekskulpacijskege razloga ne pozna. Sklicuje se na določbe 147. člena ter tudi 170. in 171. člena OZ. V konkretnem primeru ni obstajala pravna podlaga za pregon tožečih strank. Ne gre spregledati, da zakonska določba, ki jo je uporabilo tožilstvo, ni bila spremenjena, le državni organi tega zakonskega pravila niso znali uporabljati pravilno. Odgovornost se tudi domneva. Obtožba zoper tožnico je bila umaknjena zaradi zastaranja ne pa zaradi stališča Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka ni predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je njena trditev o ustaljeni sodni praksi in razlogih, ki naj bi vodili državne organe. Vprašanje, kateri razlogi so vodili tožilca oziroma sodišča k sprejemu posamezne odločitve, je dejansko in ne pravno vprašanje. Tožena stranka ni ustrezno oblikovala dokaznega predloga za zaslišanje prič (tožilca oz. sodnika), čeprav pa je podala nedefiniran dokazni predlog. V tem delu je sodišče prekršilo razpravno načelo in samo iskalo ekskulpacijske razloge za ravnanje tožene stranke, pri čemer ni ugotovilo dejanskega stanja v smislu ugotavljanja pravih razlogov za konkretna protipravna ravnanja posameznih delavcev tožene stranke. Dokaznega predloga z zaslišanjem tožilca in sodnika ni mogoče izvesti, saj bi bila tožena stranka dolžna navesti, katerega tožilca in katerega sodnika, je potrebno v postopku zaslišati, da bi se dokaz izvedel. V zvezi s tožbenim zahtevkom za povračilo premoženjske škode opozarja, da je Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami podzakonski akt in ne more posegati v pravice in obveznosti, ki so določene z zakonom. Tožeči stranki svoj zahtevek temeljita na pravilih o odškodninski odgovornosti in pravilih o dolžnosti povrnitve škode, ki jo nekdo povzroči s protipravnim ravnanjem. Uredba pa teh pravil ne more spremeniti, saj Ustava Republike Slovenije izrecno določa, da so pravice in obveznosti posameznikov lahko določene le z zakonom. V zvezi z obrestmi pa opozarjata, da ima sodišče možnost in pravico odločati o zahtevku znotraj postavljenega zahtevka, kar pomeni, da bi lahko prisodilo nižjo obrestno mero, kot je določena za zakonske zamudne obresti. Sicer pa stališče sodišča ni obrazloženo, saj ni jasno, na katero zakonsko določilo se je sodišče oprlo v tem delu obrazložitve.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe ter predlaga, naj se pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Najprej povzema historiat zadeve ter razloge izpodbijane sodbe. Poudarja, da je odškodnina tožnici v znesku 2.500,00 EUR previsoka. Prisojena je v višini dveh najnižjih mesečnih bruto plač delavca v Republiki Sloveniji za poln delovni čas, to je za osem urni delovnik. Ni ustrezna izpodbijana odločitev o višini prisojene odškodnine. Odškodnina ne bi smela presegati 300,00 EUR. Tožniku pa je bil previsoko prisojen znesek 5.000,00 EUR, ki predstavlja znesek, ki ga s svojo plačo za poln delovni čas v enem mesecu ne dosegajo niti direktorji največjih javnih podjetij ali najvišji državni uradniki v Republiki Sloveniji, kot tudi ne funkcionarji sodne veje oblasti. Spregledano je, da ima tožnik le višjo stopnjo strokovne izobrazbe. Tudi tu ni pojasnjena odmera. Odmerjena odškodnina ne bi smela presegati 1.600,00 EUR. Moralo bi biti upoštevano tudi splošno gospodarsko stanje v družbi, kakor tudi plačana razmerja zaposlenih po primerljivih dejavnostih za poln delovni čas redno zaposlenih, ki tudi za delo preko polnega delovnega časa ne prejmejo plačila za opravljeno delo. Potrebno bi bilo upoštevati, da je tožnik dejansko storil očitano kaznivo dejanje, vendar so bili v nadaljnjih postopkih ugotovljeni razlogi za umik obtožbe. Predlaga primerno znižanje obeh odškodnin.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

- k pritožbi tožeče stranke Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno zavzemanje za odmero višjih odškodnin pritožnikoma ni utemeljeno. Odškodnina odmerjena tožniku je primerna in so v njej ustrezno upoštevane vse okoliščine, ki jih kot pravno pomembne ugotavlja tudi sodišče prve stopnje na podlagi kriterijev in meril iz 179. člena OZ, in sicer tako trajanje pripora, zelo slabe razmere v priporu, intenzivnost posega v tožnikov osebni in predvsem poslovni ugled, kot tudi intenzivnost duševnih bolečin; tožnik je sicer trpel hude duševne bolečine vendar ne takšnih, ki bi mu pustile kakšne zdravstvene oziroma trajnejše posledice, da bi mu lahko pripadala še višja odškodnina (1). V pritožbi izpostavljeno nesorazmerje med njemu prisojeno odškodnino in tožnici prisojeno odškodnino pa je posledica napačne (previsoke) odmere odškodnine tožnici, kar je terjalo njeno znižanje (glej razloge v zvezi s pritožbo tožene stranke), in ne njemu prenizko odmerjene odškodnine. V sodni praksi so v tovrstnih primerih odškodnine odmerjene v razponu od 0,06 do 0,33 povprečne neto plače za vsak dan odvzema prostosti (2), v približno sredino tega razpona pa je odškodnina, prisojena tožniku, glede na okoliščine konkretnega primera ustrezno umeščena. V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej ni storjena, prav tako ne v škodo tožnika uporabljeno materialno pravo.

Tožničina odškodnina pa je prisojena v previsokem znesku, saj znaša skupaj kar 2,5 povprečne mesečne neto plače oz. kar 0,83 povprečne neto plače za vsak dan odvzema prostosti. Tudi pritožbeno sodišče verjame pritožnici, da je bil odvzem prostosti zaradi zelo slabih razmer v priporu, ki so predstavljale povsem nove okoliščine, katerih ni vajena, ter odmevnosti dogodka v njenem okolju, ker se je o tem tudi pisalo v časopisu, zanjo hud stresni dogodek in da je v njeni duševnosti močno boleče odzvenel, vendar pa tri dni trajajoč odvzem prostosti ne dopušča odmere tako visoke odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje in torej nikakor tudi ne dopušča njenega zvišanja (v zvezi s primerno odmero odškodnine tožnici glej tudi še razloge v zvezi s pritožbo tožene stranke).

Pravilno je z izpodbijano sodbo zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za prisojo odškodnine zaradi neutemeljeno vodenega postopka. V zvezi s tem zahtevkom sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP (kršitev načela razpravnosti). Tožena stranka se je namreč v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 12.2.2009 na 3. strani sklicevala na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je šele kasneje sprejelo stališče o nedopustnosti dvojne kaznivosti in nadalje, da je bila dvojna kaznivost določena šele s spremembo 252. člena Kazenskega zakonika, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 23/99 ter nadalje tudi poudarila, da glede na to, da vrhovno sodišče takšnega stališča ni zavzelo pred 18.3.2004, to vprašanje pred tem upoštevaje določilo 252. člena KZ -95 ni bilo sporno niti za Državno tožilstvo in tudi ne za sodišča; v podkrepitev svojih trditev je predložila tudi ustrezne odločbe sodišč. Prvostopno sodišče torej ni s svojo samostojno procesno aktivnostjo nadomeščalo potrebne procesno aktivnost tožene stranke v tej smeri.

Načelno se tovrstne odškodnine v sodni praksi ne priznavajo in gre za v ustaljeni sodni praksi pravno nepriznano škodo (3). Pritožbeno sodišče pa sicer pritrjuje tudi vsem obširnim in pravno pravilnim razlogom prvostopnega sodišča v tem delu. Če je sodišče prve stopnje upoštevalo tedaj ustaljeno sodno prakso prvostopnih in višjih sodišč (prakse vrhovnega sodišča tedaj še ni bilo), ki je slonela na stališčih pravnih strokovnjakov, navedenih v uvodnih pojasnilih in komentarju kazenskega zakonika in ki je na podlagi interpretacije sicer nejasne zakonske določbe dopuščala dvojno kaznivost ter je šele kasneje po spremembi 252. člena Kazenskega zakonika vrhovno sodišče že po uvedbi kazenskega postopka zoper tožeči stranki sprejelo drugačno stališče, ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, kot tudi ne neopravičljive pravne zmote, ki jo omenjata pritožnika. Protipravnost (premajhno skrbnost) bi bilo mogoče očitati le pri arbitrarni uporabi jasnega materialnopravnega predpisa ali procesni kršitvi, ki bi temeljila na naklepnem ali malomarnem ravnanju sodnika, uporabi neobičajne metode dela in podobno (4). Teh okoliščin pa tožeči stranki ne zatrjujeta. Zato je izključen ta element odškodninske odgovornosti. Pritožnika pa s trditvami, da naj bi bila tožena stranka odgovorna tudi zato, ker naj bi državni zbor sprejel nejasen zakon, širita dejansko podlago tožbe in jo torej spreminjata šele v pritožbenem postopku, kar upoštevaje določbo 1. odstavka 184. člena ZPP ni dopustno. Ker sodnikom, ki so odločali v kazenskem postopku, ob povedanem ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, posledično ni mogoče z odškodninsko odgovornostjo obremeniti tudi tožene stranke. Nobene potrebe ob povedanem ni bilo, da se zaslišujejo sodniki in tožilci, ki so sodelovali v kazenskem postopku in so tudi v tej smeri podane pritožbene navedbe prav tako pravno irelevantne.

V obravnavanih delih je zato sodišče druge stopnje pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj tudi ni ugotovilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (353. člen ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, kolikor terja priznanje zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravno napačno razložilo Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Ur. l. RS, št. 22/02), ki ureja „le „ to, da obresti iz naslova sodnih depozitov pripadajo Republiki Sloveniji, torej ne določa zamudnih obresti kot sankcije zaradi zamude pri vrnitvi sredstev odvzete premoženjske koristi, ki jih terjata pritožnika, temveč gre za posebne – bančne obresti (glej določbi 23. člena in 24. člena uredbe). Sodišče prve stopnje tudi nima prav, da zamudne obresti ne tečejo od deviznih zneskov. Te so določene v 2. odstavku 378. člena OZ in znašajo 8% letno (5). V konkretnem primeru pa pripadajo zamudne obresti tožnikoma šele od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka, saj je šele tedaj odpadla pravna podlaga za zadrževanje odvzetih zneskov na sodnem depozitu, tako je tožena stranka v zamudi z vračilom odvzetih zneskov od 11. 11. 2004 do 18. 1. 2005 in v tem obsegu je pritožbeno sodišče, ki je v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, tožnikoma zahtevane zamudne obresti prisodilo (5. točka 358. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke Pritožba je delno utemeljena.

Tožniku odmerjena odškodnina je primerna, v okvirih ustaljene sodne prakse (glej gornje razloge v zvezi s pritožbo tožeče stranke). Vendarle je pripor trajal 23 dni, razmere v priporu so bile izjemno slabe, saj tožniku ni bila zagotovljena ustrezna osebna higiena niti ustrezno ležišče, tožnik pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica prav tako ne prereka, trpel hude duševne bolečine, ki so bile še toliko intenzivnejše, ker je izgubil tudi poslovne partnerje in je trpel njegov poslovni ugled.

Tožena stranka se nepravilno zavzema, da je treba upoštevati, da naj bi tožnik dejansko storil kaznivo dejanje, vendar so bili v nadaljnjih postopkih ugotovljeni razlogi za umik obtožbe. V ustavnem in kazenskem pravu velja domneva nedolžnosti, kar pomeni, da je treba obdolžencu oziroma obtožencu krivdo dokazati in ugotoviti s pravnomočno kazensko sodbo (glej 27. člen Ustave Republike Slovenije, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje). Vse dotlej velja, da očitanega kaznivega dejanja ni storil oziroma za očitano kaznivo dejanje ni odgovoren. Posledično je treba presojati tudi njegov položaj, ko je poseženo v osebnostno pravico do svobode. Izraz te na ustavnopravno raven povzdignjene pravne dobrine je ureditev ZKP, po kateri tudi tisti, zoper katerega je bil kazenski postopek začet vendar pa nato ustavljen (ne glede na razlog), ima pravico do odškodnine zaradi pripora, ki je bil zoper njega odrejen (542. člen ZKP). Navedeno izhodišče pa tudi preprečuje ugotavljanje (so)prispevka oškodovanca, ki naj bi imel podlago v napovedovanju izida kazenskega postopka za primer, če ta ne bil ustavljen ali celo – kot bi se lahko razumelo toženo stranko kar v anticipiranem izrekanju oziroma prejudiciranju, da je oškodovanec dejanje vendarle storil in je zanj odgovoren, zgolj splet zanj srečnih naključij (omenjeno stališče vrhovnega sodišča) pa naj bi botroval, da je bil postopek zoper njega ustavljen. Odškodninska odgovornost države in tudi višina odškodnine sta v konkretnem primeru le in v celoti objektivna posledica dejstva, da se kazenski postopek ni zaključil z izkazom krivde, izrečene s strani sodišča in ne morebiti kar s strani kakšnega drugega državnega – nesodnega organa.

Izključni kriteriji za presojo pravilnosti odmerjene odškodnine se tako skrivajo v z izpodbijano odločbo pravilno uporabljeni določbi 179. člena OZ, med kriteriji iz tega člena pa ni najti tudi strokovne izobrazbe oškodovanca, ki bi se morala po stališču pritožnice prav tako upoštevati pri odmeri odškodnine in sicer – kot se lahko razume pritožbene navedbe v tem delu – da je višina odškodnine odvisna tudi od izobrazbe in celo plače, ki jo oškodovanec ima, torej da je tisti, ki ima višjo izobrazbo in višje dohodke tudi upravičen do višje odškodnine. Pač pa ima pritožnica načelno prav, da je pri odmeri odškodnine treba tudi paziti ali je odmera v okviru ekonomskih (gospodarskih) razmer družbe ter tudi v te okvire umeščati višine odškodnin. V spornem primeru se ta kriterij lahko presoja tudi upoštevaje raven plač zaposlenih v javnih podjetjih in državnih organih kot tudi proračunskih zmožnostih tožene stranke, ker so le te prav tako izraz splošnega gospodarskega stanja v družbi, vendar pa ne na način kot ga uveljavlja pritožnica – s poenostavljeno matematično analizo sorazmerja med prisojeno odškodnino ter povprečno plačo javnega funkcionarja oziroma uslužbenca ali celo delavca v drugih primerljivih dejavnostih, marveč prvenstveno na podlagi vrednotenja škodnega posega v temeljno pravno dobrino (osebnostno in ustavno pravno zagotovljeno pravico do svobode pa tudi pravico do časti in dobrega imena) slehernega. Tudi obravnavani objektivni kriterij je bil v konkretnem primeru upoštevan. Prisojeni znesek ni takšen - tudi v relativiziranem pomenu (preračun odškodnine na dan odvzete prostosti) ne - da bi presegal sicer sedanje slabe gospodarske razmere v državi ter raven doseženih plač v javnem ali gospodarskem sektorju oziroma posledično ekonomsko (proračunsko) (ne)zmožnost tožene stranke.

Pač pa pritožnica pravilno opozarja na previsoko odmerjeno odškodnino tožnice. Upoštevanje zakonskih meril in kriterijev terja njeno znižanje na znesek 1.500,00 EUR (1,5 povprečne mesečne neto plače oziroma 0,5 plače na dan pripora). Nekoliko višjo odškodnino je pritožbeno sodišče prisodilo zaradi že zgoraj omenjenih zelo slabih razmer, v katerih je tožnica prestajala pripor in posledično zelo hudega duševnega trpljenja, ki ga je utrpela. Tako odmerjena odškodnina je primerna tudi prav tako že omenjenim okvirom sodne prakse (glej tudi gornje razloge v zvezi s pritožbo tožečih strank).

Zato je sodišče druge stopnje moralo delno ugoditi pritožbi in spremeniti tudi v tem delu izpodbijano sodbo tako, da je znižalo odškodnino, prisojeno tožnici, za v izreku navedeni znesek (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu (glede še večjega znižanja pritožničine odškodnine ter znižanja tožnikove odškodnine), pa ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja, moralo zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani a nespremenjeni del sodbe v tem delu (353. člen ZPP).

- K novi stroškovni odločitvi Spremenjen uspeh v pritožbenem postopku je vplival na stroškovno odločitev. Tožnikov uspeh se po tem pritožbenem postopku ni spremenil in zato ostaja izpodbijana stroškovna odločitev nespremenjena. Tožničin uspeh po opravljenem pritožbenem postopku pa znaša 27,95(od terjanih 25.037,56 EUR je po tem pritožbenem postopku uspela z zneskom 1.500,00 EUR, kar znaša 50 % po temelju in 5,9 % po višini), uspeh tožene stranke je tako 72,05 %. Tožena stranka mora tako tožnici plačati 27,95 % njenih stroškov, tožnica pa toženi stranki 72,05 % njenih stroškov. Stroški tožnice, kot jih je pravilno odmerilo prvostopno sodišče, znašajo 1.727,78 EUR, stroški tožene stranke pa glede obeh tožečih strank 2.166,48 EUR. Tako mora tožena stranka tožnici plačati 482,91 EUR njenih stroškov, tožnica pa toženi stranki 1.524,92 EUR. Po medsebojnem pobotanju se pokaže, da mora tožena stranka tožnici plačati 521,10 EUR, to je upoštevaje tudi določbo 1. odstavka 161. člena ZPP, po kateri trpijo sosporniki stroške nasprotne stranke po enakih delih, če ni glede njihovega deleža pri spornem predmetu precejšnja razlika, polovico od zneska na podlagi pobota izračunane razlike 1.042,01 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, tožeči stranki pa sta uspeli zgolj s stransko terjatvijo- z obrestnim delom, v zvezi s katerim pa niso nastali posebni pritožbeni stroški. Zato sami nosita stroške pritožbe. Tožeči stranki pripadajo stroški pritožbenega postopka, ki se nanašajo na uspeh dosežen s pritožbo, to je glede na znesek 1.000,00 EUR. Ti znašajo 283,24 EUR. Natančnejša odmera je razvidna iz stroškovnika navedenega v pritožbi, stroški pa so odmerjeni upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

Pritožbeno sodišče pa tožečima strankama ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj je ocenilo, da odgovor na pritožbo ni vplival na odločitev o pritožbi in je zato pritožbeno sodišče te stroške ocenilo za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tožnik je prejel 5 povprečnih neto plač, kar pomeni za vsak dan odvzema prostosti : 0,17 povprečne neto plače. (2) Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS: opr. štev. II Ips 268/2004, opr. štev. II Ips 500/2005 in opr. štev.: II Ips 666/2005; objavljene v elektronski bazi: NEGM.

(3) Glej na primer : Sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št.: II Ips 572/98, z dne 25.8.1999; objavljena v bazi: SOVS.

(4) Glej o tem več: mag. Dunja Jadek Pensa: „Sodnikovo protipravno ravnanje in civilni delikt“, objavljeno v Pravnik, Ljubljana, let. 51 (1996), 4-5, strani 152-167 in še ista avtorica: „Pravica do povračila škode po 26. členu ustave“, objavljeno v Podjetje in delo 6-7/1999/XXV, strani 1290-1297. (5) Glej o tem tudi na primer v Vladimir Balažic: „O obrestih za premoženjsko škodo“; Pravosodni bilten, št. 2/2003, letnik XXIV, stran 206.