Jedro

V ZVO-1 ni pravne podlage za nalaganje obveznosti družbam za ravnanje z odpadno embalažo izven tistih, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov v okviru skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo in s katerimi ima tožnica sklenjene pogodbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35472-22/2018-15 z dne 28. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti spremenil okoljevarstveno dovoljenje št. 35472-148/2012-5 z dne 31. 12. 2012 s spremembami, s katerim je bilo tožnici kot družbi za ravnanje z odpadno embalažo dovoljeno opravljanje dejavnosti ravnanja z odpadno embalažo (1. točka izreka izpodbijane odločbe), in sicer tako, da mora tožnica na celotnem območju Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) zagotavljati predpisano ravnanje za vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material, če za posamezno vrsto embalaže ali odpadne embalaže ali posamezno ravnanje z odpadno embalažo poseben predpis ne določa drugače, tako da sama ali s pomočjo podizvajalcev redno prevzema odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija, ter odpadno embalažo, ki je izločena iz mešanih komunalnih odpadkov v centrih za ravnanje s komunalnimi odpadki, od vsakega izvajalca občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov in izvajalca občinske gospodarske javne službe obdelave komunalnih odpadkov (v nadaljevanju izvajalec javne službe) v zbirnih centrih in centrih za ravnanje s komunalnimi odpadki najmanj enkrat mesečno; odpadno embalažo od vsakega izvajalca javne službe v zbirnih centrih in centrih za ravnanje s komunalnimi odpadki v dveh delovnih dneh po prejemu obvestila izvajalca javne službe, iz katerega izhaja, da količina zbrane embalaže, ki jo izvajalec javne službe predhodno skladišči v zbirnem centru, ali da količina odpadne embalaže, izločene iz mešanih komunalnih odpadkov, ki jo izvajalec javne službe skladišči v objektu za skladiščenje odpadne embalaže, presega 80 % količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko hkrati predhodno skladišči glede na zmogljivosti zbirnega centra ali hkrati skladišči glede na zmogljivost objekta za skladiščenje odpadne embalaže; odpadno embalažo od distributerjev v zbiralnicah odpadne embalaže, ki jih upravlja tožnica oziroma v zbirnih centrih, ki jih v imenu tožnice upravljajo njeni podizvajalci ali na prodajnem mestu distributerja, če se z njimi tako dogovori ter odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov in končnih uporabnikov brez predhodnega dobavitelja, s katerimi je sklenila pogodbo o zagotavljanju obveznosti ravnanja z odpadno embalažo, razen tiste odpadne embalaže, ki izvira iz embalaže, ki jo dajejo v promet embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže, pridobitelji embalaže ali končni uporabniki brez predhodnega dobavitelja in imajo potrdilo o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo, ki jo vodi prvostopenjski upravni organ (1.1 točka izreka izpodbijane odločbe).

2. S točko 1.2 izreka izpodbijane odločbe je spremenil prvo alinejo 4. točke izreka okoljevarstvenega dovoljenja tako, da mora ravnanje z odpadno embalažo zagotavljati na celotnem območju RS, s točko 1.3 izreka izpodbijane odločbe pa je za zadnjo alinejo 4. točke izreka okoljevarstvenega dovoljenja dodal novo alinejo, ki se glasi, da mora tožnica od 1. januarja do 30. junija tekočega koledarskega leta od vsakega izvajalca javne službe prevzemati odpadno embalažo v deležih, določenih s sklepom Vlade RS za preteklo koledarsko leto, od 1. julija do 31. decembra tekočega koledarskega leta pa mora tožnica od vsakega izvajalca javne službe prevzemati odpadno embalažo v deležih, določenih s sklepom Vlade RS za to tekoče koledarsko leto, pri čemer mora upoštevati, da mora v posameznem koledarskem letu od vsakega izvajalca javne službe prevzeti odpadno embalažo v deležih, določenih za zadevno koledarsko leto.

3. Z 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe je odločil, da ostale točke izreka okoljevarstvenega dovoljenja ostanejo nespremenjene, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

4. V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ med drugim navaja, da je v skladu s 16. členom Zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in z odpadnimi nagrobnimi svečami (v nadaljevanju ZIURKOE) in 19. ter 20. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) spremenil okoljevarstveno dovoljenje tako, da je obveznosti prevzemanja in zbiranja odpadne embalaže določil na podlagi drugega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 18. člena in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju Uredba). Navaja, da je tožnica prostovoljno vstopila v sistem skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalcev izdelkov, pred začetkom svoje dejavnosti mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, zato je dolžna spoštovati vse z Uredbo predpisane zahteve. Glede na to meni, da tožničine obveznosti ni mogoče obravnavati le kot „derivativne“ (100 % preslikane), saj je z vstopom v sistem prostovoljno prevzela obveznosti iz Uredbe. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 in sodno prakso naslovnega sodišča navaja, da se je ZVO-1 spremenil. 5. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede navedb, da je določitev izjeme v prvem odstavku 36. člena Uredbe, tj. za količino 15 ton embalaže, v nasprotju z načelom plačila za obremenjevanje, navaja, da to načelo vključuje tudi princip razširjene odgovornosti proizvajalca. Razlog, da ta princip velja le za nekatere proizvajalce, je v prevelikem administrativnem bremenu in v tem, da bi imel ukrep znižanja praga za plačilo stroškov ravnanja z odpadno embalažo nesorazmerno večji negativen vpliv na poslovanje srednjih, malih in mikro podjetij, kot pa na poslovanje velikih podjetij, ki so že sedaj plačniki embalažnine. V zvezi s tem se sklicuje tudi na zahtevo (d) točke prvega odstavka 8a. člena Direktive 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (v nadaljevanju Direktiva o odpadkih).

6. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so določbe 16. člena ZIURKOE in Uredbe protiustavne in nezakonite, pri čemer se sklicuje na stališča Vrhovnega in naslovnega sodišča.1 Uredba namreč v delu, ki tožnici nalaga obveznosti prevzemanja odpadne embalaže, nima podlage v ZVO-1. Poleg tega je obveznost prevzemanja vse odpadne embalaže, tudi tiste, za katero nima sklenjenih pogodb, v nasprotju s 25. in 26. členom Uredbe. Meni, da je kopičenje odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe posledica izvzetja iz ravnanja z odpadno embalažo za količino do 15 ton,2 neplačevanja embalažnine, uvoza blaga s strani občanov in goljufij pri evidentiranju danih količin na trg. Posledično se tožnici nalagajo obveznosti, zaradi katerih posluje z izgubo, kar pomeni kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude in pravice do zasebne lastnine. Sodišču zato predlaga, naj pridobi mnenje Ustavnega sodišča RS, izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

7. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. V zvezi z obravnavano problematiko je sodišče v podobnih zadevah že odločalo, in sicer je v sodbah,3 na katere se sklicuje tudi tožnica, opozorilo na vodilno načelo v ZVO-1, ki velja tudi na evropski in mednarodni ravni, da stroške, ki nastanejo zaradi obremenitve okolja, plača povzročitelj obremenitve. Tako po prvem odstavku 10. člena ZVO-1 povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja. V prvem odstavku 20. člena ZVO-1 je za odpadke konkretneje določeno, da mora povzročitelj onesnaževanja upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje odpadkov in zagotavljanje predelave odpadkov ali njihovo odstranjevanje, če predelava ni mogoča. Na podlagi sedmega odstavka 20. člena ZVO-1 Vlada s predpisom določi izdelke, za katere mora pravna ali fizična oseba, ki v okviru dejavnosti razvija, izdeluje, predeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža takšne izdelke (v nadaljnjem besedilu **proizvajalec izdelkov**) delno ali v celoti zagotoviti takšno ravnanje z izdelki in odpadki, ki nastanejo po uporabi takšnih izdelkov, da se spodbujajo njihova ponovna uporaba in preprečevanje odpadkov ter njihovo recikliranje in drugi postopki predelave, in za katere velja razširjena odgovornost proizvajalca. Proizvajalec izdelkov lahko **svojo obveznost** za ravnanje z odpadki, ki nastanejo po uporabi takšnih izdelkov, zagotavlja sam ali skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Obveznosti proizvajalca izdelkov in združenja proizvajalcev ali druge gospodarske družbe, s katero proizvajalci izdelkov **skupno** izpolnjujejo obveznosti glede ravnanja z odpadki, predpiše vlada, in se nanašajo med drugim na prevzem rabljenih izdelkov in odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov, zagotavljanje predpisanega ravnanja z njimi in plačilo s tem povezanih stroškov ter na način in pogoje za posamično ali skupno izpolnjevanje obveznosti. Deseti odstavek istega člena določa, da oseba, s katero proizvajalci izdelkov **skupno** izpolnjujejo svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki iz sedmega odstavka tega člena, zagotavlja prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki so nastali **iz izdelkov iz sedmega odstavka** tega člena. V primeru, da proizvajalci izdelkov skupno izpolnjujejo svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki z več osebami, posamezna oseba zagotavlja prevzemanje in ravnanje za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov, ki so jih dali na trg v RS proizvajalci izdelkov, ki skupno izpolnjujejo svoje obveznosti s to osebo, in maso izdelkov, ki so jo dali na trg v RS vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo svoje obveznosti z vsemi osebami.4

10. Sodišče poudarja, da navedena ureditev pomeni uskladitev z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži, ki v 7. členu določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so vzpostavljeni sistemi, ki zagotavljajo vračanje in/ali zbiranje rabljene embalaže in/ali odpadne embalaže od potrošnika, drugega končnega uporabnika ali iz toka odpadkov, da se jo usmeri v najprimernejše možnosti za ravnanje z odpadki in ponovno uporabo ali predelavo, vključno z recikliranjem zbrane embalaže in/ali odpadne embalaže. Določa še, da so ti sistemi odprti za sodelovanje vseh gospodarskih subjektov iz zadevnih sektorjev in pristojnih javnih organov. Brez razlikovanja se uporabljajo tudi za uvožene proizvode, vključno s podrobnimi ureditvami in tarifami za dostop do teh sistemov, in so zasnovani tako, da ne pride do trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence, skladno s Pogodbo. Hkrati morajo države članice zagotoviti, da se do 31. decembra 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso embalažo v skladu s členoma 8 in 8a Direktive o odpadkih. S slednjima so določene splošne zahteve razširjene odgovornosti proizvajalca in splošne minimalne zahteve za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca. Iz tretjega odstavka 8a. člena tako izhaja, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da ima vsak proizvajalec proizvodov ali organizacija, ki izvaja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca **v imenu proizvajalcev proizvodov** (v RS je to tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo), jasno določeno območje delovanja z vidika geografske pokritosti ter proizvodov in materialov, ki jih zajema, ter se pri tem ne omejujejo le na tista območja, na katerih je zbiranje odpadkov in ravnanje z njimi najbolj dobičkonosno.

11. Že iz teh določb jasno izhaja, da določbe 20. člena ZVO-1 (kot so spremenjene s 15. členom ZIURKOE) urejajo obveznosti proizvajalcev izdelkov v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki v primeru **skupnega** izpolnjevanja obveznosti glede ravnanja z odpadki te svoje obveznosti prenesejo na družbo za ravnanje z odpadno embalažo. To pomeni, da na podlagi teh določb tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izdelkov izvaja v imenu (torej namesto) proizvajalec izdelkov, ne pa v svojem imenu. Stališče toženke, da je družbam za ravnanje z odpadno embalažo mogoče nalagati tudi obveznosti, ki presegajo obveznosti iz sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti (torej, ki jih izvajajo v imenu proizvajalcev izdelkov) nima pravne podlage niti v določbi (d) točke prvega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih, ki določa, da morajo države članice v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalca zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov. Iz te določbe namreč ne izhaja, da se lahko obveznosti zaradi oprostitev za proizvajalce proizvodov od predpisanega ravnanja z odpadno embalažo prevalijo na družbe za ravnanje z odpadno embalažo, brez plačila za kritje stroškov, ki bi iz teh (dodatnih) obveznosti nastali.

12. Sodišče opozarja še na določbe četrtega odstavkom 8a. člena te direktive, ki v točki (a) prvega odstavka državam članicam nalagajo sprejem ukrepov za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici, in sicer stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz (b) točke prvega odstavka, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij, stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z drugim odstavkom in stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s (c) točko prvega odstavka. Tudi iz uvodnih določb Direktive o odpadkih izhaja, da bi proizvajalci proizvodov morali kriti stroške, potrebne za doseganje ciljev ravnanja z odpadki in drugih ciljev, vključno s preprečevanjem odpadkov, določenih za zadevni sistem razširjene odgovornosti proizvajalca. Pod strogimi pogoji se lahko ti stroški delijo z izvirnimi povzročitelji odpadkov ali distributerji, kadar je to upravičeno zaradi potrebe po zagotavljanju ustreznega ravnanja z odpadki in ekonomske upravičenosti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca. V četrtem odstavku 8a. člena je tako določeno še, da lahko države članice odstopijo od delitve finančne odgovornosti, kot je določeno v točki (a), pod pogojem, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov ali distributerji.

13. Iz citiranih določb 20. člena ZVO-1 torej (še vedno) izhaja obveznost zgolj proizvajalcev izdelkov in možnost, da ti svoje obveznosti izpolnjujejo bodisi skupno, tj. da se vključijo v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo in njihove obveznosti prevzame družba za ravnanje z odpadno embalažo, bodisi proizvajalec izdelkov te obveznosti zagotavlja sam oziroma skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov. Zgolj v tem obsegu, torej v primeru vključenosti v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo, družba za ravnanje z odpadno embalažo postane povzročiteljica odpadkov iz 6. in 7. točke 3. člena, 19. ter 82. člena ZVO-1, na katere se sklicuje toženka.

14. Tudi po Uredbi je določena možnost vključevanja v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo, in sicer morajo po 26. členu5 v tem primeru proizvajalci izdelkov v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti ravnanja z odpadno embalažo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo skleniti pogodbo in zagotoviti plačilo.6 V 27. členu Uredbe je določena možnost individualnega sistema ravnanja z odpadno embalažo. Iz navedenega izhaja ureditev, ki je skladna s spremenjenimi določbami 20. člena ZVO-1, ki proizvajalcem izdelkov nalaga bodisi vključitev v skupni sistem ravnanja za odpadno embalažo, bodisi individualno zagotavljanje predpisanega ravnanja. V vsakem primeru gre za obveznosti proizvajalcev izdelkov.

15. Zato se sodišče strinja s tožnico, da ji ni mogoče nalagati obveznosti za prevzemanje odpadne embalaže, za katero je v prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od predpisanega ravnanja z odpadno embalažo zaradi majhnih količin embalaže, ki pa po navedbah tožnice predstavlja več kot 50 % zbrane odpadne embalaže. Ker za to odpadno embalažo posledično ne veljajo določbe razširjene odgovornosti proizvajalca iz sedmega in desetega odstavka 20. člena ZVO-1, tudi ni pravne podlage v zakonu, da ravnanje s to odpadno embalažo prevzame družba za ravnanje z odpadno embalažo. 16. Iz navedenih razlogov se sodišče strinja s tožnico, da v ZVO-1 ni pravne podlage za nalaganje obveznosti družbam za ravnanje z odpadno embalažo izven tistih, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov v okviru skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo in s katerimi ima tožnica sklenjene pogodbe. To izhaja tudi iz zadnjega stavka desetega odstavka 20. člena ZVO-1,7 v skladu s katerim je tožnica dolžna zagotavljati prevzemanje in ravnanje za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov, ki so jih dali na trg v RS proizvajalci izdelkov, vključeni v skupno izpolnjevanje predpisanih obveznosti te osebe, in maso izdelkov, ki so jo dali na trg v RS vsi proizvajalci izdelkov, vključeni v skupno izpolnjevanje predpisanih obveznosti.

17. Izven tega deleža, ki torej presega odpadno embalažo iz skupnega sistema ravnanja za odpadno embalažo, tožnici ni mogoče nalagati obveznosti, saj za to ni podlage v ZVO-1. V tem pogledu zato sodišče ponovno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 pojasnilo, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar. Pojasnilo je še, da gre pri urejanju obveznosti prevzemanja odpadne embalaže v Uredbi za splošno in abstraktno ureditev obveznosti v predpisu in ne za odločitev o tej obveznosti v konkretnem primeru. Da bi obveznost tožnice prevzemanja odpadne embalaže lahko postala upravna zadeva, bi moral ZVO-1 v skladu z načelom zakonitosti delovanja uprave iz 120. in 153. člena Ustave RS določiti, da o tej obveznosti (po uradni dolžnosti, na vlogo stranke) odloči pristojni organ in tako obveznost družbi naloži z upravno odločbo. Objava deležev prevzemanja odpadne embalaže take vsebine nima, niti ji takšne vsebine ni mogoče pripisati v konkretnem primeru, saj o tem niti po ZVO-1 niti po Uredbi ministrstvo (ali drug pristojni organ) ne more odločiti. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče navedlo, da med tožnikom kot družbo za ravnanje z odpadno embalažo in izvajalcem javne službe ne gre za javnopravno razmerje, temveč za razmerje med dvema neoblastnima subjektoma, ki ga urejata z zasebnopravno pogodbo.

18. To pomeni, da za določanje obveznosti tožnici za vso zbrano odpadno embalažo (tj. tudi od proizvajalcev proizvodov, ki nimajo sklenjenih pogodb o prevzemu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo), ni podlage v ZVO-1. Glede na navedeno za odločitev v zadevi ni pomembno, kakšne tožničine obveznosti glede količine odpadne embalaže naj bi izhajale iz Uredbe.

19. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala odločiti brez uporabe določb Uredbe, ki jih je sodišče spoznalo za nezakonite, ker družbam za ravnanje z odpadno embalažo nalagajo obveznosti, ki presegajo tiste, ki so jih od proizvajalcev izdelkov prevzele v skupnem sistemu ravnanja z odpadno embalažo. V skladu s 125. členom Ustave RS je namreč sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo RS in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tkim. institut exceptio illegalis). Pri tem bo morala toženka upoštevati, da se določbe drugega odstavka 16. člena ZIURKOE v celoti nanašajo na sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev izdelkov iz 15. člena ZIURKOE,8 zato ne pomenijo samostojne pravne podlage za določanje obveznosti družbam za ravnanje z odpadno embalažo izven sistema razširjene odgovornosti proizvajalcev. Glede na navedeno sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu, naj zahteva presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 16. člena ZIURKOE.

20. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj to za sprejeto odločitev o tožbi ni bilo potrebno (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). V obravnavni zadevi namreč dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama niti ni sporno, sodišče pa je odločitev utemeljilo izključno na pravnih normah in stališčih o njihovi razlagi, ki jih je zavzelo v primerljivih zadevah in sta bili obe stranki z njimi že seznanjeni, zato je o zadevi odločilo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

21. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

22. Sodišče je tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 in sodba Upravnega sodišča I U 1746/2017 z dne 18. 1. 2018. 2 Po 36. členu Uredbe. 3 Glej npr. sodbo I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018. 4 Glej spremembe ZVO-1 v 15. členu ZIURKOE. 5 Enako velja za končne uporabnike, ki nimajo predhodnega dobavitelja po 34. členu Uredbe. 6 Glej tudi prvi odstavek 25. člena Uredbe. 7 Poročevalec DZ RS z dne 29. 11. 2018. 8 Glej Poročevalec DZ RS z dne 29. 11. 2018.