Jedro

Kot materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 66. čl. ZOR, ki kot posledico navidezne pogodbe določa njeno ničnost. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini sta potrebna dva posla: zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega upnik pridobi obligacijsko pravico zahtevati izvršitev razpolagalnega pravnega posla, in razpolagalni pravni posel. Slednji ima v razmerju do zavezovalnega pravnega posla naravo tistega izpolnitvenega ravnanja, ki ga mora zavezanec - dolžnik iz zavezovalnega pravnega posla opraviti, da bi lahko upravičenec - upnik iz zavezovalnega pravnega posla na nepremičnini pridobil lastninsko pravico. Tako opredeljena dvojnost pravnih poslov pri prenosu lastninske pravice predstavlja izhodišče za razmejitev pravne podlage iz 66. čl. ZOR na eni in 101. čl. ZZK na drugi strani. Tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe z dne 13.9.1995, to je zavezovalnega pravnega posla. Pravna posledica njegove neveljavnosti je nastanek kondikcijskega zahtevka. Če je bila izpolnitev (prejšnji razpolagalni pravni posel) opravljena brez veljavnega pravnega temelja, konkretno na podlagi nične pogodbe, mora pridobitelj premoženje, ki ga je prejel, vrniti (1. odst. 104. in 210. čl. ZOR). V takšnih primerih nastane obveznost. Glede kondikcijskega zahtevka velja splošni zastaralni rok petih let (371. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je kupna pogodba z dne 13.9.1995 med pravdnima strankama glede 1/2 idealnega deleža nepremičnine parc. št. 1238/7, vpisane pod vl. št. 385 k.o., nična. Odredilo je vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tožencu pa naložilo, da mora tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri 1/2 nepremičnin vl. št. 385 k.o. vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 264.627,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Proti sodbi se je pritožil toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka z izpodbijano tožbo na ugotovitev ničnosti in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vložila izbrisno tožbo po pravilih Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS št. 33/95 - ZZK). Zahtevek je gradila na zatrjevani navideznosti pravnega posla z dne 13.9.1995. Ker je tožbo vložila iz razmerja med njo in tožencem, je podana pravna situacija iz 2. odst. 102. čl. ZZK. Slednji določa prekluzivni rok treh let za vložitev tožbe. Rok teče od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe. Tožbo bi bilo treba zavreči. Navidezna je tista pogodba, ki ni sklenjena s soglasjem volj pogodbenih strank, temveč nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, da se le ustvari videz o sklenitvi pogodbe. Obe stranki torej hočeta, da simuliran posel nastane le navidez, na zunaj. V konkretnem primeru ne gre za takšen dejanski stan. Tožnica je tožencu prodala in priznala navedeni solastninski delež iz naslova denarnih sredstev, ki jih je prejela od njega in njegove žene po stanovanjskem posojilu z dne 22.12.1994 v znesku 1.720.000,00 SIT (pri čemer sta toženec in njegova žena prispevala 2/3) in iz naslova kupnine, ki je bila poravnavana s stanovanjskim posojilom z dne 20.9.1995 v znesku 1.350.000,00 SIT. Hkrati je tožnica z navedeno pogodbo priznala tožencu solastninsko pravico iz naslova obsežnih vlaganj v nepremičnino, ki sta jih izvršila toženec in njegova žena. Pogodba z dne 13.9.1995 je tako po svoji vsebini deloma pogodba s kupoprodajnim razmerjem, deloma pa pogodba o ureditvi premoženjskopravnih odnosov med strankama iz naslova vlaganj. Če bi šlo le za navidezni posel, bi bila tožnica dolžna vrniti najmanj 18.000,00 DEM. Posel ni bil navidezen, temveč dejansko realiziran, sporno je samo, v kakšnem obsegu in kako ocenjevati njegovo pravno naravo. Sodišče bi moralo ugotoviti, kakšno pogodbo sta stranki v resnici hoteli skleniti. V takšnem primeru je treba veljavnost navidezne pogodbe presojati po tem drugem pravnem poslu. Če druga pogodba med njima velja, sama ugotovitev, da kupoprodajna pogodba v resnici to ni, ne more biti podlaga za ugotovitev ničnosti. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Ravnanje strank je treba presojati celovito, s stališča kršitve prisilnih predpisov in moralnih pravil. Tožnica gradi konstrukcijo navidezne pogodbe na izpovedbah svojih dveh odvetnikov. Toženec mora opozoriti na spornost njunih izjav, saj sta bila v začetku postopka pooblaščena s strani tožnice, zastopala sta jo v postopku in sestavljala darilno pogodbo, nato pa pristopila kot priči. Sodišče je prvi narok za glavno obravnavo opravilo 8.1.2001. Tožeča stranka je imela vse možnosti, da navede dejstva in ponudi dokazne predloge do tega datuma. Postopek sodišča, ki je dovolilo spremembo in razširitev tožbe s postavitvijo dajatvenega zahtevka, navedbe o darilni pogodbi in dokaz z zaslišanjem priče D., je v nasprotju z določilom 286. čl. ZPP. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

O relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP: Tožeča stranka je na naroku 29.3.2001 spremenila tožbo, tako da je poleg ugotovitvenega uveljavljala še dajatveni tožbeni zahtevek (2. odst. 184. čl. ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje takšno spremembo dovolilo (1. odst. 185. čl. ZPP), ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Res je sicer, da je 286. čl. ZPP uvedel eventualno maksimo, vendar pa je treba razlikovati pravkar omenjeno omejitev pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov ter institut spremembe tožbe, ki je dopusten do konca glavne obravnave (1. odst. 184. čl. ZPP). Spremembe tožbe z uveljavljanjem drugega zahtevka poleg obstoječega ob nespremenjeni dejanski podlagi zato prav gotovo ni mogoče omejiti s časovnimi okviri iz 286. čl. ZPP. Trditve o dejstvih v zvezi z darilno pogodbo med tožnico in I. ml. z dne 23.8.1996 so postale del procesnega gradiva na podlagi navedb tožene stranke, in sicer na naroku 29.3.2001. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z načelom obojestranskega zaslišanja, ko je dalo tožeči stranki možnost, da se izjavi o navedbah tožene stranke. V nasprotnem primeru bi bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS, ki je spoštovano le tedaj, če je obema strankama dana možnost sodelovanja v postopku. Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe v tem delu pritožbeno sodišče še opozarja, da je očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokazni predlog z zaslišanjem priče Draga, čeprav je bila tožeča stranka glede tega dokaznega predloga že prekludirana, v nasprotju s podatki v spisu. Tožeča stranka je namreč ta dokazni predlog postavila že na prvem naroku za glavno obravnavo 8.1.2001 (list. št. 39).

Preizkus po uradni dolžnosti je tudi pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

O materialnopravni podlagi za rešitev spornega pravnega razmerja: Bistvo trditvenega gradiva tožeče stranke predstavlja navedba, da je pogodba z dne 13.9.1995 navidezna in v posledici nična. Kot materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki kot posledico navidezne pogodbe določa njeno ničnost (prim. 1. odst. 66. čl. ZOR). S pogodbo z dne 13.9.1995 se je tožnica kot prodajalka zavezala, da bo 1/2 nepremičnine parc. št. 1238/7, ki je vpisana pri vl. št. 385 k.o. , izročila tožencu, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico na idealnem deležu nepremičnine. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini sta potrebna dva posla: zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega upnik pridobi obligacijsko pravico zahtevati izvršitev razpolagalnega pravnega posla, in razpolagalni pravni posel. Slednji ima v razmerju do zavezovalnega pravnega posla naravo tistega izpolnitvenega ravnanja, ki ga mora zavezanec - dolžnik iz zavezovalnega pravnega posla opraviti, da bi lahko upravičenec - upnik iz zavezovalnega pravnega posla na nepremičnini pridobil lastninsko pravico. Tako opredeljena dvojnost pravnih poslov pri prenosu lastninske pravice predstavlja izhodišče za razmejitev pravne podlage iz 66. čl. ZOR na eni in 101. čl. ZZK na drugi strani. Tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe z dne 13.9.1995, to je zavezovalnega pravnega posla. Pravna posledica njegove neveljavnosti je nastanek kondikcijskega zahtevka. Če je bila izpolnitev (prejšnji razpolagalni pravni posel) opravljena brez veljavnega pravnega temelja, konkretno na podlagi nične pogodbe, mora pridobitelj premoženje, ki ga je prejel, vrniti (1. odst. 104. in 210. čl. ZOR). V takšnih primerih nastane obveznost osebe, ki je na podlagi neveljavnega pravnega temelja (zavezovalnega pravnega posla) prejela izpolnitev, to izpolnitev vrniti, torej obveznost izvršiti tisti razpolagalni pravni posel, ki je potreben, da premoženje spet preide v premoženjskopravno sfero izpolnitelja. Glede kondikcijskega zahtevka velja splošni zastaralni rok petih let (371. čl. ZOR). V nasprotju z doslej povedanim se z izbrisno tožbo (101. čl. ZZK in naslednji) izpodbija vknjižba, to je način, s katerim se doseže prenos lastninske pravice (33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), ali še natančneje njen konstitutivni učinek kot rezultat razpolagalnega pravnega posla, katerega posledica je prenos lastninske pravice.

Ker se je treba v obravnavani zadevi opreti na 66., 104. in 210. čl. ZOR, ne pa na 101. čl. ZZK, ne pride v poštev zastaralni rok iz 2. odst. 102. čl. ZZK.

O pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju: Sodišče prve stopnje je kot podlago svoje odločitve sprejelo naslednja dejstva: - na podlagi prodajne in darilne pogodbe z dne 5.12.1994 je tožnica dolgovala svojemu bivšemu možu I. st. 18.000,00 DEM za izplačilo njegovega polovičnega solastninskega deleža na nepremičnini parc. št. 1238/7; - ker sama ni imela denarja za izplačilo, je istega dne s svojima sinovoma, to je tožencem in I. ml., ter s toženčevo ženo sklenila navidezno pogodbo, s katero jim je prodala svoj polovični solastninski delež na stanovanjski hiši, da bi s pomočjo tega fiktivnega pravnega posla pridobila posojilo pri B., d.d. po pogodbi št. ... z dne 8.12.1994 v znesku 1.720.000,00 SIT; - celoten znesek posojila je bil nakazan neposredno tožnici, ki je znesek v tolarski protivrednosti 15.000,00 DEM izročila bivšemu možu, preostanek pa porabila za vračilo dolgov; - ker je bilo treba I. st. plačati še 3.000,00 DEM, tožnica in oba sinova pa tega denarja niso imeli, sta toženec in tožnica 13.9.1995 sklenila še eno navidezno pogodbo, s katero je tožnica svoj polovični solastninski delež prodala tožencu. Tudi ta pogodba je bila sestavljena izključno z namenom, da se pridobi posojilo po posojilni pogodbi št. ... z dne 20.9.1995 v znesku 1.350.000,00 SIT. Edini posojilojemalec po tej pogodbi je bil toženec; - tako pogodba z dne 5.12.1994 kot sporna pogodba z dne 13.9.1995 sta navidezni, sklenjeni z namenom, da se rešijo premoženjska razmerja v družini, to je pridobi posojilo in izplača bivšega moža tožnice oziroma toženčevega očeta; - celoten znesek posojila po pogodbi z dne 20.9.1995 v višini 1.350.000,00 SIT je bil nakazan tožnici, ki pa ga je izročila tožencu.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki pogodbo z dne 13.9.1995 sklenili le na zunaj, z voljo, da iz tega posla ne prevzameta nobenih obveznosti. Ta v prvi vrsti temelji na prepričljivi izpovedi prič I. ml., J. in D. Pritožbene navedbe dokazne vrednosti teh izvedenih dokazov ne morejo omajati. Ni mogoče oporekati pravilnosti načelnemu stališču tožene stranke, da je tožeča stranka (v enaki meri pa tudi tožena stranka) zainteresirana za končni izid pravde, zato informacije, ki jih stranke posredujejo sodišču, niso vedno zanesljive. Vendar pa se v obravnavani zadevi izpoved tožeče stranke vsebinsko ujema z izjavo obeh odvetnikov, ki jima ni mogoče aprioristično odrekati kredibilnosti le zato, ker sta bila prej pooblaščenca tožnice. V času zaslišanja je njuno pooblastilno razmerje s tožnico že prenehalo, zato ju ni več vezala dolžnost vestnega in skrbenega zastopanja stranke (2. odst. 11. čl. Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS št. 18/93). Izpoved J. v delu, ko je opisal razburjenost tožnice, potem ko je predlagal vpis pogodbe v zemljiško knjigo, predstavlja pomemben posreden dokaz za sklepanje o tožničinem presenečenju, ko je toženec realiziral fiktivno pogodbo z dne 13.9.1995. Enako težo ima tudi izjava D., ki je pojasnil, da sta mu tožnica in I. ml. odkrito povedala, da sta bili pogodbi z dne 5.12.1994 in 13.9.1995 navidezni. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da tega ne bi storila, če bi imela nemen karkoli prikrivati. Po drugi strani pa je logično, da priča, ko je sestavljal darilno pogodbo z dne 23.8.1996, tega dejstva ni vnesel v besedilo pogodbe, saj sta bili pogodbi z dne 5.12.1994 in 13.9.1995 sklenjeni z namenom izigravanja banke zaradi pridobitve kredita in bi takšna ugotovitev lahko imela neprijetne posledice za pogodbene stranke. Klavzula o nastopu posesti obdarjenca je nepomembna, D. pa je povsem sprejemljivo obrazložil, da je nastala, ker je konkretne okoliščine primera prilagajal tipskemu vzorcu pogodbe.

Takšna dokazna ocena pa ne izhaja samo iz naštetih izvedenih dokazov, ampak jo potrjuje tudi širši okvir historiata dogodkov med pravdnima strankama. Ni sporno, da je bila dne 5.12.1994 med I. st. na eni strani ter tožnico in tožencem na drugi strani (drugi sin I. ml. pogodbe ni podpisal) sklenjena prodajna in darilna pogodba, istega dne pa še navidezna kupna pogodba. Del posojila po pogodbi z dne 8.12.1994 je bil nesporno porabljen za poplačilo kredita toženčeve žene (list. št. 84). Drugi kredit po pogodbi z dne 20.9.1995, po kateri je bil posojilojemalec le toženec, je bil nakazan neposredno tožnici. Na podlagi vsega naštetega si je sodišče prve stopnje utemeljeno ustvarilo prepričanje, da so bili odnosi med tožnico in njunima sinovoma še v letu 1995 harmonični, zato so delovali skupaj z namenom izplačati solastninski delež I. st. Ni logično, da bi pogodba z dne 13.9.1995 predstavljala odraz resnične volje pogodbenih strank, saj bi to pomenilo, da je bila tožnica pripravljena svoj polovični solastninski delež na stanovanjski hiši, v kateri stanuje, prodati za 2.500.000,00 SIT, pri čemer je bivšemu možu dolgovala le še 3.500,00 DEM. Vsekakor je sprejemljivejša in z objektivno stvarnostjo skladnejših trditev tožeče stranke, da je bila tudi pogodba z dne 13.9.1995 navidezna, del sredstev drugega posojila pa porabljen za adaptacijo prostorov tožene stranke. Dvomljivo je namreč, ali slednja v ta namen res ni porabila prav ničesar od posojila z dne 20.9.1995. Iz listinskih dokazov izhaja, da je bila skupna vsota kreditov, ki jih je najel toženec, 1.190.000,00 SIT, in vprašanje je, ali bi tolikšen znesek zadoščal za obsežne investicije s povečanjem vrednosti nepremičnine, kot jih zatrjuje toženec. Neutemeljen je tudi očitek prvostopenjskemu sodišču, da "ni presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za deloma odplačen oziroma neodplačen pravi posel, s katerim so uredili premoženjskopravna razmerja med seboj, nastala zaradi vlaganj in zagotovitve denarja". Tožena stranka s tem ugovorom meri na pravno konstrukcijo o mešani pogodbi, katero je prikrivala navidezna pogodba. Bistvo obrambne taktike tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo v trditvi, da je bila pogodba z dne 5.12.1994 odraz resnične volje pogodbenih strank, ki sta jo tudi realizirali. Dejstvo o prikrivanju drugega, to je disimuliranega pravnega posla, zato predstavlja nedopustno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP). Res je sicer toženec v svojih vlogah omenjal obsežne investicije s povečanjem vrednosti hiše, vendar pa vse do pritožbenega postopka ni jasno opredelil, da bi bila sredstva v hišo vložena na podlagi pravnega posla, ki bi predstavljal temelj za pridobitev solastninske pravice kot odmene za investicijsko vlaganje v stanovanjsko hišo. Uporaba pravne kvalifikacije iz 2. odst. 66. čl. ZOR torej predpostavlja zatrjevanje dejstev v smeri soglasja volje za sklenitev pogodbe z določeno vsebino, ki pa jih tožena stranka do pritožbe ni zatrjevala.

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).