Jedro

Določbo 2. odst. 36. člena ZDSS, po kateri stroški za izvedbo dokaza z izvedencem v socialnih sporih iz 30. člena ZDSS vedno nosi toženi zavod, je glede na namen mogoče pravilno interpretirati tudi za stroške izvedene priče, še zlasti, kadar ob uporabi tega dokaza odpade potreba za ugotavljanjem dejanskega zdravstvenega stanja z izvedencem, kar bi stroške zanesljivo povečalo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (2. tč. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priči prof. dr. J. P. odmerilo in priznalo stroške v višini 4.500,00 SIT (1. tč. izreka), odredilo, da mu navedeni znesek plača tožena stranka v 8-ih dneh po premeju sklepa (2. tč. izreka) in hkrati izreklo, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (3. tč. izreka). Odmerjene stroške je naložilo v plačilo toženi stranki ob smiselni uporabi 2. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Zoper 2. tč. izreka sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njegovo razveljavitev in naložitev plačila stroškov tožeči stranki. Sklicuje se na jasno določbo 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka sama, razen ko gre za izvedbo dokazov z izvedencem v sporih iz 30. člena zakona, ko te stroške trpi toženec. Ker je prof. dr. J. P. pred sodiščem nastopal kot priča in ne kot izvedenec, ni osnove, da bi šli ti stroški v njeno breme. Pritožba ni utemeljena. V 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94, v nadaljevanju ZDSS) je sicer izrecno določeno, da trpi v socialnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka, po 2. odst. istega člena pa stroške za izvedbo dokazov z izvedencem v sporih iz 30. člena zakona trpi tožena stranka. Le ob jezikovni razlagi in uporabi 2. odst. cit. člena, tožene stranke v konkretni zadevi res ne bi bilo mogoče zavezati k povračilu stroškov priči prof. dr. J. P.. Ker pa je bil prof. dr. J. P. zaslišan kot izvedena priča glede zdravstvenega stanja in začasne nezmožnosti za delo tožnika B. B. in je že ob uporabi tega dokaza v povezavi z ostalimi bilo dejansko zdravstveno stanje dovolj razčiščeno tako, da je bilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev dokončne odločbe in ugotovitev začasne nezmožnost za delo zaradi bolezni od 27.11.1999 do vključno 2.3.2000 ugodeno, ni bilo potrebno izvajanje dokaza z izvedencem medicinske stroke, kar bi stroške tožene stranke zanesljivo bistveno povečalo. V konkretni zadevi je zato 2. odst. 36. člena ZDSS potrebno interpretirati tudi glede na namen njegove uzakonitve, ki je bil nedvomno v tem, da stroške za izvedbo dokazov z izvedencem v socialnih sporih, predvsem iz zdravstvenega in pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vselej nosi tožena stranka, saj je izvajanje teh dokazov pogosto in povezano s precejšnjimi stroški. Z izpodbijanim sklepom so zato stroški za izvedeno pričo ob ustrezni teleološki razlagi in uporabi 2. odst. 36. člena ZDSS, utemeljeno naloženi v plačilo toženi stranki. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.