Jedro

Pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno okvalificiralo in presodilo, da zavarovanka toženke ni odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala pri dostopu skozi okno na streho v okviru izvedbe kvalitetnega prevzema gradbenih del. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 obrazložitve navedlo vse potrebne razloge za zaključek, da je bila kvalitetni prevzem dolžna organizirati izvajalka v skladu z varnostnimi pravili in se zato tožnica kot izvajalka oziroma predstavnica izvajalca ne more sklicevati na neustrezen dostop na streho, ki naj bi ga uredila šola oziroma zaposleni pri zavarovancu toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) plačilo zneska 83.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2024 do plačila (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženki 743,50 EUR pravdnih stroškov (točka II).

2.Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožnica z navedbo, da se pritožuje v celoti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V uvodu povzema zaključke sodišča prve stopnje. Poudarja, da je v pravočasnih navedbah trdila, da je do poškodbe tožnice prišlo po zaključku gradbenih del, ki so bila predvidena s pogodbo, sklenjeno med izvajalcem in naročnikom. In sicer, ko se je nameraval opraviti kvalitetni prevzem del, pri čemer so predstavniki naročnika izbrali za dostop do delovišča dostop skozi okno šole, pri čemer je eden izmed delavcev naročnika na drugo stran okna namestil nekakšen zaboj, da bi olajšal sestop na streho in je v trenutku, ko je tožnica stopila na ta zaboj, ga spodneslo in je padla ter se poškodovala. Tožnica trdi, da je zavarovanec toženke krivdno odgovoren tožnici za škodo. Vztraja, da vprašanje zaključka gradbenih del ni ključno, ker so podani drugi razlogi za odgovornost zavarovanca toženke. Kvalitetni prevzem ni gradbeno delo, izvajalec ga ne more opraviti sam in je nujno, da pri njem sodeluje naročnik in druge osebe. Izvajalec je dela, dogovorjena s sklenjeno gradbeno pogodbo, v celoti zaključil 25. 10. 2019, gradbišča v celoti očistil in odstranil tudi dvižno ploščad, ki je bila v času opravljanja del na strehi namenjena dostopu do slednje. 9. točka pogodbe med izvajalcem in naročnikom, na katero se sklicuje tudi izvedenec, določa, da bo med izvajanjem pogodbenih del izvajalec samostojno poskrbel za vse potrebne ukrepe varstva pri delu. S tem ko je izvajalec gradbena dela končal, je odstranil tudi dvižno ploščad. Zato je bil dostop možen le iz notranjosti šole, kjer pa ni bilo gradbišče in kjer izvajalec ni imel nobenih kompetenc. Zato je zmoten in materialnopravno nepravilen zaključek sodišča, da so se gradbena dela končala šele 8. 11. 2019, ko je izvajalec odpravil napake. Je pa ta zaključek tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem, da zaključek gradbenih del nastopi šele s primopredajo objekta, ki je bila 13. 11. 2019. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede datuma zaključka gradbenih del in s tem povezane odgovornosti izvajalca za varnost pri delu ob kvalitetnem prevzemu, tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni ukvarjalo z drugimi zatrjevanimi razlogi za odgovornost zavarovanca toženke in v tej smeri ni izvedlo predlaganih dokazov. Nadalje navaja razloge za krivdno odgovornost toženke, s katerimi se sodišče ni ukvarjalo. Glede očitka zavarovancu toženke, da je bil tisti, ki je izbral dostop skozi okno iz notranjosti šole, ponovno poudarja, da notranjost šole ni bila gradbišče. Odločitev, kako se bo dostopilo na streho, je bila v domeni zavarovanca toženke. Drugi očitek je, da zavarovanec ni imel servisnega dostopa na streho, ki bi ga po mnenju tožnice moral imeti. Gre za odločilna dejstva, s katerimi bi se sodišče moralo ukvarjati. Zavarovanec toženke za škodo, ki jo povzroči njegov delavec tretji osebi, odgovarja, razen če dokaže, da je njen delavec ravnal tako, kot je bilo treba, odgovarja pa tudi po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker je dopustil, da se je sestopalo na streho na tak način. Neposredni vzrok padca in poškodbe tožnice je bila neustrezna postavitev zaboja in s tem v zvezi ne more biti dvoma, da je za škodo tožnice neposredno odgovorna oseba, ki je naveden zaboj postavila, posredno pa zavarovanec toženke. Tu se v primeru, če bi bili utemeljeni očitki izvajalcu del, da ni poskrbel za varno delo in varen dostop na streho, postavlja vprašanje vzročne zveze med njegovim ravnanjem in opustitvami in vprašanje prekinitve vzročne zveze, saj je bila vzročna zveza med morebitnim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo izvajalca prekinjena zaradi krivdnega ravnanja tretje osebe, ki je postavila omenjeni zaboj pod okno. Tožeča stranka je v zvezi z navedenimi razlogi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem prič in tožnice kot stranke ter dopolnitev izvedenskega mnenja, da bi se opredelil do dejstva, ali je zavarovanec toženke imel servisni dostop na streho in ali bi ga moral imeti. Zaradi zavrnitve dokazov glede odločilnih dejstev je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa iz istih razlogov nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ta sploh niso bila ugotovljena, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka, ter posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP) ter preizkusa pritožbenih navedb, kršitev ni ugotovilo. Pritožba očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar razlogi v obrazložitvi ne omogočajo niti formalnega preizkusa razumljivosti sodbe. Skupna značilnost primerov, ki jih opredeljuje 14. točka je, da sodbe zaradi tam naštetih napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge, ki v celoti omogočajo njen preizkus, v njej ni pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato so pritožbeni očitki te kršitve neutemeljeni.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na povračilo škode, ki je tožnici, ki je kot samostojna podjetnica izvajala gradbena dela na strehi zavarovanca toženke, nastala 5. 11. 2019, ko je ob kvalitetnem prevzemu opravljenih del zastopala izvajalca. Sodišče prve stopnje je kot nesporna upoštevalo dejstva, da je tožnica kot samostojna podjetnica izvajala dela sanacije strehe pri zavarovancu toženke, da se je škodni dogodek zgodil ob kvalitetnem prevzemu gradbenih del, ter da je do poškodbe tožnice prišlo pri dostopu na streho skozi okno iz notranjosti šole.

6.Sodišče je kot pravno relevantno dejstvo izpostavilo ugotovitev, kdaj so bila zaključena dela sanacije strehe, konkretno ali kvalitetni pregled izvedenih del, v okviru katerega je tožnica kot predstavnica izvajalca želela skozi okno stopiti na streho - gradbišče, spada v fazo izvajanja del ali v fazo po zaključku izvedenih del. Dejstvo zaključka gradbenih del je ugotovilo na podlagi ocene izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke. Ta je strokovno argumentiral, da nastopi zaključek gradbenih del z dnem primopredaje, pri čemer je izvedba kvalitetnega pregleda opravljenih del, pogoj za primopredajo in je izvedena pred zaključkom gradbenih del na posameznem delovišču. Pritožbeno ni sporno, da je bila primopredaja objekta izvedena 13. 11. 2019, tožnica pa se je kot predstavnica izvajalca poškodovala 5. 11. 2019.

7.Pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno okvalificiralo in presodilo, da zavarovanka toženke ni odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala pri dostopu skozi okno na streho v okviru izvedbe kvalitetnega prevzema gradbenih del. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 obrazložitve navedlo vse potrebne razloge za zaključek, da je bila kvalitetni prevzem dolžna organizirati izvajalka v skladu z varnostnimi pravili in se zato tožnica kot izvajalka oziroma predstavnica izvajalca ne more sklicevati na neustrezen dostop na streho, ki naj bi ga uredila šola oziroma zaposleni pri zavarovancu toženke. Ureditev dostopa na gradbišče, konkretno na streho, v skladu s pravili o zagotavljanju varnosti, za potrebe izvedbe kvalitetnega prevzema opravljenih del, je bila obveznost izvajalca. Zato so pritožbene navedbe, da zavarovanka toženke dostopa na streho ni pravilno organizirala, nerelevantne, saj je bila organizacija varnega dostopa njena dolžnost. Odločilno je namreč, da se je kvalitetni prevzem izvajal v fazi izvajanja gradbenih del in ne potem, ko so bila gradbena dela že zaključena.

8.Materialnopravne presoje, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, ne more spremeniti pritožbena navedba, da je izvajalec gradbena dela, ki so bila dogovorjena s pogodbo, v celoti zaključil 25. 10. 2019, ker je to bila njegova obveznost in je gradbišče v celoti očistil in odstranil tudi dvižno ploščad, ki je v času opravljanja del na strehi služila za dostop do slednje. Pritožbeno namreč ni sporno, da je izvajalec še 8. 11. 2019 na objektu odpravljal napake, ter da je bila primopredaja objekta izvedena 13. 11. 2019. Tako ugotovljena in tudi nesporna dejstva ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je izvajalec gradbena dela v celoti zaključil 25. 10. 2019. Kot strokovnjak, za katerega velja višja stopnja skrbnosti, to je skrbnost profesionalca, bi se moral in mogel zavedati, da spada v njegovo odgovornostno sfero, da zagotovi varen dostop na streho, to je na gradbišče, za kvalitetni prevzem in zato ne bi smel predčasno odstraniti dvižne ploščadi1. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da izvajalec prevzema odgovornost le za pogodbena dela, ki jih izvaja sam, torej za pogodbena dela v ožjem pomenu besede, ter da ne more in da po pogodbi tudi ni prevzel odgovornosti za aktivnosti ob kvalitetnem prevzemu.

9.Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene razloge, ki jih pritožba navaja v utemeljitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, "ker sodišče ni ugotavljalo neposrednega vzroka padca in poškodbe tožnice, kar je bila neustrezna postavitev zaboja, za kar je neposredno odgovorna oseba, ki je navedeni zaboj postavila, posredno pa zavarovanec toženke v skladu z določilom prvega odstavka 147. člena OZ." Nadalje pritožba navaja, da je bila vzročna zveza med morebitnim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo izvajalca prekinjena zaradi krivdnega ravnanja tretje osebe, ki je postavila omenjeni zaboj pod okno. Očita, da sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič in tožnice ter z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, da bi se opredelil do dejstva, ali je zavarovanec tožene stranke imel servisni dostop na streho in ali bi ga moral imeti.

10.Sodišče prve stopnje je točki 4 utemeljilo, da se ni opredelilo do vseh strankinih navedb in predloženih dokazov in sicer do tistih, ki za postopek niso pravno relevantni. Sodišče druge stopnje dodaja, da dejanska ugotovitev, da je bil kvalitetni prevzem del, v okviru katerega se je tožnica kot predstavnica izvajalca gradbenih del poškodovala, izveden pred zaključkom gradbenih del, utemeljuje materialnopravno presojo, da je bila tožnica kot izvajalka dolžna poskrbeti za varen dostop na streho. Sodišče druge stopnje povzema razloge, ki jih je sodišče navedlo v točki 11 obrazložitve. Tožnica kot izvajalka gradbenih del je za potrebe kvalitetnega prevzema dostopala na gradbišče - streho skozi okno v notranjosti šole in s tem opustila svojo dolžnost zagotoviti varen dostop na gradbišče. Oziroma je s tem prevzela odgovornost, da je dostop z notranjosti šole na streho ustrezen. Kot izvajalka s strožjo stopnjo odgovornosti bi se morala pred opravo kvalitetnega prevzema prepričati ali dostop, ki ga sedaj v tem postopku navaja kot vzrok za njeno poškodbo, ustreza zahtevanim varnostnim predpisom, ki jih je kot izvajalka morala poznati in upoštevati na gradbišču. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, "da je konkretno ravnanje zavarovanke toženke oziroma njenega delavca, prekinilo vzročno zvezo z opustitvijo zahtevanega dolžnega ravnanja izvajalca". S tem je tožnica kot samostojna podjetnica, ki je gradbena dela na šoli izvajala, prevzela odgovornost za posledice, ki so zaradi neustreznega dostopa na streho nastale, ki so torej nastale zaradi opustitve njenega dolžnega ravnanja.

11.Zato so bile že na prvi stopnji pravno nepomembne vse navedbe v zvezi z ugotavljanjem neustrezne postavitve zaboja ter okoliščin, ali je zavarovanka toženke imela servisni dostop na streho in ali bi ga morala imeti. Sodišče prve stopnje zato dokazov za ugotavljanje teh dejstev ni bilo dolžno izvajati in so zato tudi pritožbene navedbe nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljene.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (določba 353. člena ZPP) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (določba 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Priložen Varnostni načrt, točka 1.8.1.