4. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Sindikata avtoprevoznikov in lastnikov gradbene mehanizacije - S.A.S., Ljubljana, in drugih, ki jih vse zastopa Stefan Kocjančič iz Kopra, na seji dne 4. decembra 2003

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 7. točke prvega odstavka 7. člena, prvega odstavka 66. člena, četrte alineje 67. člena in prvega odstavka 68. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/01, 76/03 in 113/03 - ur.p.b.) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil (Uradni list RS, št. 33/96) in Pravilnika o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic (Uradni list RS, št. 88/99) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudo poleg sindikata vlagajo še samostojni podjetniki, gospodarska družba in zadruga, ki opravljajo dejavnost prevozov stvari v cestnem prometu. Izpodbijanim zakonskim in podzakonskim določbam očitajo neskladje s členi 2, 14, 49, 66, 74, 120 in 153 Ustave. Tako za pogojevanje pridobitve licence s parkirnim oziroma vzdrževalnim mestom za vozilo (7. točka prvega odstavka 7. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu - v nadaljevanju ZPCP-1-UPB1) menijo, da je v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave, ker naj bi prevoznike neutemeljeno in neekonomično obremenjevalo, oziroma v neskladju s tretjim odstavkom 74. člena Ustave, ker naj bi bila omejena njihova konkurenčnost. Prvi odstavek 66. člena in prvi odstavek 68. člena ZPCP-1-UPB1 ter podzakonske določbe pa naj bi bile v neskladju z načelom zakonitosti in pravne varnosti (2. člen Ustave), ker ne operacionalizirajo postopka delitve dovolilnic oziroma delivcema ne določajo okvira njunih ravnanj. Oba delivca dovolilnic naj bi zato ravnala različno in ustvarjala neenak položaj prevoznikov (14. člen Ustave). Ti naj bi bili hkrati v neenakem položaju še s tistimi gospodarskimi subjekti, ki pridobitve različnih dovoljenj nimajo pogojene s poravnanimi davčnimi obveznostmi (četrta alineja 67. člena ZPCP-1-UPB1). Na koncu pobudniki zatrjujejo še, naj za podzakonska predpisa v ZPCP-1-UPB ne bi bilo vsebinskih okvirov, zaradi česar naj bi v neskladju s 120. in 153. členom Ustave samostojno predpisala merila, postopek in način delitve dovolilnic.

B.

Ustavno sodišče se z vprašanjem pravnega interesa Sindikata S.A.S. ni posebej ukvarjalo, saj so pobudo skupaj z njim vložili tudi samostojni podjetniki, ki opravljajo dejavnost prevozov. Ker je pravni interes slednjih glede na njihovo dejavnost nesporen, je Ustavno sodišče preizkusilo pobudo za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZPCP-1-UPB1 (prvi odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).

Pobudo za oceno ustavnosti Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil ter Pravilnika o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic pa je Ustavno sodišče zavrglo. Izpodbijana podzakonska predpisa sta namreč med postopkom prenehala veljati. Zato bi ju lahko Ustavno sodišče skladno s 47. členom ZUstS presojalo le pod pogojem, če bi bilo mogoče odpraviti posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti. Navedeni pogoj pomeni, da mora obstajati pravovarstvena potreba pobudnikov. Vendar v obravnavanem primeru zahtevani pogoj ni izpolnjen. Izpodbijana podzakonska predpisa sta bila podlaga za delitev dovolilnic, potrebnih za opravljanje prevozov v cestnem prometu, za posamezno koledarsko leto. Zadnje koledarsko leto, v katerem je bila delitev dovolilnic izvedena na podlagi izpodbijanih predpisov, je bilo leto 2002 (gl. 61. člen Pravilnika o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu, Uradni list RS, št. 82/02 in nasl.). Glede na to, da gre za že pretekla časovna obdobja, za katera dovolilnic za opravljanje prevozov ni več mogoče pridobiti, tudi odprava izpodbijanih podzakonskih predpisov ob morebitni ugotovitvi njune neustavnosti oziroma nezakonitosti na pravni položaj pobudnikov ne bi imela vpliva. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

4.Izhodišče za preizkus zatrjevane neskladnosti 7. točke prvega odstavka 7. člena ZPCP-1-UPB1 s 74. členom Ustave predstavlja že večkrat poudarjena skrb za zagotavljanje javnega interesa iz drugega odstavka 74. člena Ustave. Navedeno pomeni, da zakonodajalec, če to zahteva javna korist (npr. varstvo zdravja in življenja ljudi, varstvo narave, potrošnikov, zaposlenih in podobno), lahko z zakonom določi posebne objektivne in/ali subjektivne pogoje za podjetniško delovanje ter način opravljanja gospodarske dejavnosti. Prav to pa je zakonodajalec z izpodbijano določbo, s katero pridobitev licence pogojuje z ustreznimi lastnimi ali s pogodbo zagotovljenimi parkirnimi mesti ter z ustreznimi mesti za vzdrževanje vozil, tudi storil. Nedvomno je s tem subjekte, ki opravljajo dejavnost prevozov, do določene mere obremenil, vendar ta obremenitev ni neutemeljena, kot to zatrjujejo pobudniki, ker ima svoje razloge v javni koristi. Ti razlogi so razvidni že iz same izpodbijane določbe, saj je v njej navedeno, da se z izpolnjevanjem pogojevanega zagotavlja varno in okolju neškodljivo parkiranje ter vzdrževanje vozil v času, ko jih prevoznik ne uporablja, in sami po sebi niso sporni. Zaradi svoje pomembnosti so namreč tudi predmet posebnega zakonskega urejanja.[1] Prav tako izpodbijano pogojevanje za pridobitev licence ne pomeni nesorazmernega ukrepa za konkurenčnost posameznih prevoznikov. Pridobitev licence je bila namreč pogojena s parkirnimi mesti in mesti za vzdrževanje vozil že na podlagi 8. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94 in nasl. - ZPCP), s tem da je bil dan petletni rok za izpolnitev tega pogoja, tj. do 6. 7. 2001 (gl. 13. člen Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil).

Navedeni rok je bil z dvanajsto alinejo drugega odstavka 125. člena ZPCP-1-UPB1 podaljšan še za nadaljnjih šest mesecev. Glede na to, da so na podlagi danega roka prevozniki imeli na razpolago zadosten čas za prilagoditev tej zahtevi, so zatrjevanja pobudnic tudi v tem delu neutemeljena.

5.Prav tako neutemeljeno je zatrjevano neskladje prvega odstavka 66. člena ZPCP-1-UPB1, v katerem je določeno, da delitev posameznih vrst dovolilnic in ekoloških točk opravljata Gospodarska oziroma Obrtna zbornica Slovenije, ki pri tem upoštevata zakonsko in podzakonsko določene pogoje, kriterije, merila in postopke. Podlaga za izpodbijano določbo je v samem ZPCP-1-UPB1, saj je v njegovem prvem odstavku 4. člena predpisano, da izvajata na podlagi javnega pooblastila določene upravne naloge Gospodarska oziroma Obrtna zbornica Slovenije.

Glede na to, da lahko na podlagi drugega odstavka 121. člena Ustave samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki z zakonom dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave, zakonska določba s takim pooblastilom sama po sebi ni v neskladju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Prav tako izpodbijana določba ni sama po sebi v neskladju z Ustavo zato, ker delivca zavezuje, da pri delitvi upoštevata zakonsko in podzakonsko določene pogoje, kriterije, merila in postopke, ki so v samem ZPCP-1-UPB1 tudi opredeljeni. Zakonska opredelitev navedenih dejavnikov pa naj bi bila po mnenju pobudnikov v neskladju z Ustavo, ker bi morala biti podrobnejša oziroma bi morala vsebovati vsebinske okvire za podrobnejšo podzakonsko ureditev. Ker naj temu ne bi bilo tako, naj bi v postopku delitve dovolilnic posledično prihajalo do neenakega položaja med prevozniki.

6.Pogoji za delitev dovolilnic so predpisani v 67. členu ZPCP-1- UPB1, ki določa, da lahko dovolilnice pridobi domači prevoznik, (1.) ki je vpisan v evidenco prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za promet, (2.) ki ima licenco za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu ali je priglašen za opravljanje prevozov za lastne potrebe in (3.) je pri delivcu pravočasno vložil vlogo za dodelitev dovolilnic ter (4.) ima poravnane vse davčne obveznosti. Glede na to, da ZPCP-1- UPB1 v 5. členu opredeljuje evidence (prvi pogoj) in v 13. členu postopek za pridobitev licence oziroma v 69. členu vpis prevoznika v evidenco prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu (drugi pogoj), da je iz 70. člena razvidno, da se vloga za dodelitev dovolilnic za naslednje leto vloži pri delivcu kot vloga za določitev letnega plana[2] v času med 1. 9. in 15. 9. tekočega leta (tretji pogoj), prav tako pa je jasen (četrti) pogoj, da so poravnane vse davčne obveznosti, je zgolj pavšalno zatrjevanje pobudnikov o neskladnosti z 2. členom Ustave, ker bi morala biti opredelitev podrobnejša, neutemeljeno.

7.Zatrjevanje, da so bili prevozniki pri delitvi dovolilnic neenakopravno obravnavani je lahko predmet presoje v konkretnih postopkih, ne pa predmet presoje v okviru ocene ustavnosti zakonskih določb. Predmet ustavnosodne presoje je lahko le zatrjevana neenakost v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti, ki naj bi bila v tem, da morajo imeti prevozniki za pridobitev dovolilnic na podlagi četrte alineje 67. člena ZPCP-1- UPB1 poravnane vse davčne obveznosti. Določitev različnih pogojev za opravljanje različnih dejavnosti sama po sebi ne pomeni kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave. Položaj prevoznikov je različen od položaja izvajalcev drugih dejavnosti. Ker so za prevoze v mednarodnem cestnem prometu potrebne dovolilnice je moral zakonodajalec določiti kriterije za njihovo razdelitev. Pri njihovi določitvi ima široko polje proste presoje. Paziti mora le na to, da kriteriji niso v nerazumnem razmerju s predmetom urejanja. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre.

8.V nadaljevanju pobudniki glede na očitek o neskladju zaradi nezadostne opredelitve pogojev, kriterijev, meril in postopkov, posebej izpostavljajo še prvi odstavek 68. člena ZPCP-1-UPB1, v katerem so opredeljeni kriteriji za delitev dovolilnic. Delivca morata tako pri delitvi dovolilnic glede na število posameznih vrst dovolilnic, pridobljenih od drugih držav, upoštevati število motornih vozil, registriranih za opravljanje prevozov v mednarodnem cestnem prometu, za katere ima prevoznik veljavne izvode licence, število motornih vozil, ki jih prevoznik na osnovi podatkov o uporabljenih dovolilnicah uporablja za posamezno vrsto dovolilnice, število in kvaliteto voznega parka, število voznikov v delovnem razmerju, število pravilno uporabljenih in vrnjenih dovolilnic v določenem opazovanem obdobju, število prevozov, opravljenih z uporabo oprtnega vlaka, višino dobička iz poslovanja ter število kršitev določb ZPCP-1- UPB1. Iz povzete določbe tako jasno izhaja, da so kriteriji, ki jih je pri delitvi dovolilnic treba upoštevati, razvidni že iz zakona. Prav tako je že v ZPCP-1-UPB1 urejen tudi postopek delitve dovolilnic (71. oziroma 70. člen in nasl.). Glede na to je očitek pobudnikov, da v ZPCP-1-UPB1 ni vsebinskih okvirov za podzakonske predpise, zaradi česar naj bi bil zakon v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave, neutemeljen.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Gl. Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP) in Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. - ZVO).

[2]V njem prevoznik navede vrste in število dovolilnic, ki jih želi pridobiti (gl. drugi odstavek 70. člena ZPCP-1-UPB1).