Jedro

Z navedbami, da sodišči nista razčistili obsojenčeve vloge v gospodarskih subjektih, ki sta delo dejansko opravljala, zagovornik oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni B.R. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uničevanja gozdov po 1. odstavku 341. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je sodišče naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na tri mesece zapora, preizkusno dobo pa podaljšalo na dve leti, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede plačila stroškov pritožbenega postopka je odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 20.09.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti kaznivega dejanja ali pa zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) menil, da zagovornik s tem, ko zatrjuje, da se obsojenec v odnosu do prodajalca lesa ni "pojavljal" kot kupec, temveč kot predstavnik gospodarskega subjekta, da je gozd sekala družba L. d.o.o. "po svojih delavcih", s katerimi obdolženec ni imel nič opraviti in da obdolženec ni naročil poseka dreves, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Pavšalnih zatrjevanj, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da obstoji nasprotje med temi dejstvi, pa ni mogoče preizkusiti. Predlaga zavrnitev zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve najprej povzema bistvo obsojenčevega zagovora, nato pa sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista razrešili vprašanja odgovornosti gospodarskega subjekta, ki je dejansko opravljal posel sečnje, temveč sta sledili obtožbi. Obsojenec nikoli ni naročil poseka dreves v gozdu I.-ja, temveč je po naročilu gospodarskega subjekta L. d.o.o. oziroma R. d.o.o. samo preveril, ali za sečnjo obstajajo ustrezna dovoljenja in ko se je prepričal, da ta dejansko obstajajo, je na podlagi listin, ki mu jih je predočil I., to sporočil upravi obeh navedenih gospodarskih družb. Na podlagi takšnih navedb in ker po mnenju zagovornika sodišči naj ne bi "razčistili obsojenčeve vloge v gospodarskih subjektih, ki sta delo dejansko opravljala", zagovornik trdi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer izrecno uveljavlja uvodoma zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Smiselno pa zagovornik s takšnimi navedbami oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nato napačno uporabilo kazenski zakon. Čeprav zagovornik s tem, ko trdi, da obsojenec ni nastopal v svojstvu fizične osebe, kot se mu očita in da zato ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, posplošeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pa po vsebini s temi navedbami zopet izpodbija zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na tej podlagi pa, kot je že bilo omenjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker po navedenem ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP; povprečnina je bila odmerjena v skladu z merili iz 3. odstavka 92. člena ZKP.