Jedro

Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, je odločilen izrek sodbe. Primerjata se torej tožbeni predlog in izrek sodbe, ne pa njeni razlogi.

V skladu z določbo 648. člena OZ mora naročnik v primeru, ko pred končanjem posla odstopi od pogodbe, podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Iz besedila te določbe jasno izhaja, da korist, ki jo je podjemnik imel, ker mu dogovorjenega posla ni bilo potrebno končati, predstavlja (tudi) plačilo za delo, ki ga je podjemnik zaslužil oziroma bi ga lahko zaslužil z drugimi posli.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa podatkov, pri katerem se sodišče ne opredeljuje vrednostno, torej ne tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožniku v osmih dneh od prejema sodbe plačati 2.430,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati ji je naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.370,79 EUR s pripadki (II. točka izreka). Ugotovilo je, da (1) sta tožnik (podizvajalec) in toženka (izvajalka) na podlagi predračuna tožnika št. 10/2016 z dne 31. 5. 2016 (priloga A2) sklenila podjemno pogodbo; (2) da se je s to pogodbo tožnik zavezal, da bo za toženko izdelal dogovorjeno število določene vrste vrat, jih dobavil na objekt investitorjev in montiral v hišo, toženka pa se je zavezala, da mu bo za to opravilo plačala 9.300,00 EUR; (3) da je toženka na podlagi predračuna tožniku plačala avans v višini 4.650,00 EUR; (4) da je toženka z elektronskim sporočilom z dne 24. 11. 2016 tožnika obvestila, da je dela na objektu začasno ustavila zaradi spora z investitorjem ter s tem odstopila od pogodbe (med pravdnima strankama); (5) da je tožnik kasneje z investitorjem sklenil novo podjemno pogodbo, s katero se je zavezal, da bo dela, ki bi jih moral izvesti za toženko po predračunu, dokončal; (6) da je ta dela opravil, investitor pa mu jih je plačal; (7) da je bila 24. 11. 2016 toženka na objektu, pregledala dela tožnika ter na podlagi tega pregleda tožniku 18. 9. 2017 izdala obračun izvedenih del v znesku 1.029,00 EUR; (8) da znaša vrednost opravljenih del tožnika za toženko do odstopa od pogodbe 7.080,00 EUR; (9) da ta znesek vključuje izdelavo in dobavo1 vseh lesenih vratnih kril (razen enih lesenih vratnih kril pod postavko VN3L), izdelavo dvoje steklenih vratnih kril, dobavo vseh podbojev, slepih podbojev in vodil za steklena vrata, izbiro vseh okovij ter vgradnjo vseh slepih podbojev in vodil za steklena vrata; (9) da tožnik do odstopa od pogodbe ni izvedel le montaže lesenih vratnih kril, steklenih vratnih kril, podbojev (razen slepih) in okovja; (10) da je investitor tožniku plačal 1.938,15 EUR z DDV oziroma 1.588,65 EUR brez DDV, kar predstavlja razliko med ceno dejansko opravljenih del in celotnih del; (11) da je toženka kot izvajalka od investitorja kot naročnika prejela plačilo 80% del po predračunu.

2. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je svojo odločitev oprlo na 648. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Pojasnilo je, da ves material, ki ga je tožnik po navodilih toženke izdelal, nabavil, dobavil, izbral oziroma vgradil na objekt, predstavlja strošek toženke. Presodilo je, da znaša vrednost del, ki jih je tožnik opravil za toženko do odstopa od pogodbe 7.261,35 EUR. Ker mu je toženka plačala avans v višini 4.650,00 EUR, mu dolguje še 2.611,35 EUR. Ker pa tožnik vtožuje le 2.340,00 EUR, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

**Pritožba in odgovor na pritožbo**

3. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni njej v prid oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in ji v plačilo naloži stroške odgovora na pritožbo.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

7. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

8. Tako kot pred sodiščem prve stopnje je toženka tudi v pritožbi _vztrajala, da tožnik ni pojasnil, kaj predstavlja vtoževani znesek 7.080,00 EUR_. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik specificirano navedel, katera dela je opravil za toženko. Tako je v dopolnitvi tožbe z dne 4. 7. 2018 navedel, da je do ustavitve del izdelal vsa vrata in podboje. Skliceval se je tudi na poročilo izvedenke gradbene stroke z dne 28. 12. 2016, ki je opravila ogled objekta in ugotovila stanje montiranih in dobavljenih vrat2. Takšno opredeljeno sklicevanje na prilogo v tem primeru zadostuje, saj priloga predstavlja zgolj natančnejše substanciranje tožnikovih trditev3. Navedbe, na katerih tožnik je gradil svoj zahtevek, pa so razvidne iz dopolnitve tožbe. V svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2018 je opravljena dela specificiral tudi po posameznih postavkah predračuna. Okoliščina, da je tožnik zatrjeval, da izvedena dela predstavljajo najmanj 85% vseh dogovorjenih del, ni odločilna, saj je vsebinsko pojasnil, katera dela je za toženko izvedel preden je od pogodbe odstopila. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da znaša vrednost del, ki jih je tožnik do odstopa od pogodbe izvedel za toženko, 78,08% vrednosti vseh dogovorjenih del, kar je pač manj kot je zatrjeval tožnik.

9. Neutemeljen je tudi _očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek_ (tretji odstavek 350. člena ZPP). To prekoračitev naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo z ugotovitvijo, da je tožnik izvedel 78% vseh del, čeprav nobena stranka tega ni zatrjevala. Pritožnica si zgrešeno razlaga institut prekoračitve tožbenega zahtevka. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, je odločilen izrek sodbe. Primerjata se torej tožbeni predlog in izrek sodbe, ne pa njeni razlogi4. Tožnik je zatrjeval, da mu za opravljena dela pripada 7.080,00 EUR. Od tega zneska je zahteval še plačilo neplačanih 2.430,00 EUR in prav toliko mu je prvostopenjsko sodišče tudi priznalo. S tem pa tožbenega zahtevka ni prekoračilo.

10. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču tudi _očita, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo odločilno pravno dejstvo, da znaša višina nerealiziranih stroškov 1.588,65 EUR_. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Zmotna uporaba materialnega prava ima lahko za posledico le nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. To se zgodi takrat, kadar sodišče zaradi napačne pravne kvalifikacije spora nekega odločilnega dejstva ne ugotovi. Če pa gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje (sodišče je neko odločilno dejstvo ugotavljalo, vendar ga je na primer zaradi zmotne dokazne ocene zmotno ugotovilo), pa to ne more biti posledica nepravilne uporabe materialnega prava5. Zato je zmoto pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje napačno ugotovilo. Iz tega sledi, da pritožnica z navedbami, da je sodišče višino nerealiziranih stroškov napačno ugotovilo, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pritožbenega razloga pa v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da _bi moralo prvostopenjsko sodišče pri nerealiziranih stroških izhajati iz vrednosti dejansko opravljenih del tožnika za toženko, ne pa zgolj odšteti, kar je bilo tožniku plačano s strani investitorja_. Glede na to, da je toženka sama priznala, da je investitor tožniku plačal razliko med vednostjo dejansko opravljenih del in vseh dogovorjenih del, se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem vrednosti posameznih del, ki jih je tožnik opravil za toženko.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da _pri ugotavljanju stroškov, ki jih tožnik ni imel za toženko, ni pravilno zgolj odšteti plačil investitorja, pač pa je potrebno ugotoviti vrednost neizvršenih del glede na cene, dogovorjene med pravdnima strankama_. V skladu z določbo 648. člena OZ mora naročnik v primeru, ko pred končanjem posla odstopi od pogodbe, podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Iz besedila te določbe jasno izhaja, da korist, ki jo je podjemnik imel, ker mu dogovorjenega posla ni bilo potrebno končati, predstavlja (tudi) plačilo za delo, ki ga je podjemnik zaslužil oziroma bi ga lahko zaslužil z drugimi posli. V tem primeru torej podjemnikovo korist predstavlja vrednost njegove storitve iz sklenjenega posla z investitorjem. Zato toženkin ugovor ni utemeljen6. 13. _Pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju stroškov, ki jih investitor ni imel za toženko, materialnopravno zmotno ni upoštevalo DDV_, pritožnica ni obrazložila. Ker je zato presplošna, pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti.

14. Prav tako ne drži, da _prvostopenjsko sodišče neupoštevanja DDV v sodbi ni z ničemer obrazložilo_. Ugotovilo namreč je, da plačilo za delo, ki ga je tožnik zaslužil v poslu z investitorjem znaša 1.938,15 EUR z DDV oziroma 1.588,65 EUR brez DDV. Glede na to, da v vrednost del po predračunu ni zajet DDV, je prvostopenjsko sodišče od zneska zaslužka, ki ga je imel tožnik, ker mu ni bilo potrebno dokončati med pravdnima strankama dogovorjenega posla, pravilno odštelo DDV.

15. Pritožnica je navedla, da tožnik v svojem zaslišanju ni izjavil, da je bilo 24. 11. 2016 na objektu sedem podbojev, ki so bili zmontirani, ter vodila za steklena vrata. Zato je sodišču prve stopnje očitala, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, in sicer 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa podatkov, pri katerem se sodišče ne opredeljuje vrednostno, torej ne tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napačno povzelo zapisnika glavne obravnave z dne 19. 9. 2019 v delu, ki se nanaša na izpoved zakonitega zastopnika toženke. Iz tega zapisnika izhaja, da je zakoniti zastopnik toženke najprej izpovedal, da je bilo 24. 11. 2016 na objektu sedem podbojev, brez kril in brez steklenih vrat. Na drugem mestu pa je nato izpovedal, da so bili v 1.000,00 EUR, ki jih je priznal tožniku, obračunani podboji, ki so bili ta dan zmontirani in vodila za steklena vrata ter da je bilo to narejeno in to mu je priznal. Glede na to, da zakoniti zastopnik toženke v svojem zaslišanju ni bil konsistenten glede vprašanja, ali so se 24. 11. 2016 na objektu nahajala steklena vrata, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne uveljavlja protispisnosti, pač pa s temu navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke. Torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa, kot rečeno, v sporih majhne vrednosti zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa ni dovoljeno uveljavljati.

16. S pritožbenimi navedbami, da _je toženka zatrjevala in izpovedala, da so bila do zaustavitve del slednja opravljena v obsegu, kot izhaja iz obračuna toženke, kar se bistveno razlikuje od ugotovitev sodbe, ki se do teh dejstev sploh ne opredeli, zaradi česar so v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih pravno relevantnih dejstvih_, toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, sodbo pa je tudi mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja presoja sodišča prve stopnje, da trditvi toženke, da na objektu ni bilo vratnih kril, ni sledilo, ker sta priči M. G. in R. Z. izpovedala drugače. Glede na obrazloženo očitana procesna kršitev ni podana.

17. Z navedbami, da _tožnik in priče niso skladno izpovedale, da so bila vratna krila ob zaustavitvi del na objektu_, toženka izpodbija dokazno oceno sodišča. 18. Prav tako toženka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je navedene izpovedi štelo za skladne, prekršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. S to navedbo namreč uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v sporih majhne vrednosti prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog.

19. Poziv toženke v elektronskem sporočilu z dne 24. 11. 2016, naj ji tožnik dostavi gradbene knjige za to, da bo lahko vsa izvedena dela vključila v novembrsko situacijo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja jasne volje toženke po prevzemu del. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, sta pregled in prevzem izvršenih del pravica in obveznost naročnika, torej toženke. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi morala toženka, v kolikor bi hotela dela prevzeti na drug način (na primer s tem, da ji tožnik izroči gradbene knjige in omogoči pregled del v njegovi navzočnosti), tožnika na to jasno, izrecno in nedvoumno opozoriti. Tudi v tem delu je prvostopenjsko sodišče navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Drugačne navedbe pritožnice neutemeljene. Na prvostopenjsko ugotovitev, da je bila toženka 24. 11. 2016 na objektu ter je tožnikova dela pregledala, pa je pritožbeno sodišče vezano.

20. V skladu s tretjim odstavkom 642. člena OZ naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. Naročnik pa je dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (prvi odstavek 633. člena OZ); o skritih napakah pa čimprej, vendar najpozneje v enem mesecu, ko je bila takšna napaka odkrita (prvi odstavek 634. člena OZ). Ker je torej toženka 24. 11. 2016 tožnikova dela pregledala, bi morala tedaj ugovarjati morebitnim očitnim napakam. Ker tega ni storila, se šteje, da je bilo delo opravljeno brez napak. Iz tega sledi, da izrecna potrditev del ni bila nujna za nastop obveznosti toženke izvršiti plačilo7. 21. Glede na to, da je toženka s pregledom tožnikovih del 4. 11. 2016 tudi opravila njihov prevzem, okoliščina, da tožnik na poziv toženke ni predložil gradbenih knjig, v tem sporu ni pomembna. Višje sodišče se zato do pritožbenih očitkov v zvezi s tem, ali je bil tožnik dolžan voditi gradni dnevnik že na podlagi predpisov, ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

23. Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo, saj ni v ničemer doprinesla k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče svojo odločitev o stroških toženke oprlo na določilo 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

1 Ne pa tudi montaže. 2 Tožnik je v dopolnitvi tožbe navedel, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bila ob prvem ogledu objekta (po zaustavitvi del) tri lesena vrata že vgrajena. Ostala vrata niso bila vgrajena (bila so na objektu pripravljena za montažo), vgrajeni pa so bili slepi podboji. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2014. 4 Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, str. 422 – 423. Če pa sodišče izrek sodbe utemelji z drugačno dejansko podlago, gre za prekoračitev zahtevka le takrat, ko drugačno dejansko stanje sodbe povzroči spremembo identitete zahtevka, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo. 5 Lahko je kvečjemu obratno. Materialno pravo je lahko na zmotno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno (ali pa pravilno) uporabljeno. 6 V kolikor pa je bila toženka mnenja, da vrednost tožnikove storitve, ki jo je opravil za investitorja, ne odraža realne vrednosti plačila, ki bi ga tožnik lahko zaslužil, pa bi tak ugovor morala podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. 7 Tako tudi npr. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2014.