Jedro

Tožnici je bila izdana odločba o prekršku, ker se je po poteku dovoljenja za prvo prebivanje v RS v državi nahajala nezakonito, saj pred potekom roka ni podala prošnje za podaljšanje dovoljenja. To pomeni, da je šlo za prekršek po ZTuj in to prav na področju, ki se nanaša na dolžnost tujca, da pravočasno poskrbi za podaljšanje bivanja. Navedeno utemeljuje domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja za prebivanje v RS le-te ne bo prostovoljno zapustil in da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

43. člen ZTuj ne omogoča odločanja po prostem preudarku. Upravni organ je, čim nastopi katera izmed okoliščin iz 1. odstavka 43. člena ZTuj, dolžan vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v RS zavrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je delodajalec A. d.o.o., pri toženi stranki vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca za tožnico iz razloga zaposlitve in dela v skladu z 32. členom Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/2009 – UPB, v nadaljevanju ZTuj). Nadalje navaja, kaj je bilo prošnji priloženo. Tožena stranka na podlagi podatkov, ki izhajajo iz uradne evidence, ugotavlja, da je bila tožnici s strani Ministrstva za notranje zadeve, Policijske postaje Vič, dne 18. 6. 2009 izdana odločba o prekršku zaradi kršitve po 3. točki 1. odstavka 98. člena ZTuj. Iz navedene odločbe je razvidno, da se je od 15. 6. 2009 dalje, ko ji je poteklo dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji, ki ji je bilo izdano od 4. 7. 2008 do 15. 6. 2009, v Republiki Sloveniji nahajala nezakonito. Nadalje tožena stranka med drugim citira 3. in 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj, ki določata, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije in če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka na podlagi odločbe o prekršku ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji, saj je v obdobju od 15. 6. 2009 do 17. 7. 2009 nezakonito bivala v Republiki Sloveniji, ker pred potekom roka, do katerega ji je dovoljenje veljalo, ni podala prošnje za podaljšanje dovoljenja, kot to določa 1. odstavek 31. člena ZTuj. Navedeno je razlog za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije in razlog za domnevo, da po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustila Republike Slovenije. Tožnici je bila preko pooblaščenca dana možnost, da se izjavi v postopku o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V odgovoru se pooblaščenec sklicuje na to, da bivanje v Republiki Sloveniji po poteku dovoljenja ni bilo namerno in da je tožnica le pozabila podaljšati dovoljenje. Sklicuje se na to, da je tožnica prostovoljno zapustila Republiko Slovenijo, čeprav je to storila šele mesec dni po poteku dovoljenja in potem ko je bila v Centru za tujce v postopku odstranitve iz države zaradi nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica ni upravičena do izdaje dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji, saj so bili ugotovljeni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja, skladno s 3. in 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj.

Tožnica v tožbi povzema potek postopka na prvi stopnji in navaja, da ji je bil na podlagi odločbe o prekršku izdan plačilni nalog in odrejena nastanitev v Centru za tujce. Plačilni nalog je poravnala takoj oziroma znotraj predvidenega roka, kljub temu, da so ji bile v prekrškovnem postopku kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. S tem je tožnica pokazala, da se podreja pravnemu redu Republike Slovenije. V okviru nastanitve v Centru za tujce ji je bilo izdano dovoljenje za izhod z dne 19. 6. 2009, na podlagi česar je tožnica zaključila vse potrebne osebne zadeve in kupila letalsko karto za vrnitev v matično državo. Dovoljenje za izhod ji je bilo odrejeno s tem namenom, da uredi vse potrebno in da zapusti državo še pred 20. 7. 2009, kar je tožnica tudi storila, saj je državo zapustila še pred potekom roka (17. 7. 2009). Tudi s tem se je podredila pravnemu redu Republike Slovenije in je prostovoljno zapustila njeno območje. Torej je tožnica poravnala globo in upoštevala navodila policije v Centru za tujce, s čimer je v celoti izpodbita domneva, da ne spoštuje oziroma da ne bo spoštovala pravnega reda RS ali ne bo prostovoljno zapustila območja RS. Tožnica je šele po vrnitvi v matično državo preko delodajalca ponovno zaprosila za dovoljenje za prvo prebivanje tujca. Nadalje navaja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni v ničemer opredelila do predloženih dokazov (dovoljenje za izhod, letalske karte, navedbe o plačilu globe in prostovoljna zapustitev območja države). S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice in načelo varstva pravic stranke. Nadalje navaja, da tožena stranka ni v ničemer konkretizirala razlogov za domnevo, da tožnica po izteku veljavnosti ne bo prostovoljno zapustila območja Republike Slovenije. Tožnica je predložila več dokazov, ki take razloge izpodbijajo, vendar se tožena stranka do njih ni opredelila. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, saj bi upoštevanje omenjenih dokazov izpodbilo razloge za domnevo. Sicer pa trditev, da je že pri vsakem najmanjšem prekršku podana domneva, pomeni prekomerni poseg v pravice tožnice. Ni jasno, koliko časa bi trajale pravne posledice takšnega prekrška v smislu interpretacije tožene stranke. Tožena stranka s tem tudi prekomerno ustanavlja pravico do odločanja po prostem preudarku. Pravica odločati po prostem preudarku kot takšna ni določena v ZTuj v določbah, na katere se sklicuje tožena stranka, s tem pa je bilo kršeno načelo zakonitosti, saj ni ne določena pravica do prostega preudarka ne določen namen takšnega pooblastila. Tožena stranka bi morala skladno z načelom sorazmernosti v konkretnem primeru presoditi, da nikakor ne obstaja domneva, da tožnica ne bo zapustila območja Republike Slovenije ali se podrejala njenemu pravnemu redu. Državo je zapustila prostovoljno, se podredila odločbi o prekršku in dovoljenju za izhod znotraj odrejenega roka za izpolnitev. Razen tega tožnica do poteka veljavnosti dovoljenja ni storila nobenega prekrška, plačevala je davščine in druge dajatve oziroma zanjo njen delodajalec, niti ni bila v nobenem drugem postopku obravnave zaradi kršitev pravnega reda Republike Slovenije. Nadalje tožena stranka ni želela vročiti izpodbijane odločbe pooblaščencu, kot to predvideva Zakon o splošnem upravnem postopku(Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) oziroma 63. člen ZTuj, s sklicevanjem, da gre v primeru ZTuj za lex specialis, kar pa ne zdrži resne presoje, saj ZTuj ureja zgolj osebno vročitev preko veleposlaništva, ne pa tudi nobenih drugih vročitev. Tožnica predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in pošlje zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi navaja, da je tožnica pri njej že vložila vlogo za prvo prebivanje dne 22. 6. 2009, ki pa jo je dne 13. 7. 2009 umaknila. Nadalje tožena stranka med drugim citira pravno podlago za svojo odločitev (3. in 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj). Navaja, da je bila tožnica preko pooblaščene odvetniške družbe seznanjena z ugotovitvami v postopku in bila pozvana, da se pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Nadalje navaja, da je pooblaščenec navedel, da bivanje po poteku dovoljenja ni bilo namerno in da je tožnica le pozabila podaljšati dovoljenje. Prostovoljno je zapustila Republiko Slovenijo, čeprav je to storila šele mesec dni po poteku dovoljenja in potem, ko je je bila v Centru za tujce v postopku odstranitve iz države zaradi nezakonitega prebivanja. Glede tožbenih navedb, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnice ter da ni konkretizirala razlogov za domnevo, da tožnica po izteku veljavnosti ne bo prostovoljno zapustila RS, pa se tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicuje na 3. odstavek 65. člena ZTuj, ki med drugim določa, da v primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena, pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti. Tožena stranka še navaja, da je odločbo skupaj z dopisom poslala na veleposlaništvo, da jo vročijo stranki, nevročeno odločbo pa je prejela vrnjeno z obrazložitvijo, da se tožnica na posredovanem naslovu ne nahaja več. Tožena stranka je od pooblaščenca tožnice prejela soglasje za javno objavo na oglasni deski. Odločba je bila dne 26. 5. 2010 dana na oglasno desko, dne 2. 6. 2010 pa tudi vročena pooblaščencu tožnice. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi kot zmotno opredeljuje stališče tožene stranke, da ji obrazložitve za zavrnitev vloge ni potrebno podrobno obrazložiti. Omenjeno predstavlja kršitev človekovih pravic, saj v takšnem primeru prosilec sploh ni seznanjen z razlogi oziroma tolmačenjem državnega organa v konkretnem upravnem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožena je svojo odločitev oprla na 3. in 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj. Tretja alineja določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije, medtem ko peta alineja določa, da se tujcu dovoljenje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bila tožnici izdana odločba o prekršku zaradi kršitev po 3. točki 1. odstavka 98. člena Ztuj, ker se je po poteku dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji v državi nahajala nezakonito, ker pred potekom roka ni podala prošnje za podaljšanje dovoljenja. Med strankama pa je sporno, ali storitev tega prekrška zadostuje kot razlog za domnevo, da tožnica po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustila Republike Slovenija oziroma za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnica meni, da ta domneva ne obstaja zato, ker je poravnala plačilni nalog, ki ji je bil izdan zaradi prekrška in ker je dovoljenje za izhod iz Centra za tujce izkoristila v namen, za katerega ji je bil odrejen, torej da je uredila vse potrebno za zapustitev države. Hkrati tudi meni, da je to domnevo izpodbila tudi s tem, da je zapustila Republiko Slovenijo dne 17. 7. 2009, torej znotraj roka, ki ji je bil določen. Vendar pa sodišče meni, da je kljub temu odločitev tožene stranke še vedno pravilna. Dejstvo, da je šlo za prekršek po ZTuj in to prav na področju, ki se nanaša na dolžnost tujca, da pravočasno poskrbi za podaljšanje bivanja, po oceni sodišča utemeljuje domnevo iz 3. in 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj. Po mnenju sodišče bi moral biti tujec še posebej pozoren na dolžnosti, ki mu jih nalaga ZTuj, v konkretnem primeru je to 1. odstavek 31. člena ZTuj, ki določa, da mora tujec prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti pri pristojnem organu pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. Dejstvo, da je tožnica plačala globo za prekršek in da je odšla iz države v dogovorjenem roku ter da je izhod iz Centra za tujce izkoristila za to, za kar ji je bil odobren ter da ni storila nobene druge kršitve, ne more odtehtati teže prekrška, ki se nanaša prav na področje, kjer so tujcem naložene določene dolžnosti, ki se nanašajo na njihovo dovoljenje za prebivanje. Iz navedenega razloga po mnenju sodišča tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti. Tožeča stranka očita toženi stranki, da se ni opredelila do predloženih dokazov in da ni konkretizirala razlogov za domnevo, da tožnica po izteku veljavnosti ne bo prostovoljno zapustila območja Republike Slovenije. S tem ji očita pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče meni, da s tem ni bila storjena kršitev postopka, saj 3. odstavek 65. člena ZTuj določa, da v primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena, pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti. Tožnica je bila v odločbi seznanjena z razlogi oziroma tolmačenjem državnega organa v konkretnem upravnem postopku. V tožbi je tudi navedeno, da tožena stranka prekomerno ustanavlja pravico do odločanja po prostem preudarku. Sodišče meni, da v obravnavanem primeru tožena stranka ni odločala po prostem preudarku, saj 43. člen ZTuj ne omogoča odločanja po prostem preudarku. V prvem odstavku tega člena je namreč navedeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, kar pomeni, da čim nastopi katera izmed okoliščin iz 1. odstavka 43. člena ZTuj, je upravni organ dolžan vlogo zavrniti in torej nima možnosti izbire med več različnimi možnostmi. Glede tožbenih navedb o načinu vročitve odločbe tožnici, pa sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je zastopnik tožeče stranke podal soglasje za javno objavo odločbe kot nadomestnem načinu vročanja. Iz istega dopisa je razvidno, da je pooblaščenec zaprosil, naj se kopija odločbe vroči tudi njemu kot pooblaščencu tožnice. Ne glede na to, kako je bila odločba vročena, sodišče meni, da zaradi načina vročitve odločbe tožnici njene pravice niso bile kršene, saj je v vsakem primeru pravočasno vložila tožbo in jo je sodišče tudi obravnavalo kot pravočasno.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, daje ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč odloča, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.