Jedro

Za kršitev pravice obdolženca postavljati vprašanja priči, ki je bila zaslišana v njegovi nenavzočnosti, bi šlo, če bi sodišče zavrnilo zahtevo obrambe, da se obsojencu omogoči postavljati vprašanja priči ali če ta ne bi vedel, da takšno pravico sploh ima.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.M. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu J.M. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ izrečena kazen šest let zapora.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter drugih kršitev postopka in pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče naj bi kršilo pravico obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je zavrnilo predlog, da se odredi izvedenca klinične psihologije, ki naj z oškodovanko opravi določene psihološke teste in poda celotno klinično oceno oškodovanke. Ta dokaz bi lahko ovrgel dokazno oceno sodišča o njeni verodostojnosti. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo oškodovanko v nenavzočnosti obsojenca, ni pa mu omogočilo, da v skladu z določbami 327. člena ZKP oškodovanki postavi vprašanja. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da niso utemeljene. Zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso obrazložene. Z izpodbijanjem izvedenskega mnenja dr. M.T. in z zahtevo, da se odredi tudi izvedenec klinični psiholog uveljavlja vložnik nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sodišče pa z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obrambe ni kršilo pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je odločitev sodišča ustrezno obrazložena. Sodišče tudi ni kršilo določb 327. člena ZKP, kot to zatrjuje zahteva, saj se je obsojenec odpovedal pravici, da oškodovanki postavlja vprašanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen vložniku zahteve, ki pa se o odgovoru ni izjavil. Zahteva zagovornika obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Za kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca v smislu 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaza gre, kadar sodišče ne izvede dokaza v korist obdolženca, za katerega je verjetno izkazano, da ga je mogoče izvesti in je pravno relevanten. V dvomu je vsak dokaz v korist obdolženca treba izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

Zagovornik je na glavni obravnavi dne 27.12.2005 (list. št. 200) predlagal, da sodišče postavi izvedenca psihologa, ki naj "pregleda oškodovanko, opravi tiste teste, ki še niso bili opravljeni, med drugim tudi test travmatiziranosti, ker ni mogoče reči, da so podatki, pridobljeni o oškodovanki, objektivne narave". Zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje ustno obrazložilo na glavni obravnavi (list. št. 201), v sodbi pa na strani 14. Zagovornik je takšno odločitev izpodbijal s pritožbo v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ugotovitve izvedenke za psihiatrijo, dr. M.T. dokazujejo, da je vzrok oškodovankine motenosti v obsojenčevem kaznivem dejanju, čeprav izvedenka vzrokov motenosti pri oškodovanki ni ugotavljala (6. in 7. stran pritožbe). Pritožbeno sodišče je to pritožbeno navedbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvedenka ugotovila, da je oškodovankino vedenje kazalo več značilnosti, ki jih psihiatrija povezuje z izkušnjo spolne zlorabe, da se je njeno neprilagodljivo vedenje začelo manifestirati zelo zgodaj, da so takšne vedenjske motnje običajno izraz resnih čustvenih motenj in notranje stiske zaradi občutka travmatiziranosti, ogroženosti in brez opore najbližjih oseb zaradi dalj časa trajajočih posegov v spolno integriteto (2. stran sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravno relevantnost predlaganega izvedenstva iz klinične psihologije temeljito ocenili. Ugotovili sta, da je izvedenka psihiatrinja podala popoln, konsistenten izvid in mnenje o oškodovankini osebnosti in o diagnozi njenih osebnostnih motenj. Zaslišana na glavni obravnavi je izvedenka pojasnila, da so bili z oškodovanko opravljeni nekateri psihološki testi, ne pa vsi, in da so za aplikacijo psiholoških testov usposobljeni psihologi, čeprav niso specializirani za klinično psihologijo. Dokazni predlog izhaja iz napačnega sklepa, da to pojasnilo izključuje izvedenko kot psihiatrinjo, da je podala izvedensko mnenje o bistvenih osebnostnih značilnostih oškodovanke in ali je ta kazala znake spolno zlorabljenega otroka (odredba o postavitvi izvedenke na list. št. 151 in 152) in da bi le klinični psiholog lahko podal tako izvedensko mnenje. Tega izvedenka psihiatrinja ni trdila. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zagovornik ni izkazal verjetnosti, da bi se s predlaganim izvedencem klinične psihologije lahko ugotovilo, da si je oškodovanka izmislila obsojenčeva kazniva dejanja, kot to zahteva smiselno uveljavlja. Sicer pa je bilo izvedensko mnenje psihiatrinje le eden od dokazov, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločanju o obsojenčevi krivdi.

Glede trditve, da obsojenec ni mogel postavljati oškodovanki vprašanj, ker je takoj po končani izpovedbi odšla s sodišča, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi dne 8.11.2005 (list. št. 144) izhaja, da je bila obravnava po zaslišanju oškodovanke v nenavzočnosti obsojenca prekinjena za pet minut, da je predsednica senata po prekinitvi v dvorano poklicala obsojenca in ga seznanila z izpovedbo oškodovanke tako, da je prebrala zapisnik o njenem zaslišanju, da je obsojenec imel pripombe na resničnost te izpovedbe, ni pa zahteval, da se mu omogoči, da ji neposredno zastavlja vprašanja. Tega tudi ni zahteval navzoči zagovornik. Ne na tem naroku in ne kasneje obramba ni postavila takega predloga. Za kršitev pravice obdolženca, da postavlja priči, ki je bila zaslišana v njegovi nenavzočnosti, vprašanja bi šlo, če bi sodišče zavrnilo zahtevo obrambe, da se obsojencu omogoči postavljati vprašanja priči, ki je bila zaslišana v njegovi nenavzočnosti, ali če ni vedel, da takšno pravico sploh ima. Toda obsojenec je bil tudi na tem naroku poučen, da lahko pričam, ki bodo zaslišane, postavlja vprašanja in daje pripombe na njihove izpovedbe (list. št. 138), na obravnavi pa je bil navzoč tudi zagovornik. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da obsojenec sicer ni postavljal vprašanj oškodovanki, vendar zato, ker svoje pravice do tega ni izkoristil, čeprav bi jo lahko uveljavljal tako, da bi zahteval ponovno vabljenje oškodovanke na glavno obravnavo. Zatrjevana kršitev določb 327. člena ZKP torej ni podana. Sicer pa bi bila kršitev teh določb le relativno bistvena kršitev postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki se jo lahko uveljavlja, če je vplivala na zakonitost izpodbijanih sodb, tega pa zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje.

Ker zahteva zagovornika obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka, ker sta ocenili, da bi bilo s plačilom stroškov ogroženo vzdrževanje obsojenca in njegove družine. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih premoženjskih razmer kot sta jih ugotovili nižji sodišči, ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo stroškov tudi v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.