Jedro

Zaslužek je običajno to, kar se zasluži z opravljanjem kakega dela, službe, navadno denar, dobiček pa presežek izkupička nad stroški.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku točke 1 izreka (glede obveznosti plačila 24.107,40 EUR s pripadki) razveljavi v delu glede obveznosti plačila zneska 22.950,00 EUR s pripadki ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da plačata tožniku 24.107,40 EUR s pripadki, v preostalem delu (glede obveznosti plačila 14.556,65 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnik kot najemnik in toženec kot najemodajalec sklenila pogodbo o najemu poslovnih prostorov z dne 01. 07. 2007, in sicer za izvajanje gostinske dejavnosti v prostorih toženca (pogodba je bila podpisana 02. 07. 2007, ko je bilo s strani tožnikovega očeta plačanih 3.600,00 EUR). Veljavnost te sklenjene pogodbe ni bila sporna in je bila sklenjena za nedoločen čas, pri čemer trditve, da je bila pogodba sklenjena za določen čas, toženca nista dokazala. Po oceni sodišča toženca nista dokazala tudi trditve, da bi tožnik s konkludentnim ravnanjem od sklenjene pogodbe odstopil ali jo odpovedal (z nekajdnevno odsotnostjo – med 26. 07. in 01. 08. 2007 – ob nespornem dejstvu, da se je tožnik v lokal vrnil 01. 08. 2007). Toženca sta ravnala nedopustno in tožniku nezakonito odvzela posest lokala s tem, da mu kljub pozivom nista izročila ključev (kar bi toženec kot najemodajalec moral storiti). Toženec mu je onemogočil obratovanje tudi s tem, ko je toženki, ki ni bila stranka najemne pogodbe, prepustil uporabo gostinskega lokala in kljub veljavni najemni pogodbi z dne 01. 07. 2007 s toženko sklenil novo najemno pogodbo glede istega predmeta. Toženka pa je prav tako nedopustno v času tožnikove odsotnosti na najete prostore izobesila napis „T. P. s.p.“ ter odstranila tožnikovo blagajno, vse to pa je toženec dopustil, dopustil pa tudi, da je toženka sama začela z gostinsko dejavnostjo v lokalu, ki je bil predmet najemne pogodbe s tožnikom. Ravnanje tožencev je bilo protipravno, obema pa je mogoče očitati najmanj hudo malomarnost, če ne celo naklepa, še posebej glede na hitro in jasno izraženo urgiranje tožnika (s pomočjo odvetnika) takoj, ko mu je bilo povsem onemogočeno poslovanje v najetih prostorih. Glede izgube zaslužka tožnika (za čas od 01. 08. 2007 do 31. 01. 2008 – 6 mesecev) je sodišče upoštevajoč tožnikove trditve ugotovilo, da bi zaslužil najmanj 22.950,00 EUR (upoštevajoč dnevni zaslužek najmanj 170,00 EUR na dan – 3.825,00 EUR mesečno x 6 mesecev) – tožnik je pričakoval mesečni zaslužek najmanj 5.100,00 EUR mesečno, po odbitju davščin (25 % davka na dobiček) pa bi znašal tožnikov zaslužek mesečno 3.825,00 EUR. Sodišče je sprejelo trditve tožnika in ocenilo izgubljeni dobiček tožnika v višini 22.950,00 EUR s pripadki. Tožniku je prisodilo tudi iztržek (ocenilo je, da je tožnik upravičen do povrnitve) v dneh 27. do 29. 07. 2007 (upoštevajoč račune št. 6388 – 6956) skupno v znesku 1.157,40 EUR s pripadki.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se zoper sodbo, kolikor je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, pritožujeta toženca s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo ustrezno spremeni. Navajata, da sta sporni predvsem odločitvi, ali je podan temelj odškodninske odgovornosti tožencev (njuno protipravno ravnanje) in višina prisojene odškodnine kot izgubljeni dobiček za čas šest mesecev (zaradi nemožnosti poslovanja v gostinskem lokalu toženca). Pritožnika menita, da ob prekinitvi najemnega razmerja s tožnikom nista ravnala krivdno, pripisati pa jima ni mogoče niti malomarnosti. Navajata, da je dejstvo, da je bil med strankami ob sklenitvi najemne pogodbe s tožnikom sklenjen dogovor, da bodo stranke vstopile v skupen posel in ustanovile d.n.o., in sicer oče tožnika in dotedanja najemnica V. P. Pogodba, sklenjena s tožnikom za nedoločen čas, v resnici ni ustrezala dejanski volji strank. Navedenemu nasproten zaključek sodišča je napačen, pri čemer sodišče ni upoštevalo ostalih ugotovitev (da tožnik celo ni imel in ni prevzel ključev za najeti lokal niti od toženca niti od prejšnje najemnice). Precej enotno opisovanje strank in prič v postopku kaže na to, da je šlo pri poslovanju za partnerski (sicer nerazčiščen) odnos in prav nič ni kazalo, da bi bil prav tožnik „šef“, to je najemnik. Z ničemer v tožnikovem ravnanju ni izkazano, kar je bilo zapisano v pogodbi (da je tožnik nosilec najema in dejavnosti v lokalu). Tožnik sam ob sklenitvi posla ni nastopal tako, kot je običajno, kadar gre za resna in dolgotrajna najemna razmerja. Prav tako življenjsko nelogično je sodišče ocenilo ravnanja tožnika, ko ga od 26. 07. do 01. 08. 2007 ni bilo več v lokal. Tako toženka kot priča V. P. sta izpovedali, da so vse štirje partnerji 26. 07. 2007 sprli (to med strankami ni bilo sporno) in da sta se F. (tožnik in njegov oče) odločila, da gredo narazen. Tožnik je glede tega dejstva v postopku svoje izjave zelo spreminjal. Kljub različnim in nedokazanim trditvam je glede tega vprašanja sodišče bolj verjelo tožniku in njegovemu očetu kot tožencema in priči V. P.. Opozarjata, da bi bilo neresno ravnanje najemnika, da bi po prepiru preprosto „zapustil“ lokal in odšel malo na dopust, pri tem pa lokal prepustil partnerjem, s katerimi se je tik pred tem sprl. In to šele en mesec po tem, ko je lokal prevzel v najem (sprašujeta se, kdo gre na dopust takoj prvi mesec po tem, ko začne nov samostojen posel). Trditve tožnika so po mnenju tožencev življenjsko povsem nelogične, kljub temu pa jim je sodišče verjelo. Grajata dokazno oceno glede navedenega. Opozarjata pa tudi na neizvrševanje sklenjene pogodbe z dne 01. 07. 2009 ter da tožnik iz naslova pogodbe nikoli in ničesar ni poravnal (niti enega obroka najemnine niti garancije v znesku 2.000,00 EUR). Ob takšnem spletu dogajanja in pomanjkljivi komunikaciji sta toženca logično in utemeljeno razumela, da je tožnik od posla prostovoljno odstopil. Tožnik si je očitno premislil šele 01. 08. 2007, ko so skušali napraviti obračun in pri tem tudi očitno ni prišlo do sporazuma. Ravnanju tožencev zato ob opisanem dejanskem stanju kljub formalno nezakoniti odpovedi pogodbe o najemu ni mogoče pripisati malomarnosti. Sicer pa bi moralo sodišče upoštevati tožnikovo ravnanje v luči sokrivde in ga upoštevati v deležu soodgovornosti 70 %. Glede višine tožbenega zahtevka pa opozarjata, da je sodišče izhajalo iz nesporne trditve, da je bil v spornem času dnevni zaslužek 170,00 do 200,00 EUR dnevno, pri čemer sta toženca ves čas zatrjevala, da je od takega dnevnega zaslužka potrebno odšteti vse stroške poslovanja (še posebno upoštevanje plače zaposlenih – T. P. in M. S.), pri čemer sta toženca soglašala, da se za ugotovitev izgubljenega dobička postavi izvedenec ekonomske stroke. Sodišče kljub takemu dokaznemu predlogu tožnika le-temu ni ugodilo, takšno razlogovanje pa odstopa od dosedanje obstoječe sodne prakse, po kateri je dokazno breme glede ugotovitve višine škode vselej na strani tožnika, in ne toženca.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča so v obravnavani zadevi neutemeljeni pritožbeni očitki tožencev glede podlage tožnikovega zahtevka oziroma v delu, v katerem se nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje o nedokazanosti trditev tožencev, da naj bi bila med tožnikom in tožencem sklenjena najemna pogodba (z dne 01. 07. 2007) za določen čas ter da naj bi tožnik od sklenjene najemne pogodbe s konkludentnim ravnanjem odstopil oziroma jo odpovedal, še posebej brez razumnih razlogov pa je trditev tožencev o tako imenovanem soprispevku tožnika za nastalo mu škodo (izgubljen dobiček) v višini 70 %. Pri tem se glede navedenih okoliščin pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na jasne, razumljive, skladne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe sklicuje (glede sklenitve pogodbe med tožnikom in tožencem ter tožnikove odpovedi oziroma odstopa od pogodbe). K navedenemu opozarja le (k trditvam o sklenjeni pogodbi za določen čas), da je potrebno pri sklepanju upoštevati dogovore ob sklepanju (najemne) pogodbe ter izrecen zapis v pogodbi (ki ne pušča nobenega dvoma), da se pogodba sklepa za nedoločen čas (2. stavek 14. člena pogodbe – A2 spisa). Glede tožnikove opustitve najetih poslovnih prostorov oziroma „da je tožnik s konkludentnim dejanjem – nekajdnevno odsotnostjo – sporazumno prekinil najemno razmerje, pa pritožbeno sodišče opozarja na življenjsko sprejemljivo in povsem prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje upoštevajoč dejstva, da se je tožnik v lokal nesporno vrnil 01. 08. 2007, dopis tožnikovega odvetnika z dne 02. 08. 2007 (priloga A28 spisa), vztrajanje pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti toženca v času po 01. 08. 2007 (še posebej upoštevajoč opomin z dne 08. 11. 2007 – priloga B8 spisa) ter nenazadnje 09. 08. 2007 sklenjeno najemno pogodbo med tožencem in toženko (priloga B5 spisa). Pri tem zatrjevana dejstva o (ne)izpolnjevanju pogodbenih obveznosti niso pravno pomembna, kot tudi ne da tožnik ni imel in celo ni prevzel ključev za najeti lokal od najemodajalca oziroma prejšnjih najemnic (ne glede na to, ali navedena dejstva držijo ali ne). Prav tako nepomembno je, kdo se je kazal kot „šef“ oziroma „nosilec najema in dejavnosti v lokalu“, kar toženca izpostavljata v pritožbi.

5. Glede odškodninske odgovornosti tožencev pa pritožbeno sodišče k ugotovitvam sodišča prve stopnje dodaja, da povsem soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje o kršitvah pogodbenih obveznosti toženca s posledično predpisano obveznostjo povrnitve škode po 2. odst. 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Odškodninska odgovornost toženke pa je povsem jasna in je razvidna iz fotografije reklamnega panoja toženke (priloga A26 spisa), izobešenega konec julija 2007 (v času nekajdnevne odsotnosti tožnika), s čemer so jasno dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje o samovoljnem toženkinem prevzemu poslovanja v po tožniku najetem gostinskem lokalu, še posebej upoštevajoč vtoževano škodo iz naslova izgubljenega tožnikovega dobička (za čas od 01. 08. 2007 do 31. 01. 2008) ter ravnanje tožnika tako 01. 08. 2007, ko je nesporno prišel v najete poslovne prostore (gostinski lokal) ter naslednje dni. Pri tem ni zanemarljivo niti dejstvo, da sta toženca kljub s tožnikom sklenjeni najemni pogodbi 09. 08. 2007 sklenila novo najemno pogodbo ob dejstvu, da je na nemožnost izvrševanja pogodbe pisno opozoril tožnikov odvetnik (še pred sklenitvijo te pogodbe). Vtoževano škodo je tako zakrivila (povzročila) tudi toženka, ki je zato solidarno odškodninsko odgovorna s tožencem. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom o odškodninski odgovornosti (poslovni in neposlovni) tožencev za tožniku nastalo škodo, ki ga pritožbene trditve v ničemer ne omajajo. Pri tem je jasno, da pri navedenem ravnanju tožencem tožniku ni mogoče pripisati nikakršne sokrivde in so zato temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene, še posebej neutemeljen pa je pritožbeni očitek o neobstoju razlogov o „so-prispevku oziroma soodgovornosti“ tožnika k nastali škodi ob dejstvu, da toženca glede navedenega niti trditvene podlage nista podala (pravno relevantnih okoliščin, ki bi bile upoštevne), zato izostanek razlogov o sokrivdi ne predstavlja kakšne postopkovne kršitve in so tudi temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene.

6. Utemeljeno pa toženca opozarjata na kontradiktornost oziroma nejasnost razlogov glede tožnikove izgube zaslužka oziroma čistega dobička v znesku 22.950,00 EUR, izhajajoč iz nesporne trditve, da je bil v spornem času dnevni zaslužek najmanj 170,00 EUR mesečno (zmanjšan za 25 % davka na dobiček) ter da je zaslužek običajno to, kar se zasluži z opravljanjem kakega dela, službe, navadno denar, dobiček pa presežek izkupička nad stroški. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz trditev o dnevnem (oziroma mesečnem) zaslužku (izkupičku), temu pa je tožena stranka ugovarjala (da dnevni zaslužek ne predstavlja realno pričakovanega dnevnega dobička ter da je treba odšteti vse stroške, ki nastanejo pri opravljanju dejavnosti, kot so stroški nabave hrane in pijače, stroški elektrike, vode, ogrevanja in plina, najemnine, zavarovanja, komunalnih dajatev, plač zaposlenim, prispevkov). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je izgubljeni dobiček tožnika enak izgubljenemu zaslužku, pri čemer ni navedlo jasnih oziroma razumnih razlogov za enačenje zaslužka in dobička, še posebej upoštevajoč ugovor tožencev glede višine zahtevka v tem delu, kot utemeljeno opozarjata toženca v pritožbi. Glede višine zahtevka iz naslova izgube zaslužka je tako utemeljen pritožbeni očitek o nejasnih oziroma nasprotujočih razlogih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo v delu glede obveznosti plačila izgubljenega dobička 22.950,00 EUR s pripadki ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (ker se postopkovna kršitev nanaša le na kontradiktorne oziroma nejasne razloge sodbe, bo sodišče prve stopnje moralo le izdati novo sodbo z jasnimi razlogi glede (obveznosti) plačila (izgubljenega dobička) 22.950,00 EUR s pripadki).

8. V preostalem delu (glede izgubljenega iztržka 1.157,40 EUR v dneh 27. do 29. 07. 2007) pa je pritožbeno sodišče upoštevajoč neutemeljenost pritožbenih trditev glede podlage tega zahtevka (njegovi višini toženca nista osporavala) na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.