Jedro

Določbo 15. člena ZDen je treba razlagati tako, da so v primeru, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev ali razglašen za mrtvega, upravičeni za uveljavljanje pravic po ZDen tisti, ki lahko po 78. členu oziroma 81. členu ZDen pridobijo upravičenčevo premoženje. Upravičenost do dedovanja morajo v denacionalizacijskem postopku izkazati s stopnjo verjetnosti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije z dne 4. 7. 2001, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek. 2. Zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi AAA zoper delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B, z dne 26. 10. 2000, in zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, parc. št. 1762 vl. št. 264 k.o. C, ki sta jo vložili AA in BB, zavrnila. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da se zahteva za denacionalizacijo nanaša na nepremičnine, ki so bile ob podržavljenju v lasti CC, podržavljene pa so bile z uveljavitvijo zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju: ZNZGP). Po CC je dedovala na podlagi oporoke njegova žena DD, vendar le tisto premoženje, ki je bilo ob smrti zapustnika v njegovi lasti. Parc. št. 1762 pa ob smrti zapustnika ni bila v njegovi lasti, zato ni mogla postati zapuščina in preiti na zapustnikovo ženo, po njeni smrti pa je nista mogli dedovati njeni nečakinji AA in BB, ki sta sicer dedovali njeno premoženje. Imenovani vlagateljici denacionalizacijske zahteve nista dedovali po upravičencu, temveč po svoji teti. Pravico do vložitve zahteve bi imeli le, če bi bili zakoniti dedinji upravičenca, ali če bi bili dedinji ali volilojemnici po oporoki upravičenca, pod pogojem, da bi ta razpolagal tudi s podržavljenim premoženjem. Določba 78. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) določa, da se dedovanje po umrlem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kar pomeni, da bi premoženje postalo zapuščina šele po pravnomočni odločbi o denacionalizaciji, če bi po podržavljenju upravičenec v oporoki izrecno določil dediča podržavljene nepremičnine. Ker vlagateljici nista niti oporočni dedinji, niti ne spadata v krog zakonitih dedičev po upravičencu CC, ne moreta biti aktivni stranki in bi moral upravni organ njuno zahtevo zavreči oziroma zavrniti glede na to, da je že opravljal dejanja v postopku. Prvostopni organ je sicer ugotovil, da sta vlagateljici verjetno upravičeni do denacionalizacije, vendar je stopnja verjetnosti dopustna le pri presojanju listin, ki izkazujejo pravno nasledstvo ob vložitvi zahteve, ne zadošča pa tudi ob izdaji odločbe o denacionalizaciji, s katero se odloči o upravni stvari. V skladu z načelom materialne resnice ni mogoče o stvari odločiti že na podlagi stopnje verjetnosti, kot je to storil prvostopni organ.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da jim je bil status pravnih naslednic v postopku denacionalizacije podjetja BBB priznan z dosedanjimi pravnomočnimi delnimi odločbami in sta vrnjeno premoženje po pok. upravičenki DD že pravnomočno dedovali. Nimata se za pravni naslednici po pok. CC, pač pa le po svoji teti pok. DD. V zadevi tudi ni sporno, da obstajajo pravni nasledniki po pok. CC (vnukinja). Menita, da sta aktivno legitimirani v postopku tudi v delu, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, saj gre za enotni postopek denacionalizacije zasebnega podjetja, pri nacionalizaciji katerega so bile podržavljene tudi nepremičnine, ki niso bile last podjetja, pač pa posameznikov. Nesporno je tudi, da je bilo BBB skupna last zakoncev CC in DD, ki bi bila kot solastnika upravičena do prevzema preostanka premoženja podjetja ob likvidaciji ali stečaju podjetja. Zatrjujeta, da je njuna pravna prednica DD upravičenka do vrnitve parc. št. 1762, ki je nanjo prešla ob smrti moža CC dne 8. 3. 1951. Ta parcela je bila podržavljena šele z odločbo z dne 30. 10. 1953, ker se podržavljenje ex lege po ZNZGP ne nanaša tudi na podržavljenje nepremičnin v zasebni lasti CC. Kolikor se v odločbi z dne 30. 10. 1953 ugotavlja, da je z ZNZGP podjetje prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja, je ta odločba nelogična, kolikor se nanaša na prehod nepremičnin, ki niso bile last podjetja. Če bi zasebno premoženje, ki ni bilo premoženje podjetja, lahko prešlo v splošno ljudsko premoženje brez posebne odločbe, ta ne bi bila izdana in bi se zemljiškoknjižni prenos opravil na podlagi zakona, kar pa očitno ni bilo tako. Zato ni utemeljeno sklicevanje na to, da so bile nepremičnine v zasebni lasti fizičnih oseb podržavljene skupaj s podjetjem. Če bi to držalo, bi tudi parc. št. 325 in 326 k. o. D, last CC, prešli v splošno ljudsko premoženje že v letu 1948 na podlagi zakona, in ne bi bili podržavljeni DD, saj ona v letu 1948 ni bila njihova lastnica. Zato menita, da je do spremembe lastninskega statusa pri nepremičninah v lasti CC v zemljiški knjigi prišlo na temelju odločbe z dne 30. 10. 1953 in je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da parc. št. 1762 ob smrti imenovanega ni bila v njegovi lasti, napačna. Ta parcela je bila ob smrti njegova last in je prešla na dediče. Ker je bila vdova DD njegova edina dedinja, je bila parc. št. 1762 dejansko podržavljenja njej. Zato je ona upravičenka do vrnitve, tožnici pa sta aktivno legitimirani v denacionalizacijskem postopku kot njeni pravni naslednici. Tožnici predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi in v celoti vzdrži v veljavi prvostopna odločba, ter da jima je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom v tem postopku, AAA in EE, na tožbo nista odgovorili.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo z dne 13. 9. 2001. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavljata tožnici.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je bila nepremičnina, parc. št. 1762 vl. št. 264 k.o. C podržavljena CC in da je v državno last prešla ex lege, z uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), tj. 28. 4. 1948. To izhaja iz odločbe Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS z dne 30. 10. 1953, s katero je bilo ugotovljeno, da je z navedenim zakonom v zvezi z Ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS o proglasitvi podjetij v LRS, pomembnih za zvezno ali republiško gospodarstvo, prešlo v splošno ljudsko premoženje zasebno podjetje CC, Pečarstvo, A, R dolina (da je nacionalizirano podjetje prešlo v državno last z dnem uveljavitve zakona, je določal 1. člen ZNZGP, Uradni list FLRJ, št. 98/46), z naštetimi parcelami, med njimi tudi parc. št. 1762, last CC (takšno lastniško stanje te parcele ob nacionalizaciji je razvidno iz zemljiškoknjižnega vložka št. 264 k.o. C). Akti o podržavljenju po predpisih iz 3. in 4. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) se v denacionalizacijskem postopku upoštevajo kot dejanska podlaga denacionalizacije in se upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, ne spušča v njihovo utemeljenost in zakonitost, temveč odloča po dejanskem stanju, ki iz javnih listin izhaja. Zato tožeči stranki z ugovori, da je odločba z dne 30. 10. 1953, kolikor se nanaša na prehod nepremičnin, ki niso bile last podjetja, v splošno ljudsko premoženje, nelogična in sporna, s katerimi v bistvu napadata njeno vsebino, ne moreta biti uspešni. Ta odločba je imela po že povedanem pravno naravo deklaratorne odločbe, ki je glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavljala določeno pravno razmerje, katero je obstajalo že po samem zakonu, zato tudi sprememba vpisa lastninskega stanja na parc. št. 1762 v zemljiški knjigi na njeni podlagi ne more pomeniti, da je bila parcela podržavljena šele s to odločbo iz leta 1953, torej po smrti njenega prejšnjega lastnika CC, s tem pa dejansko podržavljena njegovi ženi DD, kot menita tožnici. Sicer pa je tudi iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča za glavno mesto Ljubljana v A, z dne 28. 3. 1952 in dodatka tega sklepa z dne 9. 12. 1953 razvidno, da ta parcela ni bila predmet dedovanja po pok. CC. Na podlagi navedenega sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor tožečih strank, da je upravičenka do vrnitve parc. št. 1762 DD.

Preuranjeno pa je po presoji sodišča tožena stranka presodila, da tožnici nista aktivno legitimirani za vložitev zahtevka za denacionalizacijo parc. št. 1762. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01) razveljavilo 20. člen ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), s katerim je bil spremenjen 78. člen prvotno sprejetega ZDen tako, da je določal, da se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. S tem je ponovno stopilo v veljavo besedilo 78. člena osnovnega zakona, po katerem se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. To besedilo je po stališču ustavnega sodišča treba razlagati tako, da so pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca v primeru zakonitega dedovanja njegovi zakoniti dediči (njegovi naravni sorodniki in zakonec) ter tudi dediči njegovega dediča, ki je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. V primeru oporočnega dedovanja pa je v skladu z določbo 81. člena ZDen treba upoštevati, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če pa v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki oporočitelju pripade na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Takšno stališče je ustavno sodišče zavzelo tudi v odločbah, št. Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002 in Up-451/01 z dne 3. 2. 2003. V smislu te razlage je treba uporabiti tudi 15. člen ZDen, torej tako, da so v primeru, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev ali razglašen za mrtvega, upravičeni za uveljavljanje pravic po ZDen tisti, ki lahko po 78. členu oziroma 81. členu ZDen pridobijo upravičenčevo premoženje. Upravičenost do dedovanja morajo v denacionalizacijskem postopku izkazati s stopnjo verjetnosti (tretji odstavek 60. člena ZDen), ki zadošča ves čas denacionalizacijskega postopka, ne pa le ob vložitvi zahtevka, kot zmotno meni tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Ker je tožena stranka zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 1762 zavrnila z utemeljitvijo, da tožnici nista aktivno legitimirani za sprožitev denacionalizacijskega postopka, ker nista niti zakoniti, niti oporočni dedinji upravičenca CC, pri čemer se je sklicevala na že razveljavljeno besedilo 78. člena ZDen (razveljavitev zakona je treba upoštevati v vseh nepravnomočno končanih postopkih), je napačno uporabila materialno pravo. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. Pri ponovnem opredeljevanju glede aktivne legitimacije tožnic bo morala tožena stranka upoštevati dejstva, ugotovljena v upravnem postopku. Kot izhaja iz listin in podatkov v upravnih spisih, je po CC dedovala njegova žena DD na podlagi oporoke, po njej pa so na podlagi oporoke dedovale tožnici - njeni nečakinji in tri njene sestre (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v A z dne 5. 6. 1958). Med strankami tudi ni sporno, da je upravičenec imel vnukinjo, ki je po vstopni pravici dedinja prvega dednega reda in s katero je prvostopni organ v postopku že kontaktiral. Ker sta tožnici oporočni dedinji oporočne dedinje po pok. CC, mora, da bi bilo njuno pravno nasledstvo po njem verjetno izkazano, obstajati vsaj verjetnost, da gre za oporočna razpolaganja, ki bi lahko imela pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja.

Ker je sodišče presodilo, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka 60. člena ZUS zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem v primerih, ko sodišče odloča samo o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem upravnem sporu, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.