Jedro

Ker iz podpisane listine o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja in iz sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika nedvoumno izhaja, da je bil tožnik pri toženki v delovnem razmerju, se tožena stranka v sodnem postopku ne more utemeljeno sklicevati na dejstvo, da pogodba o zaposlitvi med strankama v sporu ni bila sklenjena v pismeni obliki in da zato delovno razmerje med njima ni nastalo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženki naložilo, da tožniku iz naslova plače in nadomestila plače za mesec avgust 1993 plača 55.704,50 SIT, za mesec september 72.397,00 SIT in za čas od 1. do 12.10.1993 znesek 28.234,80 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v naslednjem mesecu dalje, višji zahtevek pa zavrnilo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem opozarja, da tožnik pri njej sploh ni podpisal pogodbe o zaposlitvi, tako da delovno razmerje ni nastalo in zato tudi ne more zahtevati plačila plače in drugih pravic iz delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi pred sodiščem prve stopnje zbranih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru vse do zaključka postopka na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. To izhaja tudi iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga dne 15.9.1993 podpisala tožnik in predstavnik upravnega odbora tožene stranke, pa tudi iz sklepa upravnega odbora tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z istega dne.

Ker iz navedenih pismenih aktov nedvomno izhaja, da je bil tožnik pri toženki v delovnem razmerju, se tožena stranka ne more več uspešno sklicevati na dejstvo, da pogodba o zaposlitvi med strankama v sporu ni bila sklenjena v pismeni obliki in da zato delovno razmerje med njima ni nastalo.

Sicer pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka tožniku za mesec avgust 1993 dolžna izplačati razliko do sicer dogovorjene in v prejšnjih mesecih tudi izplačane plače, za čas koriščenja letnega dopusta v mesecu septembru in oktobru 1993 (do dneva prenehanja delovnega razmerja) pa nadomestilo plače na podlagi enakega mesečnega zneska, saj toženka ni izkazala, da bi bili tožniku ti zneski že sproti izplačani. Višino prisojenih zneskov tožena stranka niti ni posebej prerekala in zato se pritožbeno sodišče v presojo višine ni spuščalo.

Glede na povedano v tem primeru pritožbeni razlogi niso bili podani.

Zato je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.