Jedro

Sojenje po prostem preudarku ne temelji na ugibanju. Takšno odločanje tudi ne sme biti arbitrarno, ampak se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj in svojo odločitev utemeljiti. Tudi sklepe, pri katerih sodišče uporabi „splošne življenjske izkušnje“, sodišče lahko gradi le na dejstvih, o katerih se prepriča na podlagi dostopnih dokazov.

Ker ni sporno, da predlagatelj po pozivu sodišča ni založil predujma za delo sodnega izvedenca, kljub temu, da so v specialnem predpisu določeni kriteriji, po katerih mora sodišče odmeriti odškodnino, za to pa je potrebno strokovno znanje, ki ga ima samo strokovnjak za ocenjevanje vrednosti nepremičnin, je nastopila fikcija umika predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče štelo predlog za določitev odškodnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist po parc. št. 946/1 in 946/2, obe k. o. X, za umaknjen in postopek ustavilo, ker predlagatelj v roku ni založil predujma za delo izvedenca, sodišče pa o predlogu ni moglo odločiti brez izvedbe tega dokaza (33. člen Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

2. Odločitev sodišča z laično pritožbo izpodbija predlagateljica, ki v obrazložitvi opozarja na dolžnost nasprotne udeleženke, da poleg odškodnine predlagateljici plača tudi stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom. Sodišče bi o zadevi lahko odločilo po prostem poudarku, ker temelj ni sporen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nasprotna udeleženka se je višini odškodnine uprla z navedbo, da predlagateljica ni predočila podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšala donosnost zemljišča, če se sploh je, ker ni navedla, kakšen dohodek je z nepremičninami pridobivala pred posegom, niti kakšen dohodek ima po posegu. Stališču nasprotne udeleženke se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Sojenje po prostem preudarku (216. člen ZPP) ne temelji na ugibanju, kot si mogoče laično predstavlja predlagateljica. Takšno odločanje tudi ne sme biti arbitrarno, ampak se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj in svojo odločitev utemeljiti. Tudi sklepe, pri katerih sodišče uporabi „splošne življenjske izkušnje“, sodišče lahko gradi le na dejstvih, o katerih se prepriča na podlagi dostopnih dokazov. Nasprotna udeleženka utemeljeno izpostavlja, da po prostem preudarku ni mogoče prisoditi višine izpadlega dohodka in odškodnine.

5. Pritožbeno stališče, da v nepravdnem postopku za določitev odškodnine velja posebno pravilo o povračilu stroškov, je pravilno. Vendar to velja le za primere, ko je nasprotnemu udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP), kar pomeni, da je določena posebna pravica do povrnitve končnih stroškov postopka. To ne velja za stroške, ki za postopek niso bili potrebni. O vprašanju, kateri stroški so potrebni, je mogoče odločiti le s končno odločbo, zato mora stroške povezane s postopkom do zaključka postopka na prvi stopnji založiti predlagatelj.

6. Ker v tem postopku ni sporno, da predlagatelj po pozivu sodišča ni založil predujma za delo sodnega izvedenca, kljub temu, da so v specialnem predpisu (105. in 110. člen ZUreP-1) določeni kriteriji, po katerih mora sodišče odmeriti odškodnino, za to pa je potrebno strokovno znanje, ki ga ima samo strokovnjak za ocenjevanje vrednosti nepremičnin, je posledično pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je nastopila pravna posledica, ki jo določa 36. člen ZNP (kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem, predlagatelj pa v roku ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe tega dokaza), fikcija umika predloga.

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.