Jedro

Mokrota na tleh v garderobi kopališča je vsekakor okoliščina, ki jo je lahko predvideti. Gre za običajen pojav in ne za povečano nevarnost, ki je ob ustrezni skrbnosti in z razumnimi ukrepi ne bi bilo mogoče obvladati.

Tožnica se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da se toženka ukvarja z zdraviliško dejavnostjo, kar od nje terja še posebno skrbnost. Tožnica namreč v času škodnega dogodka ni bila na zdravljenju pri toženki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženke zahtevala 14.265,06 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7.2016 dalje. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in ji naložilo, da mora toženki povrniti 691,18 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje odloči „skladno s 355. členom Zakona o pravdnem postopku“, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Navaja, da se je poškodovala na suhem delu kopališča v garderobi, kjer vode ni pričakovati. Tudi opozorilne table tam ni bilo. Sicer pa toženka ni dokazala, da so bile tudi v suhem delu nameščene protizdrsne ploščice. Tožnica vztraja, da je odgovornost za njeno škodo objektivna. Termalna voda namreč vsebuje nafto, zato se je tekom let na ploščicah nabirala naftna obloga. Splošno znano je, da na takšni podlagi drsi. Izvedenec ni odgovoril na dodatna tožničina vprašanja. Sodišče ga ni povabilo na narok, niti mu ni poslalo tožničine vloge z dne 1. 10. 2020. Izvedenec ni imel na voljo dokumentacije, na katero se je oprlo sodišče, ker jo je toženka predložila šele naknadno. Sodišče je kršilo postopek, ker je o strokovnih vprašanjih odločalo brez izvedenca, obenem pa je tožnici onemogočilo izvedbo dokaza. Končno iz uporabnega dovoljenja iz leta 1983 ni razvidno, ali so ploščice ustrezale normativom. Toženka bi kot subjekt gospodarskega prava morala imeti ustrezno dokumentacijo. Ker se ukvarja tudi z zdraviliško dejavnostjo, se od nje pričakuje še posebna skrbnost. Sploh pa toženka ni prerekala, da je bila tožnica v času padca obuta. Ker tožnici na mokrem delu ni spodrsnilo, gotovo ne bi padla, če bi bile v suhem delu nameščene protizdrsne ploščice.

3. Toženka in njena stranska intervenientka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče tožnice o objektivni odgovornosti za obravnavano škodo je materialnopravno zmotno, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi za podredno zatrjevano krivdno odgovornost ni podlage, saj je dokazni postopek pokazal, da toženki ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja ali opustitve, ki bi lahko bilo vzrok za tožničin padec in poškodbo. Za nastalo škodno posledico je tožnica odgovorna sama, ker pri hoji ni bila dovolj pazljiva in ni primerno poskrbela za svojo varnost. Sodišče prve stopnje ji je zato utemeljeno odreklo zahtevano odškodninsko varstvo.

6. Mokrota na tleh v garderobi kopališča je vsekakor okoliščina, ki jo je lahko predvideti. Gre za običajen pojav in ne za povečano nevarnost, ki je ob ustrezni skrbnosti in z razumnimi ukrepi ne bi bilo mogoče obvladati. Tožničina trditev, da so bile talne ploščice tudi pretirano spolzke zaradi naftne obloge, pa je ostala nedokazana. Po izpovedi priče A. A., tedanje toženkine inženirke varstva pri delu, je voda v notranjem bazenu, kjer se je pred padcem kopala tožnica, brez naftne primesi. Ni torej verjetno, da bi imele talne ploščice v garderobi ob notranjem bazenu naftno oblogo, posebej ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da toženka ni zanemarila potrebnega čiščenja in vzdrževanja tal. 7. Zahteva, da bi morala biti tudi v garderobi postavljena opozorilna tabla o nevarnosti padca zaradi mokrih tal, je očitno pretirana. Tožnica je kot redna gostja v toženkinem hotelu poznala razmere na kopališču in v garderobi. Navsezadnje se vsak povprečno skrben obiskovalec kopališča mora zavedati, da mokrota na talnih ploščicah lahko prispeva k zdrsu in padcu. Tega bi tožnica lahko preprečila, če bi bila ustrezno obuta, vendar iz toženkinega zapisnika o nezgodi jasno izhaja, da je bila tožnica v času padca bosa. Tožnica je s podpisom zapisnika to dejstvo sama priznala, pri tem pa ne trdi, da ob sestavi zapisnika zaradi posledic poškodbe morebiti ni bila sposobna izraziti svoje prave volje. Pritožbena trditev, da je imela tožnica v času svojega padca obute gumijaste sandale, je torej očitno protispisna. To trditev pa je toženka tudi pravočasno (že v odgovoru na tožbo) prerekala.

8. Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na dejstvo, da se toženka ukvarja tudi z zdraviliško dejavnostjo, kar od nje terja še posebno skrbnost. Tožnica namreč v času škodnega dogodka ni bila na zdravljenju pri toženki, niti ne trdi, da je bila morebiti gibalno ali kako drugače ovirana.

9. Tudi tožničin dvom o tem, ali so sporne ploščice sploh ustrezale predpisanim normativom glede drsnosti, ne zadošča za drugačno odločitev o odgovornosti za obravnavano škodo. Če ploščice res ne bi bile ustrezne, toženka ne bi mogla pridobiti uporabnega in obratovalnega dovoljenja, niti ne bi prestala inšpekcijskega pregleda, kot je pravilno sklepalo sodišče prve stopnje. Za razlago navedenih listin sodišče ni potrebovalo strokovne pomoči izvedenca, saj gre za pravno vprašanje. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena istega zakona zato ni podana.

10. Ker je toženka po nezgodi renovirala kopališki kompleks, izvedenec ni mogel opraviti odrejenih meritev drsnosti talnih ploščic na mestu, kjer je tožnica padla. Ponovitev ali dopolnitev dokazovanja z izvedencem potemtakem ni bila več smiselna. Sodišče prve stopnje torej tožnice ni prikrajšalo za pravico obravnavanja v postopku, čeprav izvedenca ni povabilo na narok in ga seznanilo z vsebino tožničine pripravljalne vloge z dne 1. 10. 2020. Sicer pa pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Za povrh je tožničine pomisleke glede uporabnega dovoljenja odpravila sama toženka, ki je to dovoljenje predložila sodišču. To pomeni, da izpodbijana sodba ni obremenjena niti z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero neopredeljeno meri pritožba.

11. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje, upoštevaje ponujeno trditveno in dokazno gradivo, pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve, niti tistih, na katere mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožničino pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnica ni priglasila.