Jedro

Pogoja iz 6. točke 5. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu ne izpolnjuje oseba na pogojnem odpustu, ker sprejem v državljanstvo z naturalizacijo ni pravica, ki bi bila zagotovljena z ustavo in zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS po 10. členu zakona o državljanstvu RS. V obrazložitvi navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu RS. Tožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča z dne 17.4.1981 obsojen zaradi kaznivega dejanja uboja po 4. točki 2. odstavka 35. člena KZ SR Hrvatske na kazen 14 let zapora. S prestajanja kazni je bil odpuščen 1. 9.1989, pogojni odpust mu poteče 25.8.1994. V tožbi tožnik navaja, da se ne more strinjati z odločitvijo tožene stranke, ker ni upoštevala določbe 5. odstavka 10. člena zakona, ki določa, da je pogoj iz 6. točke izpolnjen, če je oseba, ki prosi za državljanstvo, kazen prestala oziroma, če so prenehale pravne posledice obsodbe. Res je bil obsojen na kazen 14 let zapora in iz zapora odpuščen 1.9.1989 na pogojni odpust, ki mu poteče 25.8.1994. Tožena stranka bi morala upoštevati določbo 2. odstavka 91. člena KZ SFRJ, po kateri imajo osebe na pogojnem odpustu enak pravni položaj kot obsojenci, ki so glavno kazen prestali. Ker se šteje, da je kazen prestal s 1.9.1989, tožnik meni, da izpolnjuje pogoj iz 6. točke 1. odstavka 10. člena zakona.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da zadržek iz 6. točke 10. člena še obstaja, ker mu pogojni odpust še ni potekel. Obenem pa tožena stranka meni, da prav tako ni izpolnjen pogoj iz 8. točke 1. odstavka 10. člena, saj bi sprejem tožnika glede na težo kaznivega dejanja predstavljal nevarnost za javni red.

Tožba ni utemeljena.

Po 5. odstavku 10. člena zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) se šteje, da je pogoj iz 6. točke 1. odstavka tega člena izpolnjen, če je oseba kazen prestala, oziroma če so prenehale pravne posledice obsodbe. Tožnik se sklicuje na navedeno določbo, ko trdi, da bi morala tožena stranka z njeno uporabo ugotoviti, da je pogoj iz 6. točke v njegovem primeru izpolnjen, saj je kazen prestal, ker je bil odpuščen na pogojni odpust. Tožnik nima prav in napačno razume, da je s tem, ko je bil odpuščen na pogojni odpust, kazen prestal. Pogojni odpust ne pomeni fikcije, da je kazen prestana, temveč le, da je bil obsojenec odpuščen s prestajanja kazni pod določenimi pogoji. Tožnik se tudi sklicuje na prejšnjo določbo 91. člena KZ SFRJ. Po 1. odstavku navedenega člena imajo obsojenci po prestani, odpuščeni ali zastarani kazni zapora ali mladoletniškega zapora vse pravice, ki so določene v ustavi, zakonu, drugih predpisih in samoupravnih splošnih aktih, in lahko pridobivajo vse pravice, razen tistih, ki so jim omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe. Prvi odstavek tega člena velja tudi za tiste, ki so na pogojnem odpustu, če jim pravice niso omejene s posebnimi zakonskimi določbami o pogojnem odpustu (2. odstavek 91. člena). Po navedeni določbi so osebe na pogojnem odpustu res izenačene v pravicah z obsojenci po prestani kazni, vendar v tem primeru sklicevanje na to določbo ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, ker sprejem v državljanstvo z naturalizacijo ni pravica, ki bi bila zagotovljena z ustavo ali zakonom. Zato tožnikov ugovor, da bi tožena stranka morala to določbo uporabiti v njegovem primeru in na njeni podlagi ugotoviti, da zadržek iz 6. člena ne obstaja, ni utemeljen.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi nespornega dejstva o tožnikovi obsodbi na zaporno kazen, daljšo od enega leta, pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu in je zato njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS utemeljeno zavrnila. Ker sodišče sodi na podlagi ugotovljenih dejstev v času izdaje odločbe, ki je predmet upravnega spora, to pa je bilo v času, ko tožniku pogojni odpust še ni potekel, tudi odločitev sodišča ne more biti drugačna. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe KZ SFRJ in ZUS je uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Sodišče je tožnika na podlagi 13. člena zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1-1/90) oprostilo plačila sodnih taks. Tožnik nima premoženja in je brez redne zaposlitve in bi zato plačilo taks ogrozilo njegovo preživljanje.