Jedro

pri presoji pravočasnosti sodnega varstva pri zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ, sklenjene za določen čas, je potrebno upoštevati 3. odst. 204. člena ZDR in mora delavec tožbo vložiti v roku 30-ih dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Ta rok je začel teči s prenehanjem PZ, sklenjene za določen čas in ne že z dnem podpisa PZ za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sodba se razveljavita ter se zdeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice glede tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas in na vrnitev tožnice na delo (I. točka izreka sklepa). Razsodilo je, da se tožbeni zahtevek tožnice na plačilo plače za čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je od 31.8.2003 do dneva nastopa dela in sicer tako, da se na neto plačo in regrese obračunajo in plačajo davki in prispevki, neto plača pa nakaže na transakcijski račun tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot neutemeljen zavrne, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep in sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka v smislu 3. in 1. točke 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno zavrglo tožbo iz razloga, ker naj bi tožnica morala pred zahtevo po sodnem varstvu sprožiti ustrezen postopek pred delodajalcem. Sodišče prve stopnje je z navedeno odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo, saj se na podlagi določbe 245. člena ZDR/02 (Ur.l. RS št. 42/2002) s 1.1.2003 preneha uporabljati ZTPDR in ZDR/90. Tako je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZTPDR in ZDR nepravilno. Sodišče bi moralo uporabiti določbe ZDR/02 in sicer

3. odst. 204. člena ZDR/02, ki določa, da lahko delavec neposredno v roku 30 dni zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi določil 54. člena ZDR/02 pa se v primeru, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnici je dejansko delovno razmerje prenehalo s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki pa je bila nezakonito sklenjena. Ker tožnica v predmetnem individualnem sporu uveljavlja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ni predviden predhodni postopek pri delodajalcu in je bila tožba pravilno vložena na sodišče po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni.

Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določila postopka iz razloga, ker bi v primeru, da je sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek nerazumljiv skladno z določili 17. člena ZDSS tožnico moralo pozvati, da vlogo dopolni in šele nato v primeru, če tega v danem roku ne bi storila, bi lahko sodišče tožbo zavrglo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju uporabilo napačno pravno podlago in sicer navajajoč pri tem določila Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS - ZTPDR), določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR/90). Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR/02), ki je stopil v veljavo z dnem 1.1.2003. ZDR/02 v 245. členu določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona preneha uporabljati ZTPDR, razen določb 86. in 87. člena, ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe. Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati tudi ZDR/90, razen določb 112. do 119. člena, ki se uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe. Tako je potrebno za konkretni primer upoštevati le določila ZDR/02, saj 246. člen določa, da ta zakon začne veljati

1.1.2003, iz fotokopije predložene delovne knjižice pa izhaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne

31.8.2003, to je vsekakor po uveljavitvi ZDR/02. Pravna podlaga za odločanje pa tudi ni 1. odst. 204. člena ZDR/02, pač pa 3. odst. 204. člena ZDR/02, ki določa neposredno pravno varstvo v roku 30 dni.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31.8.2003 zaradi poteka časa po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in ne zaradi redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tako se konkretni spor nanaša na t.i. "druge načine prenehanja delovnega razmerja" in se zato pri pravni presoji vprašanja pravočasnosti uveljavljanja sodnega varstva pravic s strani delavca ne uporablja postopek in roki iz 1. in 2. odst. 204. člena ZDR/02, temveč je potrebno upoštevati 3. odst. 204. člena ZDR/02, ki izrecno določa, da lahko delavec uveljavlja sodno varstvo pravic pred pristojnim delovnim sodiščem le v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Tožnici je prenehalo delovno razmerje dne 30.8.2003, tožbo na sodišče pa je vložila dne 26.9.2003 s priporočeno pošto, tako da je skladno z 2. odst. 112. člena ZPP potrebno šteti dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Navedeno pomeni, da je tožnica vložila pravočasno tožbo in je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 1. in 2. odst. 204. člena ZDR/02 navajajoč pri tem, da bi tožnica morala takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas zahtevati ugotovitev nezakonitosti te pogodbe o zaposlitvi in iz tega razloga tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in sicer najprej pri delodajalcu in šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem.

Tožnica bi seveda lahko uveljavljala varstvo pravic pri delodajalcu kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja za določen čas (veljavnost stare delovnopravne zakonodaje in z dnem

1.1.2003 veljavnost nove delovnopravne zakonodaje), lahko pa je tudi uveljavljala neposredno sodno varstvo tudi ob prenehanju delovnega razmerja po določilih 3. odst. 204. člena ZDR/02. V nadaljevanju postopka bo moralo tako sodišče prve stopnje odločati po vsebini, saj je tožnica vložila pravočasno tožbo na sodišče in tako bo moralo sodišče ugotoviti, ali je tožena stranka s tožnico zakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z zakonom.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo plače, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek za plačilo plače odvisen od rešitve zahtevka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in tako sodišče o tožbenem zahtevku v zvezi z reparacijo in reintegracijo odloča skupaj. V takšnem primeru tako sodišče tožbo v celoti zavrže.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na podlagi določil 354. člena ZPP. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.