Jedro

Med stroške postopka sodi tudi strošek predhodnega odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik naslovil na toženca pred vložitvijo tožbe in ta ni zajet že v nagradi za zastopanje v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v višini 25.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 dalje do plačila, pod II. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.038,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka) se je v roku pritožila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, in sicer glede višine dosojene odškodnine iz naslova skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Predlaga, da sodbo v skladu s pritožbo ustrezno spremeni, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po sodišču prve stopnje priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjski aktivnosti v višini 105.000,00 EUR pretirana in bi ta bila glede na ugotovljena pravnorelevantna dejstva, ki vplivajo na odmero odškodnine po višini, in v skladu s sodno prakso primerna 71.000,00 EUR. Sklicevanje sodišča prve stopnje na primer II Ips 351/2003 ni utemeljeno, saj je bil v tistem primeru 18-letni oškodovanec neprimerno hujše telesno poškodovan, njegove življenjske aktivnosti pa so zmanjšane do te mere, da je sicer tako kot tožnica vezan na invalidski voziček in je odvisen od pomoči drugih, vendar pa nasprotno kot tožnica on ne more komunicirati z okoljem in ne more govoriti. Glede sodbe II Ips 668/2005 tožena stranka pripominja, da je bil v tistem primeru iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojen znesek 91.804,00 EUR, in ne 100.150,23 EUR, kot zmotno navede sodišče prve stopnje. Oškodovanec iz navedenega primera je sicer gibalno manj prizadet od tožnice tu, je pa umsko oziroma psihično bistveno bolj kot tožnica, saj je socialno povsem neprilagojen, agresiven in psihosocialno nefunkcionalen. V sodbi II Ips 566/2006 je oškodovanka 51 let stara ženska, ki je popolnoma nepokretna, vezana na posteljo in življenje na stopnji vegetiranja, prejela pa je odškodnino v višini 87.631,45 EUR. Njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je občutno hujše od tožničinega. Pritožba opozarja še na sodbo II Ips 356/99, kjer je oškodovanec utrpel katastrofalne škode z ohromelo levo polovico telesa, povsem neuporabno levo roko in je vezan na uporabo invalidskega vozička ter s posttravmatsko epilepsijo, a je prejel le 45.902,18 EUR. Tudi v tem primeru je bila ugotovljena 100 % zmanjšana življenjska aktivnost kot pri tožnici. Po prepričanju tožene stranke je odškodnina iz naslova skaženosti, glede na ugotovljene posledice pri tožnici po sodišču prve stopnje, primerna v znesku 5.000,00 EUR in ne 8.000,00 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Tožničine brazgotine namreč predstavljajo le minimalno skaženost, vezanost na invalidski voziček pa zmerno skaženost. V izpodbijani sodbi citirani sodni primeri so hujši kot pri tožnici tu. Tožnica namreč poleg vezanosti na voziček nima resnih posledic na področju skaženosti, veliko bolj pa so ljudje dovzetni na brazgotine in druge nepravilnosti na področju obraza ali rok. Pritožba nadalje izpodbija odločitev o stroških postopka, ker je tožeči stranki priznana nagrada za posel po tarifni številki 2200 za predhodno vložitev odškodninskega zahtevka, čeprav ta ni procesna predpostavka za vložitev tožbe in je nagrada zanj že konzumirana v nagradi za zastopanje v pravdi. Izrek o stroških je nepravilen tudi glede na utemeljenost pritožbe glede odmere odškodnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema po sodišču prve stopnje odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova skaženosti za primerno in skladno z določbo drugega odstavka 179. člena in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter sodno prakso. Res sicer sodišče prve stopnje pri sklicevanju na sodno prakso ni izpostavilo sodnih primerov, ki bi bili glede škodnih posledic identični oziroma vsaj primerljivo identični tožničinemu, je pa primerno upoštevalo posledice in višino odškodnine v prikazanih sodnih odločbah v primerjavi s posledicami pri tožnici.

5. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pritožbi glede primera II Ips 351/2003 odgovoriti, da je tam oškodovanec res utrpel občutno hujše škodne posledice od tožnice, posledično čemur mu je tudi bila odmerjena temu primerno višja odškodnina, to je dvakratnik tožničine odškodnine. Napačen preračun odškodnine sodišča prve stopnje v primeru II Ips 668/2005 je tako minimalen, da na primerljivost primerov in določitev odškodnine tožnici ne vpliva. V primeru II Ips 566/2006 ni spregledati oškodovankine starosti 51 let, medtem ko je tožnica stara 25 let, in bo posledice škodnega primera trpela občutno daljši čas in to vse od njenih mladostnih let naprej. Pri primeru II Ips 356/99 pa oškodovanec za razliko od tožnice nima umskih omejitev, kar tudi bistveno vpliva na odmero odškodnine.

6. Pri odškodnini za skaženost v primeru II Ips 351/2003 je bila oškodovancu zaradi ugotovljenih obsežnejših brazgotin temu primeru odmerjena odškodnina kar približno 50 % višja od tožnici odmerjene. V primeru II Ips 306/2000 je oškodovanec res utrpel obsežnejše brazgotine in še druge vidne posledice, ni pa vezan na invalidski voziček, kar je bilo pri določitvi višine odškodnine tudi pomembno. V primeru II Ips 52/2003 je oškodovanka utrpela le brazgotine, sicer obsežnejše od tožničinih in je temu primerna njena odškodnina nekoliko nižja od tožničine. Ni oporekati pritožbi, da vezanost na invalidski voziček pri ljudeh ne vzbuja gnusa ali neprijetnih estetskih občutkov, nedvomno pa ta vezanost pri ljudeh vzbuja pomilovanje, kar sodišče prve stopnje primerno upošteva pri odmeri odškodnine iz tega naslova.

7. Čeprav predhodni odškodninski zahtevek ni procesna predpostavka za vtoževanje odškodnine v pravdi pred sodiščem, oškodovancu strošek za tak odškodninski zahtevek gre in se prizna kot strošek postopka. Nedvoumno je odškodninski zahtevek dan s ciljem sporazumne rešitve odškodninske zadeve med oškodovancem in oškodovalcem (oziroma njegovo zavarovalnico) in je postopek pred sodiščem posledica nemožnosti sporazumne rešitve. Da je primerno in pošteno, da se oškodovanec na odškodninskega zavezanca najprej obrne z odškodninskim zahtevkom, potrjujejo tudi postopkovne določbe pravdnega postopka (ZPP), po katerih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka, v kolikor ta prizna tožbeni zahtevek ali ga celo izpolni. Torej bi bilo neumestno, da oškodovancu stroška za odškodninski zahtevek pred pravdo ne bi priznali. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da naj bi bila nagrada za sestavo zahtevka vključena že v nagrado za zastopanje v pravdi. To sta namreč med sabo neodvisna postopka in za vsakega izmed njiju je predvidena posebna nagrada.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350 člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ni bilo potrebno posegati niti v odločitev o stroških postopka.