Jedro

V primeru preplačil ne gre za prostovoljno izpolnitev, za katero bi pri tožencu obstajala zavest, da te obveznosti ni dolžan izpolniti. Toženec je dolžan v primerih neupravičeno prejete družinske pokojnine ravnati po 275. členu ZPIZ-1 (po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih.).

V konkretnem primeru je pravna podlaga za vrnitev neupravičeno prejetih zneskov pokojnine 275. člen ZPIZ-1 ter v zvezi s to določbo 190. člen OZ, ker gre za verzijsko terjatev, za katero je pravno relevantno le dejstvo neupravičenega prehoda premoženja, ne pa razlogi na strani ene ali druge stranke, zaradi katerih je do takega prehoda prišlo. Situacija je drugačna kot pri kondikcijskih terjatvah iz 191. člena OZ, pri katerih prikrajšanec ve, da ni zavezan za dolg, ki ga izpolnjuje in torej ni v zmoti glede obstoja obveznosti. V tem primeru izpolnitve ne more zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj oziroma v primeru, da je plačal, da bi se izognil v sili. Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno tako glede vednosti tako glede volje. Gre za plačilo z darilnim namenom ali na primer za plačilo tujega dolga. Ko tožnik do izplačila družinske pokojnine ni bil upravičen, ker ni predložil dokazila o šolanju, toženec pa mu je kljub temu izplačeval družinsko pokojnino, na ta način ni pristal na svoje prikrajšanje oziroma tožnikovo obogatitev. Torej ni mogoče šteti, da je toženec vedoma plačal nekaj, kar ni bil dolžan, pa čeprav ni ravnal z dolžno skrbnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011 in to sodbo razveljavilo (I. točka). S sodbo pa je tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 11. 2009 in št. ... z dne 3. 8. 2009 zavrnilo in odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Meni, da je odločitev sodišča napačna in da bi moralo njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi in naložiti tožencu tudi plačilo vseh stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je svojo odločitev oprlo na relevantno sodno prakso in ne na navedbe strank. Sodišče ni upoštevalo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, niti pravil o prekluziji in je zahtevek zavrnilo iz razlogov, ki jih toženec ni navajal, ali pa jih je podal po izvedenem prvem naroku, torej prepozno. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval in dokazoval, da se je toženec zavedal, da tožniku izplačuje družinsko pokojnino, ki je tožnik ni več upravičen prejemati, zato je toženec skladno s 191. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) ni več upravičen terjati nazaj. Trditvena podlaga, ki jo je podal tožnik, je torej bila, da je toženec že od dneva priznane družinske pokojnine oziroma najkasneje od dneva, ko tožnik ni več predložil potrdila o šolanju, razpolagal z vsemi dejstvi in podatki, iz katerih je izhajalo, da obveznost toženca do izplačevanja družinske pokojnine ni več podana. Ker je toženec razpolagal z vsemi podatki, da in od kdaj tožnik do pokojnine ni več upravičen, pa je pokojnino vseeno izplačeval, se šteje, da je tožniku družinsko pokojnino izplačeval vedoma in hote. Toženec do zaključka prvega naroka teh navedb nikoli določno in obrazloženo ni prerekal, zgolj pavšalno prerekanje navedb nasprotne stranke pa ne zadostuje in ni pojasnil, zakaj je tožniku tudi po preteku pogojev še vedno izplačeval družinsko pokojnino, niti ni zatrjeval, da si je pridržal pravico zahtevati vračilo plačanih zneskov. Toženec je v odgovoru na tožbo zgolj citiral določbe 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Šele v postopku s pritožbo zoper sodbo opr. št. V Ps 3140/2009 z dne 1. 2. 2011 se je začel sklicevati na pomoto pri izplačilu družinske pokojnine. Meni, da bi sodišče pri svoji odločitvi moralo izhajati zgolj iz trditvene podlage, ki sta jo stranki podali do prvega naroka za glavno obravnavo, to pa je, da je toženec vedel, da tožniku ni dolžan plačevati družinske pokojnine, ker pa jo je, pa plačanega zneska ni več upravičen terjati nazaj. Toženec ni nikoli ugovarjal, da tožniku družinske pokojnine tudi po prenehanju tožnikove pravice do pokojnine ne bi nakazoval zavestno in hote. Sodišče ne bi smelo preprosto zaključiti, da iz dokaznega gradiva v spisu ne izhaja, da bi toženec vede izplačeval tožniku družinsko pokojnino in s tem pristal na svojo prikrajšanje. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženec je tisti, ki je dolžan pravočasno prerekati tožnikove navedbe in podati ugovore, da pokojnine ni izplačeval hote, temveč iz pomote, slabe organizacije itd., zaradi katerih bo tožnikov zahtevek neuspešen. Če temu ni tako, odsotnosti strankine neaktivnosti ne more nadomestiti sodišče, niti s sklicevanjem na sodno prakso, saj drugače sodišče krši razpravno načelo. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank, pri čemer vsaka stranka sama nosi rizik svoje neaktivnosti. Dodaja, da sodišče o tožnikovem zahtevku sicer lahko odloči glede na sodno prakso, ki pri vračilu neupravičeno prejete družinske pokojnine sicer res ni naklonjena uporabi 191. člena OZ, vendar pa je sodišče pri interpretaciji sodne prakse dolžna upoštevati okvir, ki sta ga s svojimi navedbami oziroma aktivnostjo v postopku začrtali stranki. Dejstvo je, da toženec ni pravočasno prerekal tožnikovih navedb, da pokojnine ne bi zavestno izplačeval tudi po prenehanju tožnikove pravice, niti se ni toženec glede neupravičenih plačil skliceval na svojo zmoto oziroma slabo organizacijo ali neusklajenost med službami, zadolženimi za pokrivanje različnih področij. Z zaključkom v 9. točki obrazložitve sodbe, da ni mogoče šteti, da je toženec vede plačal nekaj, kar ni bil dolžan, tudi če ni ravnal z dolžno skrbnostjo, saj se pri tožencu lahko upoštevajo tudi pomotna plačila, je sodišče poseglo v razpravno načelo. Razpravno načelo pa je preseglo tudi v delu, kjer ugotavlja, da že vsebina 275. člena ZPIZ-1 pomeni zakonski pridržek, da toženec v primeru obogatitve brez pravnega temelja lahko zahteva vračilo prejetega in takšnega pridržka ni dolžan še posebej izjaviti. Vprašanje, ali si je toženec pridržal pravico zahtevati vračilo, ali pa takšne izjave glede na določbo 275. člena ZPIZ-1 ni bil dolžan podati, ni bilo v postopku nikoli pretreseno, saj toženec ugovora svoje pridržne pravice ni nikoli podal. Glede določbe prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1 se ne strinja s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča. Razen tega opozarja, da določba prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1 glede vračila neupravičeno prejetih zneskov napotuje na uporabo določb OZ. To pomeni, da je v postopku dopustna uporaba vseh institutov s področja Obligacijskega prava, tudi sklicevanje na določbe 191. člena. Trditveno breme, zakaj v konkretni zadevi uporaba 191. člena OZ ne pride v poštev, pa je še vedno zgolj na strani toženca. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sklepom opr. št. V Ps 639/2011 z dne 19. 3. 2013, s katerim je zavrnilo toženčev predlog, da se obnovi postopek, pravnomočno končan s sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011 in naložilo tožencu, da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da obnovitveni razlog po 9. točki prvega odstavka 294. člena ZPP ni podan, ker iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012 izhaja, da toženec za izdajo odločbe z dne 30. 4. 2009 o ugotovitvi prenehanja pravice do družinske pokojnine ni imel neposredne pravne podlage in bi lahko neupravičeno izplačane zneske zahteval tudi brez odločbe o ugotovitvi prenehanja pravice z izdajo odločbe o preplačilu na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Takšen sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 254/2013 z dne 19. 9. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarilo je, da je za presojo, ali je ta obnovitveni razlog podan, potrebno odgovoriti na vprašanje, ali se sodba sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011 opira na drugo sodno odločbo, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Pri tem je izpostavilo, da sta bili s citirano prvostopno sodbo odločbi toženca o preplačilu z dne 27. 11. 2009 in z dne 3. 8. 2009 odpravljeni izključno iz razloga, ker je bila s sodbo opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011 odpravljena odločba toženca z dne 9. 6. 2009, odločba toženca z dne 30. 4. 2009 o prenehanju pravice do družinske pokojnine pa spremenjena v prvem odstavku izreka tako, da je bil datum 31. 8. 2004 nadomeščen z datumom 30. 4. 2009. To pa pomeni, da se ta sodba sodišča prve stopnje z dne 21. 12. 2011, opira na drugo sodbo, to je sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011. Ta sodba pa je bila nato spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012, s tem pa je podan dejanski stan iz 9. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča in potem, ko je vpogledalo, prebralo in dokazno ocenilo listine v sodnem spisu (A1-A10 in B1-B7) s sklepom na podlagi 9. točke prvega odstavka 394. člena ZPP razveljavilo sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011. Ugotovilo je, da je toženec po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012, s katero je bila pravnomočno spremenjena sodba pritožbenega sodišča z dne 6. 10. 2011, na katero se je prvostopno sodišče pri izdaji sodbe z dne 21. 12. 2011 oprlo, v zakonitem roku vložil predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka. Takšnemu sklepu pritožba ne ugovarja in ga ne izpodbija tako, da ni predmet pritožbene presoje.

Predmet pritožbene presoje je zavrnilni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 11. 2009 in št. ... z dne 3. 8. 2009 ter odločitev glede stroškov postopka.

Predmet postopka, ki se obnavlja, je dokončna odločba toženca z dne 27. 11. 2009 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 3. 8. 2009. S slednjo je toženec na podlagi odločbe z dne 30. 4. 2009, s katero je tožniku pravica do družinske pokojnine 31. 8. 2004, ker se je zaposlil, prenehala, odločil, da je tožnik dolžan vrniti preveč izplačano družinsko pokojnino za obdobje od 1. 9. 2004 do 30. 11. 2008 v višini 18.693,51 EUR. Z dokončno odločbo z dne 27. 11. 2009 pa je toženec zaradi ugovora zastaranja, odločil, da tožnik dolguje družinsko pokojnino le za obdobje od 6. 8. 2006 do 30. 11. 2008 v znesku 10.531,01 EUR ter mu določil rok 36 mesecev od prejema drugostopne odločbe za vračilo preplačila. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, ker je toženec na podlagi prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ pravilno tožniku naložil vračilo neupravičeno izplačane družinske pokojnine. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožba pravilno navaja, da se je tožnik na določbo 191. člena OZ skliceval že v tožbi (list. št. 2 in 3) in na to, da je bil toženec s prenehanjem šolanja tožnika seznanjen s tem, ker mu tožnik na začetku šolskega leta 2004 ni predložil potrdila o vpisu v šolo, razen tega, pa da je o svoji polni zaposlitvi z dnem 1. 9. 2004 toženca obvestil tudi preko svojega delodajalca in sicer s prijavo v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje z dne 8. 9. 2004 in da je tožencu, kdaj bo dopolnil 26 let, sporočil že ob sami vložitvi zahteve za priznanje pravice do družinske pokojnine. Enako je tožnik navajal še na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 16). V odgovoru na tožbo (list. št. 8) in na prvem naroku je toženec prerekal navedbe tožnika. Na določbo 191. člena OZ je nato sodišče prve stopnje odločitev oprlo v sodbi opr. št. V Ps 3140/2009 z dne 17. 12. 2010. Zoper takšno odločitev je toženec vložil pritožbo, ker se ni strinjal s stališčem, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago uporabilo 191. člen OZ in vztrajal, da gre za verzijski zahtevek po 190. členu OZ ter še navajal, da ni mogoče šteti, da je toženec vede plačal nekaj, kar ni bil dolžan, če je to storil pomotoma. Da gre za zmotno uporabo 191. člena OZ je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v sklepu Psp 68/2011 z dne 2. 3. 2011 (list. št. 34 in 35) in razloge za to tudi obrazložilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da bo odpravil ugotovljene pomanjkljivosti in med drugim pravilno uporabilo materialno pravo.

V ponovljenem postopku je nato sodišče prve stopnje odločilo s sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011, ki jo je v tem obnovljenem postopku razveljavilo.

Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 21. 12. 2011 odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 11. 2009 in št. ... z dne 3. 8. 2009, ker jih je štelo za nepravilni in nezakoniti ter se postavilo na stališče, da obveznost plačila oziroma vračila še ni nastala, se je v sedaj obravnavanem postopku glede na sklep pritožbenega sodišča z dne 2. 3. 2011, neutemeljeno in brez podlage ponovno opredeljevalo do uporabe 191. člena OZ, iz enakih razlogov pa tudi pritožba. Višje delovno in socialno sodišče se je v citiranem sklepu z dne 2. 3. 2011 postavilo na stališče, da v primeru preplačil ne gre za prostovoljno izpolnitev, za katero bi pri tožencu obstajala zavest, da te obveznosti ni dolžan izpolniti. Poudarilo je, da je toženec dolžan v takšnih primerih ravnati po 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

Glede na vse navedeno se pritožba neutemeljeno sklicuje na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ter na pravilo o prekluziji, vse v zvezi z uporabo 191. člena OZ in na ugovore toženca. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je toženec že s tem, ko je razpolagal z vsemi podatki, izplačal družinsko pokojnino vedoma ali hote. Prav tako pa neutemeljeno navaja, da je imel toženec že vse podatke s tem, ko mu tožnik ni predložil potrdila o šolanju.

V konkretnem primeru je pravna podlaga 275. člen ZPIZ-1 ter v zvezi s to določbo 190. člen OZ, ker gre za verzijsko terjatev, za katero je pravno relevantno le dejstvo neupravičenega prehoda premoženja, ne pa razlogi na strani ene ali druge stranke, zaradi katerih je do takega prehoda prišlo. Situacija je drugačna kot pri kondikcijskih terjatvah iz 191. člena OZ, pri katerih prikrajšanec ve, da ni zavezan za dolg, ki ga izpolnjuje in torej ni v zmoti glede obstoja obveznosti. V tem primeru izpolnitve ne more zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj oziroma v primeru, da je plačal, da bi se izognil v sili. Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno tako glede vednosti tako glede volje. Gre za plačilo z darilnim namenom ali na primer za plačilo tujega dolga. Ko tožnik do izplačila družinske pokojnine ni bil upravičen, ker ni predložil dokazila o šolanju, toženec pa mu je kljub temu izplačeval družinsko pokojnino, na ta način ni pristal na svoje prikrajšanje oziroma tožnikovo obogatitev. Torej ni mogoče šteti, da je toženec vedoma plačal nekaj, kar ni bil dolžan, pa čeprav ni ravnal z dolžno skrbnostjo.

Sodišče prve stopnje je, ne da bi preseglo razpravno načelo, pravilno na podlagi 275. člena ZPIZ-1 v zvezi s 190. členom OZ pravilno štelo, da ima zahtevek toženca za vračilo preplačila zneskov družinske pokojnine ustrezno zakonsko podlago in skladno z določbo prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) štelo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.