Up-12/05 - 5

11. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Ž., na seji senata dne 21. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 90/2004 z dne 12. 10. 2004 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1697/2003 z dne 8. 1. 2004 in s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 21/2000 z dne 1. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožnikovo tožbo, s katero je zahteval razveljavitev delodajalčevega sklepa z dne 3. 1. 2000 in ugotovitev, da mu ni prenehalo delovno razmerje, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Štelo je, da gre zgolj za ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka šestmesečnega odpovednega roka trajno presežnemu delavcu. Za izpodbijanje takšnega sklepa pritožnik nima pravnega interesa. Zoper takšen sklep tudi ni neposrednega sodnega varstva. Višje sodišče je pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Pritožniku je pojasnilo, da izpodbijani ugotovitveni sklep ne more posegati v dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja in delavcu ne daje podlage za (ponovno) izpodbijanje odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Pritožnik, ki je vložil tožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa. Nadalje je menilo, da gre deloma za zahtevke, o katerih že teče spor v drugi zadevi.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepoma obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi prereka stališče sodišč, da bi moral zoper izpodbijani sklep najprej uveljavljati varstvo pri delodajalcu. Opozarja na napačen pravni pouk na izpodbijanem sklepu in na dejstvo, da delodajalec ni imel organa, ki bi lahko odločal o ugovoru. Nasprotuje tudi stališču, da naj ne bi imel pravnega interesa za tožbo. Meni, da lahko le na ta način varuje svoje pravice v primeru uspeha s tožbo za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zavrnitev sodnega varstva v takšnih okoliščinah naj bi pomenila kršitev njegovih pravic, zagotovljenih z drugim odstavkom 14. člena, z 22., s 23. in s 25. členom Ustave.

B.

3.Pritožnik nasprotuje stališču sodišč, da bi moral pred vložitvijo tožbe izkoristiti možnost ugovora pri delodajalcu, in stališču, da za tožbo nima pravnega interesa. Ugotovitev o neizčrpanosti pravnega sredstva v okviru postopka pri delodajalcu kot procesni predpostavki za sodno varstvo ni bistvena za odločitev sodišč v tej zadevi. Kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, gre le za dodaten argument, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti odločitev o zavrženju tožbe. Zavrženje tožbe sicer temelji na ugotovitvi sodišč, da pritožniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev tožbe oziroma da gre deloma za zahtevke, ki jih pritožnik uveljavlja že v drugem sporu. Gre za povsem samostojne razloge za takšno odločitev. Zato tudi morebitna ugotovitev o neustavnosti stališča o obveznem izčrpanju pravnega sredstva ugovora ne bi mogla privesti do razveljavitve izpodbijanih sodnih odločitev. Glede na to se Ustavnemu sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati s temi pritožnikovimi očitki.

4.Stališče sodišč, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, je po mnenju pritožnika napačno. V zvezi s tem je treba pritožniku pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 25. člena Ustave. Tega, kako bi mu lahko bili z izpodbijanimi sklepi kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena in 25. člena Ustave, pritožnik ne pojasni. Stališče sodišč o pomanjkanju pravnega interesa za tožbo je mogoče preizkusiti z vidika skladnosti z 22. in s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Člen 22 Ustave namreč med drugim zagotavlja varstvo pred očitno napačnimi sodnimi odločitvami, ki jim je mogoče očitati samovoljnost. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pa pomeni pravico do meritorne odločitve sodišča.

5.Pravica do sodnega varstva ne pomeni, da zakon pod določenimi pogoji ne more predpisati procesnih predpostavk za sodno varstvo. Ustavni pritožnik v tej zadevi niti ne uveljavlja neustavnosti zakonske ureditve, ki je kot eno izmed procesnih predpostavk predpisala tudi pravni interes za vložitev tožbe. Njegove trditve je mogoče razumeti kot zatrjevanje, da mu je bila pravica do sodnega varstva kršena pri uporabi te zakonske določbe v konkretnem primeru. Pravica do sodnega varstva je lahko namreč kršena tudi v primeru, če sodišča določbe o procesnih omejitvah razlagajo na način, ki je v neskladju s to ustavno pravico. Pritožnik je s tožbo v delovnem sporu izpodbijal sklep, s katerim je bilo po izteku šestmesečnega odpovednega roka ugotovljeno, da mu je prenehalo delovno razmerje. Kot so pritožniku pojasnila sodišča, gre za sklep, s katerim se ugotavlja zgolj točen datum prenehanja delovnega razmerja. Podlago za samo prenehanje delovnega razmerja pomeni že pred tem izdani sklep o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnega delavca, ki ga pritožnik izpodbija v drugem sporu. Ob morebitni razveljavitvi tega sklepa tudi sklep o ugotovitvi datuma prenehanja delovnega razmerja ne bo več imel pravnega učinka. Razveljavitev sklepa o ugotovitvi datuma prenehanja delovnega razmerja torej ne bi mogla vplivati na samo zakonitost prenehanja delovnega razmerja. Pritožniku, ki navaja, da želi z izpodbijanjem drugega sklepa zgolj zavarovati svoje pravice za primer, da mu bo uspelo razveljaviti sklep o samem prenehanju delovnega razmerja, zato z odločitvijo sodišč o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogla biti kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Glede na to, da pritožnik ne nasprotuje pravilnosti ugotovitve datuma prenehanja delovnega razmerja sami po sebi, temveč le ob predpostavki nezakonitosti samega prenehanja delovnega razmerja, pa se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali to tudi na splošno velja za stališče Vrhovnega sodišča, da je pravni interes za izpodbijanje takšnega sklepa podan le, če prenehanje delovnega razmerja ni sporno oziroma če delavec ne uveljavlja sodnega varstva zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Glede na navedeno tudi ne gre za primer očitno napačnih odločitev, ki bi jim bilo mogoče očitati samovoljnost in s tem neskladje z 22. členom Ustave.

6.Ker torej z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan