Jedro

Odločanje v mejah postavljenih zahtevkov pomeni, da sodišče zahtevka ne sme prekoračiti, lahko pa mu deloma ugodi in ga torej deloma zavrne. Sodišče prve stopnje je toženki s sodbo naložilo dolžnost izstavitve zemljiškoknjižne listine brez časovne omejitve, sodišče druge stopnje pa je s spremembo te sodbe odločilo manj od zahtevanega: ker na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi še ni vknjižena etažna lastnina, bo dolžna tožena stranka zemljiškoknjižno dovolilo v skladu z ugotovitvenim delom sodbe izstaviti šele v 15-dneh po vpisu etažne lastnine. Z izpodbijano sodbo je torej toženi stranki naloženo nekaj manj, kakor pa to sledi iz sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti pridobili skupno premoženje, ki obsega enosobno stanovanje, št. 2 v pritličju stanovanjskega bloka v Rušah, ... v izmeri 30,17 m2, od tega s pripadajočim kletnim prostorom (shrambo, št. 2) površine 10,55 m2. Na tako pridobljenem skupnem premoženju znaša delež tožeče stranke 84%, delež tožene stranke pa 16%. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi se bo tožnik vpisal na stanovanju do nadaljnjih 34-stotink ter bo tako njegov delež 84-stotink od celote. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka se je pritožila, njeni pritožbi pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v dajatvenem delu spremenilo in toženi stranki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine v 15-dneh po vpisu etažne lastnine. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pokaže na napako izpodbijane sodbe, ki je dopolnila izrek sodbe sodišča prve stopnje z zapisom, da bo zemljiškoknjižno dovolilo moralo biti izdano v 15-dneh po vpisu etažne lastnine na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi. Zato je odločeno v korist tožeče stranke, ki pa pritožbe sploh ni vložila in takšnega zahtevka tudi ni postavila (2. člen ZPP). Gre torej za bistveno kršitev procesnih pravil, ne pa za uporabo materialnega prava, kot je to obrazložilo sodišče druge stopnje. Ker ni obrazloženo, zakaj ni bil dopuščen predlagani dokaz z zaslišanjem prič, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju revizije gre v tem obsegu za absolutno bistveno procesno kršitev, ne pa le za kršitev relativnega značaja v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožena stranka je v kupljenem stanovanju opravila določena vlaganja, ki so vplivala na povečani delež, vendar se je izpodbijana sodba neutemeljeno sklicevala na določbo 286. člena ZPP, češ da so navedbe v tej smeri bile podane prepozno. Po mnenju tožene stranke je tožba tudi sicer nesklepčna, saj iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost postavljenega zahtevka. Pravno zmotno in poenostavljeno je odločeno, da je tožnik, ki je stanovanje kupil pretežno s svojim denarjem, s tem pridobil tudi večji delež na njem. O toženkinem deležu na stanovanju ni mogoče odločati po stanju na dan nakupa stanovanja, temveč po stanju na dan razpada zunajzakonske skupnosti. Ni bila upoštevana zakonska domneva o polovičnem oziroma enakem deležu na skupnem premoženju, do izraza pa tudi ni prišlo dejstvo, da je toženka imela višje pokojninske prejemke od tožnika. Sicer pa toženka k nastanku skupnega premoženja ni prispevala zgolj denarni znesek v višini 600.000 SIT. Upoštevati je treba tudi njen prispevek iz naslova vodenja gospodinjstva. Toženkin delež bi torej moral biti ugotovljen v bistveno višjem odstotku.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske trditve, ki se nanašajo na očitek procesnih napak, po svoji vsebini pomenijo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno v preobleki zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ali po prvem odstavku 339. člena ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pri tem odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje prepričljivo povedo, zakaj je, glede na stanje stvari, bil na koncu obravnavanja spor med strankama v tolikšni meri pojasnjen, da je bilo mogoče odločiti o tožbenem zahtevku. Niti izpodbijani sodbi, niti sodbi sodišča prve stopnje, zato ni mogoče očitati, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih (nakazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. član ZPP). Odločitev pravno temelji na določbi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev (v skladu z določbo 12. člena zakona tudi zunajzakonskih partnerjev) na skupnem premoženju enaka, zakonca (zunajzakonska partnerja) pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

7. Glede na med strankama nesporne ugotovitve, da je tožnik k nakupu v zakonski zvezi pridobljenega premoženja prispeval večino denarja, ki ga je dobil ob prodaji solastninskega deleža na stanovanju v Mariboru, pa je bilo treba spor presojati tudi po določbi prvega odstavka 51. člena ZZZDR: premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, namreč ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Gre za posebno premoženje zakonca, glede katerega ni mogoče trditi, da je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, to pa posledično pomeni, da je takšen vložek potrebno upoštevati pri določitvi višjega deleža na premoženju, ki je bilo sicer pridobljeno v trajanju zunaj zakonske skupnosti. Ker gre za neosporavana dejstva o tem, koliko je prispeval iz posebnega premoženja k nakupu spornega stanovanja tožnik in koliko toženka, je upravičeno odpadla potreba po dopolnjevanju dokazovanja o siceršnjih finančnih zmožnostih pravdnih strank, o tem, katera od njiju je imela višjo pokojnino in o tem, koliko je katera od njiju prispevala v skupno gospodinjstvo.

8. Podatki spisa z ničemer ne potrjujejo revizijske trditve, da naj bi se izpodbijana sodba ob neobravnavanju povečane vrednosti stanovanja zaradi vlaganj, napačno sklicevala na določbo 286. člena ZPP. Trditve o vlaganjih v sporno stanovanje niso bile postavljene pravočasno (na prvem naroku za glavno obravnavo), zaradi česar se kasneje sodišču prve stopnje z njimi ni bilo treba ukvarjati.

9. Ne glede na to, da se sodišču druge stopnje v postopku reševanja pritožbe ni bilo treba ukvarjati s povsem novimi trditvami tožene stranke o tem, koliko sta s tožnikom v zunajzakonski skupnosti trošila, obvelja temeljna ugotovitev, da pravdni stranki niti dela kupnine za stanovanje nista porabili iz svojih prihrankov ali iz dohodkov. Stanovanje je bilo kupljeno na začetku zunajzakonske skupnosti, zaradi česar se kasnejša finančna ali drugačna razmerja med strankama na ugotavljanje deležev na tako pridobljenem premoženju ne morejo nanašati. V tem obsegu je pravno neupoštevan revizijski poudarek, po katerem ne bi bilo treba o višini deležev na stanovanju odločati po stanju ob razpadu zunajzakonske skupnosti, ne pa ob njegovem nakupu. Tudi trditev, da je toženka prispevala pri nakupu stanovanja več kakor izkazanih 600.000 SIT, je glede na ugotovitve v nasprotju z dejanskim stanjem. Stanovanje je bilo dne 18. 5. 2001 kupljeno s pretežnim delom, ki ga je prispeval tožnik in z manjšim delom, ki ga je prispevala toženka. Dejstvo, da je toženka svoj manjši delež poravnala s kreditom, ki ga je obročno odplačevala, bi prej kazalo na to, da bi pri takšnem odplačevanju glede na ekonomsko skupnost prispeval tudi toženec. Revizijsko stališče tožeče stranke je v tej smeri nejasno in protislovno.

10. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZPP v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Tožeča stranka je postavila ugotovitveni zahtevek, poleg njega pa tudi dajatveni, ki nalaga toženki izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vpisa lastninske pravice na sporni nepremičnini v skladu z ugotovljenimi (so)lastninskimi deleži. Odločanje v mejah postavljenih zahtevkov pomeni, da sodišče zahtevka ne sme prekoračiti, lahko pa mu deloma ugodi in ga torej deloma zavrne. Sodišče prve stopnje je toženki s sodbo naložilo dolžnost izstavitve zemljiškoknjižne listine brez časovne omejitve, sodišče druge stopnje pa je s spremembo te sodbe odločilo manj od zahtevanega: ker na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi še ni vknjižena etažna lastnina, bo dolžna tožena stranka zemljiškoknjižno dovolilo v skladu z ugotovitvenim delom sodbe izstaviti šele v 15-dneh po vpisu etažne lastnine. Z izpodbijano sodbo je torej toženi stranki naloženo nekaj manj, kakor pa to sledi iz sodbe sodišča prve stopnje. V reviziji nakazana procesna kršitev zaradi domnevne prekoračitve tožbenega zahtevka ni podana.

11. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.