Jedro

Vrednost denarne terjatve, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa, je enaka znesku denarnih enot, na katere se ta terjatev glasi, in ne vrednosti, za katero stranka intimno ocenjuje, da bo glede na pravna pravila deležna sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1.Toženka je v odgovoru na tožbo (s katero tožnik zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ničnosti hipoteke in plačilo 63.939,09 EUR) v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Podala je primarni in pet podrejenih pobotnih ugovorov. Sodišče prve stopnje ji je zato izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v znesku 1.893 EUR. Toženka je zoper njega vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2.Toženka zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga razveljavitev sklepa in odmero sodne takse v višini 1.005 EUR oziroma 1.227 EUR, oziroma podrejeno razveljavitev sklepa in vračilo zadeve v nov postopek. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta. To je imelo za posledico odmero takse v previsokem znesku. Konkretna zadeva je bistveno drugačna od sodne prakse, na katero se sodišče sklicuje v izpodbijanem sklepu. Tožnik je svoj dajatveni zahtevek oblikoval skladno s teorijo salda in na ta način sam izvedel svojevrsten enostranski pobot terjatev. Ni upravičen do brezplačne uporabe toženkinega denarja. Pobotnega ugovora zaradi vključitve obogatitvenih obresti od celotnega zneska izplačane glavnice toženka ne more oblikovati drugače, kot da v zahtevku navede celotno glavnico, kar pa ne pomeni, da je ta glavnica enaka vrednosti spornega predmeta pobotnega ugovora. Sodišče je sodno takso napačno odmerilo od zneska 109.807,90 EUR, od katerega je toženka primarno podala ugovor pobotanja. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice nasprotnega kondikcijskega zahtevka tožnika (55.220,78 EUR oz. pravilno 48.086,58 EUR), zaradi česar bi ta znašala 1.005 EUR oz. največ 1.227 EUR. Taksna obveznost, ki je naložena toženki, je odmerjena za skoraj 90 % previsoko. Sodišče je spregledalo jedro toženkinih navedb, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Hkrati ji ni nudilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora. Nesorazmerno visoko odmerjena sodna taksa, ob upoštevanju, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF, pomeni kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v 1. tč. 1. odst. 5. čl. Zakona o sodnih taksah.2 Ta določa, da nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora.3 Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (1. in 3. odst. 19. čl. ZST-1). V tej zadevi je sporna vrednost zahtevka oziroma predmeta, od katerega se odmeri sodna taksa za postavljeni pobotni ugovor.

5.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila sodna taksa pravilno odmerjena od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta in v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot postavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja po svoji naravi in namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnik z dajatvenim denarnim zahtevkom (55.220,78 EUR), pri odmeri sodne takse zanj nima odločilne teže. Prav tako ne pritožbene trditve o načinu, na katerega tožnik utemeljuje svoj denarni zahtevek. Odločilno je, da tožnik s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavlja dajatveni (denarni) zahtevek, toženka pa je v naraciji izrecno podanega pobotnega ugovora zapisala, da (primarno)4 zahteva ugotovitev obstoja svoje terjatve, "ki znaša EUR protivrednost zneska 103.300,00 CHF s 6 % letnimi obrestmi od dne 26. 5. 2008 do 1. 2. 2022, preračunano v EUR po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan izdaje sodbe, ter zakonske zamudne obresti do plačila".5 To po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 103.300,00 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. Na dan 27. 2. 20256, preračunano po veljavnem tečaju, je to 109.807,90 EUR. Pravilnosti tega preračuna toženka ne izpodbija. Navedeni znesek je predmet, ki ga je toženka postavila v pobot, zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnika, je posledica njene svobodne odločitve, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme te izbire nosi sama. Vrednost denarne terjatve, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa,7 je enaka znesku denarnih enot, na katere se ta terjatev glasi, in ne vrednosti, za katero stranka intimno ocenjuje, da bo glede na pravna pravila deležna sodnega varstva. Opisana pravna izhodišča so razložena tudi v izpodbijanem sklepu, zato so očitki o absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP neutemeljeni.

6.Neutemeljena je tudi pritožbena kritika opustitve materialnega procesnega vodstva. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede opredelitve vrednosti pobotnega ugovora. Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi ne vpliva okoliščina, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF. Sodišče je dolžno upoštevati zgolj določbe ZST-1, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, treba plačati sodno takso. S tem povezani očitki glede posega v ustavne in konvencijske pravice niso utemeljeni.

7.Niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožnik, niti tistih, na katere je pazilo sodišče po uradni dolžnosti, ni (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Zaradi neuspešnosti s pritožbo toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST-1.

3Smiselno enako tudi 2. odst. 18. čl. ZST-1.

4Šlo je za navidezno eventualno kumulacijo pobotnih ugovorov, zato je sodišče sodno takso odmerilo le od primarnega.

5Str. 30 odgovora na tožbo (list. št. 59 sodnega spisa).

6Dan vložitve pobotnega ugovora.

7Prim. VSL sklep III Cp 1027/2025 z dne 2. 6. 2025, VSL sklep III Cp 970/2025 z dne 28. 5. 2025, VSL sklep III Cp 901/2025 z dne 23. 5. 2025, VSL sklep III Cp 725/2025 z dne 14. 5. 2025, VSL sklep III Cp 572/2025 z dne 15. 4. 2025, vse izdane v zadevah, ki so istovrstne predmetni.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 18, 18/2, 19, 19/1, 19/3 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.