Up-489/02 - 6

30. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 223/2001 z dne 21. 5. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1664/99 z dne 25. 5. 2001 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 229/98 z dne 21. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku delavke (tožnice v delovnem sporu) za razveljavitev sklepov direktorice pritožnice (tožene stranke v delovnem sporu), na podlagi katerih ji je prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela, posledično pa je ugodilo tudi njenim zahtevkom za priznanje delovne dobe, plačilo plače in regresa. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zoper takšno sodbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi njeno revizijo. Sodišča so štela, da so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, in zavzela stališče, da po 31. 5. 1994 delavka ni opravljala dela iz razlogov na strani pritožnice, zaradi česar ni mogoče šteti, da je neupravičeno izostala z dela.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper sodbi obeh nižjih sodišč, ki sta odločali v zadevi, vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Uveljavlja kršitve 2., 22. in 23. člena Ustave. Zatrjuje, da je delavka tožbo v tej zadevi vložila prepozno in ne da bi predhodno izčrpala pravno varstvo pri delodajalcu. Dopisa delavkinega odvetnika z dne 31. 8. 1994 po mnenju pritožnice namreč ni mogoče obravnavati kot ugovor zoper odpoved delovnega razmerja, odgovora pooblaščenke pritožnice z dne 2. 9. 1994 pa ne kot dokončno odločitev delodajalca. Zato meni, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Ob tem zatrjuje, da se je v sodnem sporu vse razlagalo v korist delavke, čeprav je bila ta že vse od odpovedi dalje zastopana po odvetniku. Opozarja tudi na to, da mora biti delavec pri varovanju svojih pravic aktiven. S tem, ko je sodišče delavki v nasprotju s kogentnimi predpisi omogočilo sodno varstvo, naj bi bila kršena pravica pritožnice do enakega sodnega varstva, podana pa naj bi bila tudi kršitev Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84 - v nadaljevanju Konvencija MOD št. 158). V nadaljevanju ustavne pritožbe meni, da bi sodišča pri odločanju morala upoštevati tudi dejstvo, da delavka ni prišla na delo, kljub temu, da je bila na podlagi začasne odredbe sodišča z dne 29. 9. 1994 pozvana, naj se vrne na delo. S tem naj bi ji bila kršena pravica delodajalca do nepristranskega sojenja v delovnem sporu.

B.

3.Temeljni očitek pritožnice sodiščem v tej zadevi je, da bi morala delavkino tožbo zavreči, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavo. Pritožnica s tem nasprotuje ugotovitvam sodišč v zvezi z dejanskim stanjem oziroma stališčem glede uporabe prava. S takšnimi očitki pa pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnica ni izkazala. Da bi bilo kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temeljijo izpodbijane sodbe, nesprejemljivo z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pritožnica ne izkaže, prav tako pa tudi ne, da bi ji bila v postopku kršena ustavna jamstva procesne narave. Zgolj to, da je bilo v sporu odločeno v korist delavke, pa še ne pomeni, da so sodišča pritožnico obravnavala na način, ki jo postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki, oziroma da so odločala pristransko, kar bi sicer lahko pomenilo kršitev 22. oziroma 23. člena Ustave. Ob navedenem gre pritožnici tudi pojasniti, da se njeni očitki v zvezi z dopustnostjo tožbe v celoti nanašajo na odločitev sodišč glede vprašanj izčrpanosti ugovora in pravočasnosti tožbe v zvezi z odpovedjo z dne 13. 4. 1994, po spremenjeni tožbi pa so bili predmet obravnave v zadevi sklepi pritožnice z dne 12. 8. 1994 in 17. 5. 1994.

4.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil le očitek pritožnice, da sodišča niso upoštevala njenih navedb, da se delavka kljub pozivu na podlagi začasne odredbe sodišča ni vrnila na delo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do bistvenih navedb strank. Vendar v obravnavani zadevi ta pravica ni bila prekršena. Kot je pritožnici pojasnilo že Vrhovno sodišče, ta okoliščina za odločitev v sporu ni bila bistvena. Izpodbijani sklep pritožnice z dne 12. 8. 1994 se je lahko nanašal le na obdobje od 31. 5. 1994 do 12. 8. 1994, kar pa pomeni, da ravnanje tožnice v zvezi z začasno odredbo sodišča z dne 29. 9. 1994 ne more vplivati na odločitev o zakonitosti izpodbijanega sklepa.

5.Pritožničinega očitka o kršitvi 2. člena Ustave v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni. Navedeno velja tudi za pritožničin očitek o kršitvi Konvencije MOD št. 158, ker pritožnica ne pojasni, katere človekove pravice naj bi ji bile kršene.

6.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan