Jedro

Nedokončana in nekvalitetno opravljena dela ne morejo predstavljati delne izpolnitve obveznosti dolžnikov in upnik tega nikakor ni priznal. Vse, kar je bilo izvedeno s stani dolžnika, je bilo delno plačano 17. 10. 2024, razlika dejansko opravljenih del, pa bi se pokrila z delom neplačanih najemnin in stroškov centralnega ogrevanja (in torej ne izterjevane kupnine za šotor), in sicer bi se kompenzacija naredila, ko bi se dejansko ugotovilo, kaj in v kakšni vrednosti je bilo opravljeno s strani prvega dolžnika, kar pa nikoli ni bilo. Poslovanje se glede del, ki jih je opravil dolžnik in tudi glede na to, kaj je bil dolžnik dolžan, nanaša na najemnine, ki niso bile plačane in niso predmet tega postopka. Končno pa je upnik sicer potrdil, da je bil sklenjen aneks in navajal, da je bilo v aneksu dogovorjeno, katera dela bo dolžnik opravil, da so bila dela (op.: zgolj) ovrednotena na več kot 7.000,00 EUR in se je upnik zavezal plačati določene zneske. Znesek 1.500,00 EUR je bil plačan za material (torej ne za opravo gradbenih del v izpolnitev obveznosti), razlika pa ne, ker to naj bi bilo plačano, ko bodo dela zaključena, kar pa nikoli niso bila.

Izrek

I.Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijanih II., III. in V. točki izreka potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo dolžnika.

II.Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

Upnik sam krije stroške svoje pritožbe.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnikov delno ugodi in se sklep o izvršbi I 229/2024 z dne 24. 10. 2024 delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov ugodi v delu, ki se nanaša na izterjavo zneska v višini 2.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2022, in se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne (I. točka sklepa), da se v presežku ugovor zavrne (II. točka sklepa), da sta dolžnika dolžna upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške 156,32 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, po preteku paricijskega roka pa skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva poteka paricijskega roka (III. točka sklepa), da se v presežku priglašeni stroški upnika zavrnejo (IV. točka sklepa) in da se v presežku priglašeni stroški dolžnikov zavrnejo (V. točka sklepa).

O dolžnikovi pritožbi

2.Zoper II., III. in V. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da so pravila pravdnega oziroma izvršilnega postopka instrumentalne narave. Varstvo pravic je v tem postopku lahko uspešno le, če se ugotovljeno dejansko stanje čim bolj približa resničnemu in če je materialno pravo pravilno uporabljeno. V okviru načel dispozitivnosti in razpravnosti mora k temu, da se zadeva, če je le mogoče, vsebinsko razišče, stremeti tudi sodnik. Določbe, ki pomenijo omejitev pravic do sodnega varstva in izjavljanja, in tiste, ki stranke spodbujajo k procesni aktivnosti, mora sodnik razlagati v skladu z njihovim namenom, v skladu z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in tudi iz sodne prakse, se dolžnik z ugovorom zoper sklep ne more braniti pred tistim, česar upnik ni navajal v predlogu za izvršbo. Upnik v predlogu za izvršbo ne nasprotuje nobenim zidarskim/gradbenim delom in niti ne navaja, da naj takšna dela naj ne bi bila opravljena. V ugovoru na izvršbo sta dolžnika podala dovolj določno in konkretizirano trditev, če bi jo upnik v nadaljevanju postopka sprejel, in sicer, da je dolžnik - najemnik izvedel najemodajalcu zidarska/gradbena dela po predhodno izstavljenem predračunu v vrednosti vsaj 7.000,00 EUR, s čimer je dolg do upnika v konkretnem postopku v celoti poravnal. Po sodni praksi npr. po VSL Sodba I Cp 1816/2019 z dne 2. 12. 2020 je sodišče sprejelo znesek 2,7 mio EUR, ker je ta temeljil na predračunu oziroma so toliko znašala obnovitvena dela po predračunu. V ugovoru zoper izvršbo, so dovoljeni ter pravno priznani kratki ugovori. Nobenih dodatnih navedb ni potrebno podati. Dolžnika sta nadalje v ugovoru zatrjevala tudi, da je bil sklenjen aneks št. 9 k najemni pogodbi z dne 2. 2. 2023, ki sta ga podpisala upnik, kot tudi dolžnik in sicer 2. 2. 2023. V tem aneksu je določeno, da se upnik in najemnik dogovorita, da lahko najemnik izvede najemodajalcu zidarska/gradbena dela v protivrednosti 7.000,00 EUR, da mu povrne omenjeni dolg in sicer od najemodajalca odkupi šotor s konstrukcijo pred lokalom. Torej dolžnika sta v okviru ugovora na izvršbo določno navedla, katera dela sta opravila, zidarska/gradbena dela v kakšni protivrednosti, kje so ta dela natančno opredeljena in da lahko potrditev navedenih del potrdita tudi s svojim zaslišanjem. Ker je upnik tem delom šele naknadno nasprotoval v svojem odgovoru na ugovor dolžnikov, sta dolžnika v odgovoru na odgovor podala v zvezi z navedenim dodatne navedbe in še dodatne dokaze. Pri vsem skupaj je določena dela upnik dolžnikoma priznal oziroma izkazal že vsaj s fotografijami, ki jih je v spis vložil sam upnik, kar je bilo v odgovoru na odgovor s strani dolžnikov posebej opozorjeno. Upnik je tako sam s svojimi listinami - fotografijami dokazal opravljeno delo s strani dolžnika. Glede na navedeno je sodišče postopalo nepravilno, ko je dokaze iz naštete v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa štelo za prepozne. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, kot naštetih v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in ker ni izvedlo obravnave in dolžnikov zaslišalo, je storilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnika sta takoj predlagala, kot dokaz opravljenih zidarsko/gradbenih del sam aneks št. 9 k najemni pogodbi št. PEK 01/2022, nadalje je opravo del izkazal upnik s predložitvijo fotografij, ne nazadnje pa tudi dolžnika z vsemi dokazi, priloženimi k odgovoru na ugovor. Izpodbijani sklep je zaradi postopanja sodišča, tudi v nasprotju z listinami v spisu, ki sta jih dolžnika predložila k svojemu odgovoru na odgovor ter tudi s fotografijami, ki jih je v spis vložil upnik in izkazujejo opravljena dela s strani prvega dolžnika. Sodišče je na koncu 17. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da je upnik navedel, da odgovarja na določene navedbe dolžnikov v zvezi z opravljanjem gradbenih storitev s strani prvega dolžnika. Že iz tega izhaja, da je upnik priznal določena dela dolžnikov, pa sodišče kljub vsemu ni štelo, da bi dolžnik A. A., s.p., za dolžnika opravil določena dela. Pri vsem skupaj sodišče sploh ni vzelo v ozir navedb dolžnikov glede nepoštenega upnika, ki je šotor, ki sta ga morala po najemni pogodbi dolžnika odkupiti, pa sta ga sicer odplačala z opravljenimi deli, odtujil. Dolžnika bi torej morala odplačati šotor, ki jima sploh ni bil predan v last in posest. Gre za nemoralno določbo v najemni pogodbi, ki je postala nična, v nasprotju s prisilnimi predpisi ter nemoralna ravno zaradi ravnanja nepoštenega upnika, ki je od dolžnikov zahteval kupnino, je celo dobil poplačano v obliki opravljenih del. Da je sodišče do dolžnikov pristopalo pristransko, je jasno tudi iz odločitve o stroških za dolžnika. Dolžnika sta vložila vsak svojo vlogo in bi jima sodišče moralo priznati stroške za vsako vlogo posebej. Glede na to, da so bili za obe stranki skupaj priglašeni stroški po odvetniški tarifi povečani za 100 %, bi moralo sodišče dolžniku priznati vsaj osnovne stroške povečane za 10% skladno z določbo po prvem odstavku 7. člena Odvetniške tarife, saj sta bili na strani dolžnika zastopani dve stranki. Nadalje bi sodišče moralo priznati dolžnikoma 2 × 20 točk za posredovanje prve vloge - ugovora dolžnikov in 2 × 20 točk za posredovanje druge vloge - odgovora na odgovor, saj posredovanje vloge stranki ni zajeto v tarifni številki 31 Odvetniške tarife (OT). Posvet s stranko pa tudi ni zajet v nobeni od vlog in bi moralo sodišče dolžniku priznati 100 točk nagrade po tar. št. 43/1 OT, saj je bil posvet opravljen na podan predlog za izvršbo in se je šele po navedenem posvetu dolžnik odločil za ugovor zoper izvršbo. Priznana bi mu morala biti tudi taksa 88,00 EUR, skupaj torej 498,65 EUR. 26 % procentov od navedenega predstavlja 129,65 EUR. Razlika med 276,26 EUR, ki so bili priznani upniku in 129,65 EUR pa je 146,61 EUR. Če bi izpodbijani sklep ostal takšen kot je, bi morala dolžnika vrniti upniku iz naslova stroškov namesto 156,32 EUR znesek 146,61 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa najemne pogodbo št. PEK 01/2022, SV 524/2022 z dne 14. 7. 2022, notarja B. B., s katero je upnik oddal A. A., s. p., v najem poslovni prostor za opravljanje gostinske dejavnosti. V peti točki notarskega zapisa je bilo med ostalim dogovorjeno, da se najemnik zavezuje, da bo od upnika odkupil šotor s konstrukcijo pred lokalom. Dogovorjena cena je bila 7.000,00 EUR, zadnji rok za plačilo šotora pa 30. 10. 2022. Upnik je terjal tudi strošek demontaže šotora 2.440,00 EUR. Zoper sklep o izvršbi sta dolžnika vložila v izopdbijanem sklepu zavrnjneni ugovor, v katerem sta uveljavljala, da sta denarno terjatev 7.000,00 EUR izpolnila z opravo gradbenih del, strošek demontaže šotora 2.440,00 EUR pa iz notarskega zapisa ne izhaja.

6.Iz razlogov izpodbijanega sklepa v bistvenem izhaja, da je v konkretnem primeru izvršilni naslov neposredno izvršljiv notarski zapis, pri čemer so se stranke z aneksom na novo dogovorile, da je "lahko" najemnik izpolnil svojo obveznost do upnika namesto v denarju z opravo gradbenih del v vrednosti 7.000,00 EUR in rok podaljšale do 28. 2. 2023. Sodišče ugotavlja, da je s takšnim dogovorom najemnik dobil pravico izbrati, ali terjatev izpolni v denarju ali z gradbenimi deli. Tako so zmotne ugovorne navedbe dolžnikov, da je bila predhodna obveznost prenovljena in je s sklenitvijo aneksa prenehala obstajati. Po oceni sodišča prve stopnje dolžnika tega, da je najemnik upniku do 28. 2. 2023 opravil zidarsko/gradbena dela v vrednosti 7.000,00 EUR, nista uspela izkazati. Že v ugovornih navedbah sta dolžnika le pavšalno navajala, da je najemnik upniku po predhodno izstavljenem predračunu v višini 7.166,00 EUR izvedel zidarska/gradbena dela v vrednosti "vsaj" 7.000,00 EUR, pri tem pa nista konkretno navedla, katera zidarska/gradbena dela naj bi najemnik opravil, kdaj naj bi jih opravil, v kolikšnem obsegu, niti nista predložila nobenih listin iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bila zidarska/gradbena dela s strani najemnika do 28. 2. 2023 opravljena. Dolžnika sta ugovoru priložila predračun z dne 22. 9. 2022, izdanega s strani A. A., s. p., upniku, kjer so navedena gradbena dela v skupni vrednosti 7.166,00 EUR, kot tudi, da gre za ponudbo za okvirni popis del. Iz predračuna ni mogoče razbrati, da se nanaša na aneks št. 9. Predračun sam po sebi ni dokaz o dejansko opravljenih delih, izkazuje le oceno vrednosti del. Dolžnika že v osnovi nista konkretno obrazložila, katera gradbena dela so bila s strani najemnika izvedena za poplačilo terjatve. Zaradi pavšalnih in ne-konkretnih navedb dolžnikov o plačilu terjatve, sodišče ni upoštevalo dokaznega predloga za zaslišanje dolžnikov, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Za ostale ugovorne navedbe dolžnikov, v zvezi opravljanjem gradbenih storitev upniku, kot delo grobega in finega ometa v hiši, navedbe o nekvalitetno in nepravočasno opravljenem delu najemnika, navedbe o ne dokončanju del, navedbe o onemogočanju dolžnika s strani upnika, da bi dela opravil, navedbe o najemu drugega izvajalca C., d. o. o., s strani upnika, priložene fotografije gradbenega odra, priloženi računi za nakupljen gradbeni material, priložena SMS sporočila, navedbe o posesti šotora in gradbenega odra in navedbe o dolgu dolžnika do upnika iz naslova najemnine ali ogrevanja, sodišče ocenjuje, da za ta postopek niso bistvene. Iz njih in priloženih listin ni mogoče razbrati, niti dolžnika nista navedla, povezave med predloženimi dokazi (elektronska sporočila, SMS sporočilo, fotografije, računi in predračuni D.) in poplačilom terjatve, niti nista pojasnila, katera dela so bila izvedena v dogovoru z upnikom kot poplačilo dolga, temveč navedbe predstavljajo odgovor na navedbe upnika v odgovoru na ugovor. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7.Dolžnika odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata z uveljavljanjem, da ju je sodišče prve stopnje pri podajanju navedb in dokazov neutemeljeno prekludiralo, sklicujoč se na dolžnosti izvršilnega sodnika, kot jih dolžnika razumeta. Vendar pa je sodišče prve stopnje prekluzijo v danem postopku pravilno upoštevalo. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije. Prvo pomeni, da mora biti ugovor obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Dolžnik je v takem ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik uveljavljal v prejšnjem ugovoru (tako sklep VSL I Ip 3359/2013). Kratki primeri ugovorov, na katere se dolžnik sklicuje, da naj bi zadostovali, se lahko nanašajo le na postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer se navedbe in dokazi še lahko dopolnjujejo v sledečem pravdnem postopku po plačilnem nalogu (primerjaj 62. člen ZIZ). Tudi sodba VSL I Cp 1816/2019 se nanaša na pravdni postopek, pri čemer sodišče zgolj na eno odločbo, ki niti ne predstavlja usklajene sodne prakse, ni vezano, saj ne predstavlja formalnega vira niti spričo tega, da ne gre za usklajeno sodno prakse, ne more iti za kršitev enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Prav tako sodišče prve stopnje s pravilno uporabo prekluzije v izvršilnem postopku dolžnikoma, zastopanima po kvalificiranem pooblaščencu odvetniku, ni kršilo pravice do izjave ter ni zagrešilo očitane bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Vse navedeno pomeni, da mora dolžnik vsa dejstva in dokaze, ki jih lahko navede že ob vložitvi rednega ugovora zoper sklep o izvršbi, ker ta dejstva takrat že obstajajo, v ugovoru tudi navesti. Navajanje novot in predlaganje novih dokazov po vložitvi ugovora oziroma za upnika odgovora na ugovor v izvršilnem postopku načeloma namreč ni dopustno (primerjaj sklep VSL I Ip 1557/2009). V odgovoru na upnikov odgovor na ugovor lahko dolžnik nova dejstva navede le, če je upnik šele v odgovoru na ugovor utemeljil svoj predlog za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ) ter dolžnik glede na navedeno prej niti ni mogel podati ugovora, ne pa torej tudi v primeru, ko bi dejstva in dokaze, ker so so ta takrat že obstajala, že v samem ugovoru mogel in moral dolžnik moral navesti.

V izvršilnem postopku ne gre za nekakšno iskanje materialne resnice, kot si to predstavlja dolžnik. Pač pa v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, ki pomeni, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi in v obsegu, kot se glasi, ter ga ne more spreminjati ali ožiti obsega obveznosti, ki so v njem določene. Izvršilno sodišče dovoli izvršbo v korist upnika po izvršilnem naslovu, zoper dolžnika iz izvršilnega naslova in v obsegu terjatve, kot ta izhaja iz izvršilnega naslova. Načelo stroge formalne legalitete je skladno z naravo izvršilnega postopka, katerega namen je prisilna izvršitev pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb in drugih izvršilnih naslovov, hkrati pa udejanja načelo pravne države iz 2. člena Ustave, katerega pomemben sestavni del je tudi pravna varnost. Vsaka stranka izvršilnega postopka se tako lahko zanese, kakšen bo obseg izterjave pa tudi v korist koga in zoper koga bo izvršba opravljena. Prav zaradi tega je bilo v konkretnem primeru na dolžnikoma še toliko strožje trditveno in dokazno breme, da sta denarno terjatev v višini 7.000,00 EUR izpolnila z opravo gradbenih del. Ravno tako pa glede na usklajeno sodno prakso v izvršilnem postopku ni dopustno presojati domnevno nemoralnih določil v izvršilnem naslovu ali njegove ničnosti, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem pravno nepomembne in jih višje sodišče ne obravnava. Ker gre v tem postopku le za presojo, ali je dolžnik izpolnil svojo denarno obveznost, v zvezi s tem pa kot že rečeno dolžnika nista podala niti ustrezne trditvene podlage, prav tako niso upoštevne trditve o nepoštenem ravnanju upnika, tudi sicer pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da sta dolžnika le pavšalno navajala, da je najemnik (prvi dolžnik) upniku po predhodno izstavljenem predračunu v višini 7.166,00 EUR izvedel gradbena dela v vrednosti "vsaj" 7.000,00 EUR (že ta izraz je pavšalen), pri tem pa nista konkretno navedla, katera gradbena dela naj bi najemnik (dolžnik) opravil, kdaj naj bi jih opravil, v kolikšnem obsegu, niti nista predložila nobenih listin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bila gradbena dela s strani najemnika do 28. 2. 2023 opravljena. Višje sodišče dodaja, da bi ob takšni specifikaciji ugovora oziroma opravljenih del dolžnika morala tudi konkretno navajati in izkazati vrednost opravljenih gradbenih del, da bi bilo na podlagi seštevkov teh vrednosti mogoče preizkusiti, ali je terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, v celoti izpolnjena.

Neutemeljeno dolžnika uveljavljata tudi, da naj bi upnik v odgovoru na ugovor sam priznal opravo določenih gradbenih del in njihovo vrednost. V odgovoru na ugovor je upnik namreč navajal, da je upnik priznal, da je prejel predračun z dne 22. 9. 2022, ki je bila pravzaprav ponudba, vendar je ni nikoli potrdil oziroma sprejel, kar je dolžnikoma tudi jasno povedal. Navajal je dalje, da je A. A. upniku opravljal določena zunanja gradbena dela, za kar mu je izdal račun št. 2022-23 z dne 17. 10. 2022 v znesku 3.452,26 EUR, ki je bil <em>plačan</em> 17. 10. 2022, kar je dolžnik A. A., s. p., celo potrdil na računu s podpisom in štampiljko, tako se ta dela ne morejo šteti kot del plačila terjatve upnika. Račun, ki ga je upnik dolžniku plačal, pa seveda ne more šteti kot dokaz, da je dolžnik upniku z izvedbo določenih zunanjih gradbenih del izpolnil svojo obveznost. Nadalje je upnik navedel, da je tudi v notranjosti objekta dolžnik A. A. opravljal neka dela, ki jih ni dokončal, kar izhaja iz priloženih fotografij od št. 1 do 15. Te dokazujejo, da je bil v notranjosti le delno in nekvalitetno narejen le omet. Nedokončana in nekvalitetno opravljena dela prav tako ne morejo predstavljati delne izpolnitve obveznosti dolžnikov in upnik s temi navedbami tega nikakor ni priznal. Nato je upnik navedel, da je bilo vse, kar je bilo izvedeno s stani dolžnika A. A. delno plačano 17. 10. 2024, razlika dejansko opravljenih del, pa bi se pokrila z delom neplačanih <em>najemnin in stroškov centralnega ogrevanja (i</em>n torej <em>ne izterjevane kupnine za šotor</em>), in sicer bi se kompenzacija naredila, ko bi se dejansko ugotovilo, kaj in v kakšni vrednosti je bilo opravljeno s strani prvega dolžnika, kar pa nikoli ni bilo. Upnik je odgovoru dalje priložil zapis, kjer je opisano poslovanje od 1. 7. 2022 do avgusta 2023, kjer se glede del, ki jih je opravil dolžnik in tudi kaj je bil dolžnik dolžan, nanaša na <em>najemnine, ki niso bile plačane in niso predmet tega postopka. </em>Tudi v tem delu upnik tako ni ničesar priznal na račun izpolnitve izterjevane obveznosti. Končno pa je upnik sicer potrdil, da je bil sklenjen aneks št. 11 in navajal, da je bilo v aneksu dogovorjeno, katera dela bo opravil A. A., s. p., da so bila dela (op.: zgolj) <em>ovrednotena</em> na več kot 7.000,00 EUR in se je upnik zavezal plačati določene zneske. Znesek 1.500,00 EUR je bil plačan za material (torej ne za opravo gradbenih del v izpolnitev obveznosti), razlika pa ne, ker to naj bi bilo plačano, ko bodo dela zaključena, kar pa <em>nikoli niso bila</em>. Kot že rečeno in kot je tudi logično pa seveda tudi neopravljena dela ne morejo šteti kot izpolnitev obveznosti dolžnikov. Upnik torej v nobenem delu svojega odgovora na ugovor ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi kot nesporne potrdil trditve iz ugovorov dolžnikov, ki bi se zato štele za resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ in 214. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S fotografijami pa je upnik izkazoval kvečjemu nekvalitetno opravljena dela v podkrepitev svojih trditev o tem, da z nobenimi gradbenimi deli njegova denarna terjatev ni bila izpolnjena.

Neutemeljene so končno tudi pritožbene navedbe glede stroškov dolžnikov. Povečanja 10% na račun zastopanja dveh strank dolžnika nista uveljavljala, zato jima ga sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo. Prav tako dolžnika povsem neutemeljeno in v nasprotju s sodno prakso uveljavljata, da jima bi sodišče moralo priznati stroške "posredovanja vloge" (vložitve ugovora na sodišče) in posveta s stranko, saj so ti že zajeti v nagradi za sestavo ugovora. Stroške sodne takse v višini 88,00 EUR pa je sodišče prve stopnje upoštevalo.

Pritožba dolžnikov po pojasnjenem ni utemeljena, zato jo je višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in sklep v izpodbijanih II., III. in V. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O upnikovi pritožbi

Zoper IV. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tudi upnik. Navaja, da je sodišče glede na točko I. sklepa štelo, da je upnik uspel v postopku s 74 %, dolžnika pa s 26 %, kar je sicer pravilno glede uspeha strank v postopku. Upnik se namreč ne pritožuje zoper I. točko sklepa, kjer je sodišče delno ugodilo ugovoru dolžnikov za znesek 2.440,00 EUR. Upnik se ne strinja, da mu za vlogo z dne 30. 6. 2025 gre le 100 točk, saj se ta vloga - odgovor na odgovor na ugovor še vedno šteje kot del ugovornega postopka, tako da mu gre za to vlogo 400 točk in predlaga, da se mu prizna še razlika 300 točk, materialni stroški in 22% DDV oz. mu gre vsaj 75 % od 400 točk, to je 300 točk, oz. še razlika 200 točk, kot strošek za drugo obrazloženo vlogo, glede na to, da gre za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa najemne pogodbe in za zahtevke iz tega naslova. Ni pa mu priznalo stroškov za: vlogo z dne 8. 9. 2025, materialne stroške 2%, 22% DDV, ki je bila vloga na odgovor na manjkajoče priloge, za katere je sodišče ugotovilo, da so bile predložene prepozno in niso ključne za rešitev zadeve, vendar pa se upnik s tem ne more strinjati. Upnik je že v vlogi z dne 30. 6. 2025 opozoril, da dolžnika navajata neke dokaze, ki jih ni v spisu, pa je sodišče kljub temu upnika pozvalo, da odgovori na manjkajoče listine, za katere se je torej izkazalo, da so bile dejansko predložene prepozno in so se potrdile upnikove navedbe. Glede na to, da sta dolžnika tista, ki sta te listine predložila prepozno in sta tako dolžnika povzročila te stroške, je upnik, glede na poziv sodišča, upravičen do povračila stroškov za vlogo z dne 8. 9. 2005. Sodišče je namreč dolžnikoma priznalo stroške za ugovor ter za dve vlogi, tako da ni nobenega razloga, glede na načelo enakopravnega obravnavanja strank postopka, da ne bi se priznalo tudi upniku stroške vloge z dne 8. 9. 2025. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V izvršilnem postopku mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ob tem gre za stroške, ki so objektivno potrebni za izvršbo. Višje sodišče ocenjuje, da ne drži, da bi sodišče prve stopnje upniku za vlogo z dne 30. 6. 2025 moralo priznati več stroškov. Gre namreč že za odgovor upnikov na odgovor dolžnikov na odgovor upnika na ugovor, in nič več za odgovor na ugovor, zato gre dejansko za obrazloženo vlogo po prvi alineji tar. št. 31/8 Odvetniške tarife. Pravilno pa sodišče prve stopnje upniku tudi ni priznalo stroškov za vlogo z dne 8. 9. 2025, saj je upnik v njej dejansko le pretežno ponovil navedbe iz prejšnjih vlog ter se opredelili do dokazov, ki so bili predloženi prepozno, upnik pa sam navaja, da je že v vlogi z dne 30. 6. 2025 opozoril na to, da dolžnika navajata dokaze, ki jih v spisu ni. Opredelitev do prepoznih dokazov se je objektivno izkazala kot nepotrebna za izvršbo, zato sodišče prve stopnje stroškov te vloge upniku pravilno ni priznalo.

Neutemeljeno pritožbo je višje sodišče, ker tudi v tem delu ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep v izpodbijani v IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).