Jedro

Toženca po nasprotni tožbi sta v obravnavani zadevi formalna sospornika, s tem pa je vsak od njiju samostojna stranka in dejanja ali opustitve enega ne koristijo in ne škodujejo drugemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 6249/2010 z dne 22. 1. 2010, ohranilo v veljavi v 1. in 4. odstavku izreka in zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev neobstoja prodajne pogodbe in ugotovitev neobstoja sporazuma o razvezi prodajne pogodbe kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in ugotovitev ničnosti sporazuma o razvezi prodajne pogodbe.

2. Toženec (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) v pravočasni pritožbi sodišču prve stopnje očita, da bi moralo zahtevek po nasprotni tožbi obravnavati kot predhodno vprašanje v razmerju do zahtevka po prvotni tožbi. Ker je to najprej obravnavalo zahtevek po tožbi, ni postopalo v skladu s pravili ZPP. Do takšnega zaključka vodi dejstvo, da se obrazložitev zahtevka po nasprotni tožbi v sodbi pozicijsko nahaja za zahtevkom iz nasprotne tožbe. Poleg tega se je prvostopenjsko sodišče v utemeljitev odločitve, ki se nanaša na zahtevek iz nasprotne tožbe, oprlo na navedbe, ki jih je podala le prva, ne pa tudi druga tožena stranka po nasprotni tožbi. S tem je kršilo pravila ZPP, saj sta toženca po nasprotni tožbi navadna formalna sospornika, pri katerih dejanja ali opustitve enega sospornika ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Tako pri presoji zahtevka na ugotovitev ničnosti ni mogoče upoštevati kakršnihkoli dejstev, ki jih je v predmetnem postopku podala prva tožena stranka, ampak zgolj dejstva, ki jih je zatrjevala druga tožena stranka po nasprotni tožbi, ter dokaze, ki jih v utemeljitev teh dejstev sama predložila. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je zagrešilo kršitev ZPP. Nadalje vztraja, da je osnutek, ki ga je enostransko podpisal, predstavljal le ponudbo. Ker izjave o sprejemu ponudbe ni nikoli prejel, nikoli ni prišlo do soglasja volj, ki je bistveni element za nastanek dvostranskega pravnega posla. Osnutek, ki so si ga podajali med seboj pred 21. 12. 2009 – še v fazi pogajanj, ni mogel predstavljati ne veljavnega dvostranskega posla, ne ponudbe na sklenitev pogodbe. Ob tem opozarja na razliko med zavestnim in voljnim elementom izjave pri sklepanju pogodbe in sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj manjka ugotovitev odločilnega dejstva, ker izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitve o voljnem elementu izjave volje in posledično sklenitvi prodajne pogodbe. Ker prodajna pogodba nikoli ni bila sklenjena, tudi plačilo provizije ni zapadlo v plačilo in tako tožniku ne dolguje ničesar. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbene navedbe, da je osnutek, ki ga je toženec 21. 12. 2009 podpisal, zgolj ponudba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila 21. 12. 2009 med pritožnikom in (po nasprotni tožbi) drugo toženo stranko sklenjena prodajna pogodba. Pritožbeno sodišče izčrpni obrazložitvi sodišča prve stopnje o tem v celoti sledi in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo na 7. – 9. strani svoje obrazložitve.

6. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje zahtevek po nasprotni tožbi moralo obravnavati kot predhodno vprašanje v pravdi, kjer se je obravnavala tožba, je neutemeljen. Četudi ga prvostopenjsko sodišče ni izrecno obravnavalo kot predhodno vprašanje, je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da ga je vsebinsko obravnavalo kot takega, in to (v nasprotju s pritožbenimi trditvami) že pri odločanju o tožbenem zahtevku, nato pa je razloge ponovilo še v sklepnem delu obrazložitve, ko je obrazložilo odločitev po nasprotni tožbi. Res pa je, da sodišče prve stopnje ni sledilo razlagi in stališčem, ki jih je ponujal toženec, zaradi česar očitana kršitev ZPP ni podana.

7. Toženec se v pritožbi pravilno sklicuje na določbo 195. člena ZPP, ko navaja, da sta toženi stranki po nasprotni tožbi v obravnavani zadevi formalna sospornika, s tem pa je vsak od njiju samostojna stranka in dejanja ali opustitve enega ne koristijo in ne škodujejo drugemu. Kljub temu pritožnik v tem delu neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj tudi ob upoštevanju le navedb in dokazov druge tožene stranke po nasprotni tožbi ni mogoče sprejeti drugačne odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe. V obravnavanem primeru namreč ni bistveno, ali je druga tožena stranka iz nasprotne tožbe kdaj zatrjevala ali dokazovala, da je tožencu kadarkoli poslala pisno izjavo o sprejemu njegove ponudbe oziroma da je ta izjavo tudi prejel, saj je toženec, kot že obrazloženo, veljavno sklenil pogodbo (1). Zgolj dejstvo, da pogodbeni stranki pogodbe nista podpisali sočasno, ne vpliva na veljavnost sklenitve pogodbe, prav tako pa zaradi tega ni mogoče trditi, da je šlo le za ponudbo. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta stranki soglasje volj dosegli že nekaj dni pred podpisom pogodbe. Ker je bila torej pogodba veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe ter ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo provizije za posredovanje in sklep o izvršbi ohranilo v veljavi.

8. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Povedano drugače: Iz navedb druge tožene stranke, ki jih pritožnik povzema v pritožbi, izhaja taista pravna posledica, ki jo izpeljalo sodišče prve stopnje.