Jedro

Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. Tožnik ni zgolj pavšalno trdil, da ni bil noben dan prost oziroma da je imel vsak dan zadolžitve, kot to nepravilno navaja pritožba. Po oceni pritožbenega sodišča je zadostil trditvenemu bremenu, in sicer tudi skladno z zahtevami, ki jih je v tovrstnih sporih izoblikovala sodna praksa

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se tožeči stranki prisojeni stroški postopka znižajo na znesek 1.486,48 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 3.675,36 EUR z obrestmi od 23. 4. 2018 do plačila (točka I izreka) in mu povrne 1.486,68 EUR stroškov postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja prekluzijo na tretjem naroku predloženih dokazov. Očita, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. Javljanje na telefon še ne pomeni kršitve tedenskega počitka. Sodišče je le pavšalno ugotovilo, da je tožnik imel ob nedeljah oziroma prostih dneh vsaj štiri ali pet telefonskih klicev. Ni konkretno navedlo, ali je po prejemu teh klicev dejansko moral opraviti kakšno delo. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, na katere dneve je opravljal zatrjevane naloge. Sodišče je neutemeljeno verjelo A. A., da je tožnik ob nedeljah vsaj trikrat do petkrat šel na opravo naloge, ki je trajala vsaj eno uro. Prezrlo je, da tožnik ne govori angleško in se je glede komunikacije z italijansko vojsko moral obračati na namestnico NPE. B. B. je izpovedal, da je bila razen motorizirane čete in vojaške policije večina enot ob nedeljah prosta, obe navedeni četi pa sta bili glede materialnih sredstev samozadostni. Ne gre za kršitev tedenskega počitka, če se je tožnik sam odločil za posredovanje na prosti dan. Opozarja na računsko napako pri seštevku priznanih stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločitve o glavni stvari je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo, v zvezi z odločitvijo o pripadajočih stroških postopka pa je te seštelo napačno.

5. Tožnik uveljavlja, da mu toženka tekom misije v tujini ni omogočila koriščenja tedenskega počitka (drugi odstavek 97f. člena Zakona o obrambi - ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dejansko opravljal svoje delo tudi na dneve, ki so bili v evidenci označeni kot prosti, zato mu je (razen v delu, v katerem je že toženka pripoznala tožbeni zahtevek) prisodilo vtoževano premoženjsko odškodnino. Pritožbeno sodišče z izčrpnimi prvostopenjskimi razlogi soglaša, po nepotrebnem jih ne ponavlja, h ključnim pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče ni izreklo o toženkinem ugovoru prekluzije listinskih dokazov A13 do A15, ki jih je tožnik predložil na tretjem naroku. Te listine po vsebini predstavljajo sodne odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega sodišča v Mariboru. Nanje se procesna pravila o prekluziji ne morejo raztezati, saj sodna praksa predstavlja sekundaren vir prava, ne pa dokaz v smislu prvega odstavka 7. člena ZPP.

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. Tožnik ni zgolj pavšalno trdil, da ni bil noben dan prost oziroma da je imel vsak dan zadolžitve, kot to nepravilno navaja pritožba. V vlogah je res zatrjeval, da je kot podčastnik za logistične zadeve v NPE - nacionalni podporni element (oskrba), vsak dan, tudi tedaj, ko naj bi imel glede na toženkino evidenco tedenski počitek, moral opravljati delo, vendar je to trditev tudi ustrezno konkretiziral. V zvezi s pripravljenostjo oziroma s tem, da je moral biti vse dni ves čas dosegljiv na službeni mobilni telefon, je zatrjeval, da je tudi na dneve, ki jih toženka zatrjuje kot proste, prejel vsaj dva klica, na katera se je moral odzvati z zagotovitvijo logistične podpore (v trajanju od ene do dve uri za posamezen klic). Naloge, ki so spadale v okvir logistične podpore, je opredelil (zagotavljanje streliva, hrane, potrošnega materiala, podajanje zahtevkov za nastanitev pripadnikov, podajanje zahtevkov italijanski vojski za popravilo infrastrukture, interventno posredovanje v primeru okvar klim, ogrevanja, tuširnic ..., spremstvo vozil na servise itd.). S tem je po oceni pritožbenega sodišča zadostil trditvenemu bremenu, in sicer tudi skladno z zahtevami, ki jih je v tovrstnih sporih izoblikovala sodna praksa (prim. VIII Ips 23/2021, VIII Ips 51/2020 idr.).

8. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moral za dneve, na katere naj bi bil po toženkinem zatrjevanju prost, še konkretneje opredeliti svoje zadolžitve. Judikata Pdp 389/2019 in Pdp 373/2020, ki ju izpostavlja, temeljita na stališču, da za sklepčnost tožbe ne zadostuje zgolj trditev, da je imel pripadnik ves čas delovne zadolžitve in noben dan ni bil prost, vendar obravnavani spor, kot je bilo že obrazloženo, ne temelji zgolj na taki trditvi. Razlikuje se tudi od izpostavljene zadeve Pdp 338/2021, v kateri pripadnik ni navedel nobenih konkretnih podatkov (o dnevih nalog, njihovem trajanju, zakaj jih ni opravil na operativni dan itd.). Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnik moral trditve konkretizirati z navedbo, po čigavem ukazu je opravil naloge. Sklicuje se na zadevi Pdp 47/2021 in Pdp 562/2020, v katerih je nadrejeni izpovedal, da pripadniku dela na prosti dan ni odredil, ter na zadevo Pdp 277/2021, v kateri se je pripadnik samoiniciativno odločil opraviti delo na dan, ki je bil predviden kot prost. Navedene zadeve se tako pomembno razlikujejo od obravnavanega spora, v katerem je tožnikov nadrejeni izrecno poudaril, da je bilo delo v nedeljo (prost dan) pravilo, da je tožnik ob nedeljah klice prejel izključno z namenom, da se zadeva takoj reši (nujni klici), da se je na klic moral javiti in opraviti nalogo, ter da mu tedenskega počitka ni mogel zagotoviti.

9. S sklicevanjem na judikata VIII Ips 17/2019 (ki se sploh ne nanaša tedenski počitek) in VIII Ips 18/2019 pritožba navaja, da javljanje na telefon še ne pomeni kršitve tedenskega počitka. Pritožbeno sodišče glede na prvostopenjske razloge ugotavlja, da se tožnik na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek, ni bil dolžan le odzvati na telefonske klice. Upoštevajoč skladne izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev C. C. in A. A. je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je moral na telefonske klice odreagirati tako, da je opravil nujne naloge, na katere so se nanašali ti klici. Pravilnost te ugotovitve prepričljivo potrjuje izpoved tožniku nadrejenega poveljnika NPE D. D. o tem, da je dodeljeni mobilni telefon tožnik moral imeti ves čas pri sebi prav z namenom, da se javi in opravi nujne naloge.

10. Zmotna je pritožbena navedba o le pavšalni prvostopenjski ugotovitvi, da je tožnik imel vsaj štiri ali pet takih klicev ob nedeljah oziroma prostih dneh. To ugotovitev je sodišče pravilno oprlo na izpoved tožnika, D. D. in C. C., ki je še pojasnil, da je zgolj samo trajanje klicev v seštevku obsegalo vsaj pol ure. Skladno s temi izpovedmi je tudi pričanje A. A., ki je potrdil, da je tožnik ob nedeljah odšel vsaj trikat do petkrat opravit nalogo.

11. Pritožba navaja, da sodišče ni konkretno navedlo, ali je tožnik po prejemu klicev dejansko moral opraviti kakšno delo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi navedeni prepričljivi razlogi za zaključek, da je tožnik v dneh, ko naj bi bil sicer prost, na podlagi prejetih klicev dejansko opravil delo. Poleg njegove izpovedi to dejstvo potrjujejo predvsem izpovedi nadrejenega D. D., ki mu je odrejal delo, ter C. C. in A. A. Iz njihovih izpovedi tudi izhaja, da je oprava posamezne naloge trajala vsaj eno uro. Prav tako so bila v dokaznem postopku ugotovljena dovolj konkretna dejstva o tem, da je tožnikovo opravljeno delo v dneh, ko bi sicer moral biti prost, spadalo v delokrog podčastnika za logistične zadeve v NPE (oskrba). Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni znal konkretneje izpovedati, katere so bile te naloge, saj je obrazložil, da so se nanašale na nujno zagotavljanje hrane, ostalega materiala in prostorov, odpravo težav v bivalnih prostorih (popravila klim, ogrevanja, napak v sanitarijah) itd. Njegovo izpoved podpira pričanje C. C. o tem, da so se nujne naloge, ki jih je tožnik moral nemudoma opraviti na podlagi klica, nanašale na hrano, elektriko, ogrevanje ipd. Opravljanje del podčastnika za logistične zadeve v dneh, ko naj bi bil tožnik prost, potrjujejo tudi vsebinsko skladne izpovedi D. D., C. C. in A. A. o tem, da so določene enote na misiji delovale tudi ponoči, ob nedeljah oziroma prostih dneh, pri čemer jih je bilo treba logistično podpreti, tj. izdati material, vodo, ipd.

12. Po pritožbenih navedbah je sodišče neutemeljeno verjelo A. A., da je tožnik ob nedeljah vsaj trikrat do petkrat šel na opravo naloge, ki je trajala vsaj eno uro. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče ugotovitve o teh okoliščinah oprlo tudi na izpovedi D. D. in C. C. Prepričljivost dokazne ocene je dodatno podkrepilo s presojo, da sta tudi C. C. in A. A. tožnikovo delo poznala, saj sta bila z njim v isti pisarni in nastanitvenem objektu. A. A. je v zvezi s tem poudaril, da sta se s tožnikom veliko družila, zlasti ob nedeljah, ter da zato lahko z gotovostjo trdi, da je tožniku telefon zvonil vsaj tri do petkrat dnevno, tudi na nedeljo. Glede na vse obrazloženo tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost izpovedi A. A. 13. Po navedbah pritožbe je sodišče prezrlo, da glede na izvedeni dokazni postopek tožnik ne govori angleško in da se je glede komunikacije z italijansko vojsko moral obračati na namestnico NPE kot vezni člen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na izpoved poveljnika kontingenta B. B. tisti, ki ni znal angleško, D. D., in ne tožnik. Ne glede na to, so sodelovanje tožnika z italijansko vojsko poleg tožnika samega potrdili tudi C. C., D. D. in A. A., zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v tožnikovo opravljanje te naloge.

14. Pritožba izpostavlja izpoved B. B. o tem, da je bila razen motorizirane čete in vojaške policije večina enot ob nedeljah prosta, obe navedeni četi pa sta imeli v sestavi svoj logistični oddelek in bili samozadostni, torej sta imeli materialna sredstva ves čas pri sebi. Te izpovedi sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo kot dokaz, da tožnik dela ob prostih dneh ni opravljal, saj je bila v nasprotju z izpovedmi tožnika in ostalih prič. Drži, da glavni podčastnik kontingenta E. E. (ki ni opravljal dela skupaj s tožnikom), ni znal izpovedati, ali je tožnik delo dejansko opravljal tudi v nedeljo, vendar pa je tudi ta priča potrdila, da enote v kontingentu lahko delujejo tudi v nedeljo, da takrat praviloma potrebujejo logistično podporo in da je bil tožnik logistična podpora vsem, ki so opravljali različne dolžnosti na misiji.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ne gre za kršitev tedenskega počitka, če se je tožnik sam odločil za posredovanje na prosti dan, čeprav bi lahko nalogo opravil dan pred tem ali po tem. Iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, da je bilo tožnikovo opravljanje dela na prosti dan samoiniciativno. Kot je izpovedal, ni imel namestnika, zato je moral naloge opravljati ves čas, tudi ob dneh, ko bi moral biti prost. Iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da se je sam odločil za posredovanje. Nasprotno; izpovedal je, da je D. D. seznanil, da nima prostega dne, pa mu je ta rekel, da mora biti delo opravljeno. To potrjuje izpoved D. D., ki je pojasnil, da tožniku ni mogel zagotoviti počitka, ker narava dela NPE ni omogočala prekinitve za 24 ur, zato je bilo tudi ob nedeljah treba opraviti nujne naloge. Da proste nedelje niso bile vedno možne zaradi izrednih nalog, na katere se je bilo treba odzvati, je nenazadnje potrdil tudi E. E. 16. Zmoten je pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, na katere dneve datumsko je tožnik opravljal naloge. Iz 18. do 23. točke v zvezi z 10. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe je razviden zaključek, da je tožnik opravljal delo vse dni, tudi ob nedeljah oziroma dneh, ko naj bi bil prost, pri čemer so bili ti dnevi v opombi št. 7 tudi izrecno datumsko opredeljeni. Drži pritožbena navedba, da v sodbi ni navedeno, na katerega od teh dni je tožnik npr. poskrbel za odpravo napak v sanitarijah, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to, upoštevajoč vse zgoraj pojasnjene okoliščine obravnavanega spora, ne more ovreči dokaznega zaključka, da je nedvomno opravljal svoje delo tudi v vseh dneh, ko bi sicer moral imeti tedenski počitek.

17. Pritožba navaja, da je sodišče v veliki meri na podlagi izpovedi D. D., ki je tudi sam vložil tožbo zaradi nezagotovljenega počitka na isti misiji, zaključilo, da je tožnik opravljal delo v nedeljah. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje napravilo celovito dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP, ki je temeljila na presoji izpovedi tožnika in vseh prič. Tudi sicer je D. D. na vprašanje sodišča, ali je vložil tožbo zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, to zanikal. 18. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov tožniku zaradi opravljenega dela v dneh, ko bi sicer moral koristiti tedenski počitek, utemeljeno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo, pri čemer pritožba višini prisojene odškodnine ne nasprotuje.

19. Pritožba utemeljeno navaja, da seštevek stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, ne znaša 1.486,68 EUR, kot je to izračunalo sodišče. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev delno spremenilo tako, da je tožniku pripadajoče stroške postopka znižalo na znesek 1.486,48 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

20. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

21. Toženka je v sporu uspela le glede neznatnega dela stranske terjatve, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP, prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).