Jedro

Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov.

Tožena stranka je zaposlila nekaj delavcev za določen čas, kar pa ne vpliva na zakonitost odpovedi, ker pogodba o zaposlitvi za določen čas ni ustrezna zaposlitev v smislu tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 10. 2011, za vrnitev tožnice na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 23. 4. 2002 na delovnem mestu zavarovalni tehnik III v predstavništvu O. Tožena stranka jo je najprej obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o kateri je bil obveščen tudi sindikat, ki je odpovedi nasprotoval. Odpovedni razlog - zmanjšanje obsega dela in ukinitev delovnega mesta - je v odpovedi naveden in obrazložen, tožena stranka pa je tudi preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji. Vse zaslišane priče so izpovedale, da je tožena stranka ukinila predstavništvo v O. in posledično tudi tožničino delovno mesto, saj je bila v predstavništvu edina zaposlena na stacionarnem delovnem mestu (šalterju). Do ukinitve je prišlo zato, ker je obseg dela padel na 55 % od planiranega, zato obstoj delovnega mesta in predstavništva ekonomsko ni bil več upravičen. Tudi sicer so priče izpovedale, da so stacionarna delovna mesta nerentabilna, ker zavarovanci postajajo vse bolj zahtevni, kar pomeni, da pričakujejo uslugo na domu in se prodajne aktivnosti prenašajo na teren. Tožnica je del delovnega časa sklepala zavarovanja, drug del pa je opravljala administrativna dela. Po ukinitvi so se administrativna dela prenesla na zavarovalne zastopnike, ki dežurajo v pisarni. Navedeno po oceni sodišča prve stopnje predstavlja ekonomski in organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Možnosti za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ni bilo, saj je uprava družbe sprejela sklep, da se število zaposlenih zmanjša, nadzorni svet pa je prepovedal zaposlovanje novih delavcev, razen v primeru nadomeščanja ali projektnih del. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izveden v skladu s predpisi ter je odpoved podana pravočasno v okviru šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Strinjalo se je tudi z obstojem poslovnega razloga. Tožničino delovno mesto je bilo ukinjeno kot posledica zmanjšanja obsega dela, njene delovne naloge pa so prevzeli ostali zaposleni. Pritrdilo je zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožnice in M. P. o tem, da se tožničino delo v polovičnem obsegu dejansko še opravlja. Obrazložilo je, da ima delodajalec pravico izvesti spremembe v organizaciji dela in naloge ukinjenega delovnega mesta razporediti med druge delavce tudi na način, kot je to storila tožena stranka. Ugotovilo je tudi, da ni bilo možnosti za zaposlitev tožnice na drugih ustreznih delih. Tožena stranka je sicer res zaposlila nekaj delavcev na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, vendar pa le za določen čas, kar ni ustrezna zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR. V zvezi s ponudbo delovnega mesta tožničini sodelavki M. Ž. je ugotovilo, da je bila ta delavka zaposlena kot zavarovalni tehnik v S., kjer je prav tako prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je v podpis prejela ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, ki je bilo tedaj v S. prosto. Presodilo je, da ima delodajalec v primeru, ko ima na razpolago le eno ustrezno delovno mesto, odvečnih delavcev pa več, pravico sam odločiti, komu od zaposlenih, ki jim odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, bo to delovno mesto ponudil. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče pristransko sledilo le navedbam tožene stranke, saj je izvedlo le njene dokaze. Ugoditi bi moralo tudi dokaznemu predlogu za zaslišanje priče M. P. in nje same, če bi z izvedbo teh dokazov prišlo do drugačne odločitve. Tožnica je zatrjevala, da se predstavništvo v O. dejansko ni ukinilo in je obstajalo še naprej, kar bi lahko potrdila M. P., ki je bila tam tožnici nadrejena. Izpovedala bi tudi, da se ni ukinilo niti delovno mesto, katerega naloge so se v predstavništvu vsaj štiri ure še vedno opravljale. Na reorganizacijo se tožena stranka sklicuje samo zato, da opravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Vse priče, ki so bile zaslišane, so še vedno zaposlene pri toženi stranki in so bile nadrejene tožnici, zato ni bilo pričakovati drugačnega pričanja. Sodišču glede ugotovitve o zaposlitvi M. Ž. očita protispisnost. Če je v istem času postalo zaradi ukinitve delovnih mest zavarovalni tehnik trajno nepotrebno delo tako tožnice kot M. Ž., bi morala tožena stranka ob izpolnjevanju pogojev odločati, katero delavko bo razporedila na drugo ustrezno delovno mesto. Tožnica meni, da ni bila enako obravnavana kot njeni sodelavci, zlasti M. Ž., pa tudi novozaposleni delavci na delovnih mestih zavarovalnih zastopnikov, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prosto je bilo tudi delovno mesto na likvidaciji škod, ki je bilo ponujeno M. Ž., a ga ni sprejela. Delovno mesto je bilo prosto vse do konca januarja 2012, ko je bila nanj razporejena delavka s P. S 1. 9. 2011 se je na novo zaposlila L. K. kot nadomestilo za zastopnico Z. Š., ki šele sedaj odhaja v pokoj. Ves ta čas do danes se nova zastopnica uvaja v svoje delo. Tudi na Primorskem je tožena stranka zaprla pisarno, vendar sta tamkajšnja delavca prejela v podpis novi pogodbi o zaposlitvi za zavarovalnega zastopnika. Neenakopravno obravnavanje tožnice je posledica starih zamer nadrejenega (B. T.) do tožnice. Vse navedeno kaže na protispisnost ugotovitve sodišča, da ustreznih del za tožnico ni bilo. Da so delovna mesta bila na razpolago, kažejo zaposlitve delavcev za določen čas, ki so se uvajali kot začetniki. Tožena stranka je sama navajala, da ji ni ponudila delovnega mesta zavarovalnega zastopnika zaradi predvidevanja, da ne bo dosegla plana in ne zaradi okoliščine, da naj bi bila potreba po delavcih na navedenih delovnih mestih le za določen čas. Narava dela in način nagrajevanja ne moreta biti utemeljena razloga za postopanje tožene stranke. Tožnica meni, da izpolnjuje pogoje za zaposlitev na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika in za delovno mesto v likvidaciji škod, kjer sicer konstantno delajo študentje. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je očitek bistvenih kršitev pavšalen in nejasen, pa tudi neupošteven, ker tožnica ni ravnala v skladu z 286. b členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na vse očitke je odgovorilo že sodišče druge stopnje, tudi glede pravilnosti uporabe materialnega prava, zato predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da vrhovno sodišče na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti, ampak opravi preizkus samo v okviru tistih in takšnih razlogov, kot jih uveljavlja stranka. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno uveljavlja samo protispisnost, torej smiselno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če sodba vsebuje o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja revizija niti ne zatrjuje, pač pa s tem, ko nasprotuje presoji, da tožena stranka ni imela ustreznih delovnih mest, kamor bi razporedila tožnico, deloma uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, deloma pa nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Smiselno uveljavlja revizija tudi bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko sodišču očita, da je izvedlo le dokaze tožene stranke, izvedbo dokazov, ki jih je predlagala ona, konkretno njeno zaslišanje in zaslišanje M. P. o opravljanju dela v podružnici O., pa je zavrnilo. Ta kršitev je med drugim podana, kadar sodišče ne izvede dokaza, s katerim želi stranka dokazati neko odločilno dejstvo, to dejstvo pa ni že dokazano z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje dokaznima predlogoma utemeljeno ni sledilo, saj dejstva, ki naj bi se z njima dokazala, niso odločilna, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Tožena stranka je zaradi zmanjšanega obsega dela ukinila tožničino delovno mesto, ki se ne opravlja več pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Da je to res, je potrdila tožnica sama, saj naj bi njeno delo vsaj polovični delovni čas sedaj opravljala M. P., ki je bila njena nadrejena.

11. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Tako bi tudi v primeru, če predstavništvo ne bi bilo ukinjeno in bi celoten obseg tožničinega dela še obstajal, le da bi ga opravili ostali zaposleni, odpovedni razlog obstajal, saj potreb po delu pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo več. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Zato je ob ugotovitvi, da je tožena stranka delo po predstavništvih organizirala tako, da je postopoma ukinila stacionarna delovna mesta (vezana na fiksno plačo), delo teh delavcev pa porazdelila med zavarovalne zastopnike, ki opravljajo sicer terensko delo in imajo provizijski sistem plač, presoja sodišča druge stopnje, da je obstoj poslovnega razloga dokazan, pravilna. Ob taki presoji pa se tudi izkaže, da dejstvo, ali se je tožničino delo v predstavništvu v O. opravljalo še naprej in v kakšnem obsegu (o tem naj bi izpovedali tožnica in M. P.), ni odločilno.

12. Tudi v zvezi z ugotovitvijo, da je tožena stranka preverila možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji in da te možnosti ni bilo, je materialno pravo pravilno uporabljeno. V skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Dolžnost ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi velja samo v primeru, če ima delodajalec na voljo prosto delovno mesto za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem izvedlo obširen dokazni postopek in na podlagi izvedenih dokazov izdelalo jasno dokazno oceno (16. točka obrazložitve). Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano, ustreznih prostih delovnih mest za nedoločen čas ni bilo. Tožena stranka je zaposlila nekaj delavcev za določen čas, vendar pa, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, zaposlitev delavcev za določen čas ne vpliva na zakonitost odpovedi, ker pogodba o zaposlitvi za določen čas ni ustrezna zaposlitev v smislu tretjega odstavka 88. člena ZDR.

13. Končno tudi dejstvo, da je tožena stranka prosto delovno mesto zavarovalnega zastopnika v M. ponudila M. Ž., ne more pomeniti neenakopravnega obravnavanja v razmerju do tožnice, saj delodajalec v primeru, ko odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga več delavcem, na razpolago pa ima le eno prosto delovno mesto, ne more ravnati drugače, kot da prosto delovno mesto ponudi le enemu izmed njih. Zakon ne določa, kateremu delavcu je v takem primeru delodajalec dolžan ponuditi prosto delovno mesto; delodajalec je pri tej odločitvi prost. Sam lahko presodi, s katerim od delavcev bo nadaljeval delovno razmerje.

14. Revizijska trditev, da je obstajalo prosto delovno mesto tudi na likvidaciji škod, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. O obstoju tega delovnega mesta namreč niti v sodbi sodišča prve niti v sodbi sodišča druge stopnje ni nobene ugotovitve. Tudi ostale revizijske navedbe, ki se nanašajo na zaposlitev L. K., uvajanje zavarovalnih zastopnikov in neenakopravno obravnavanje glede domnevnih starih zamer, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga, saj so usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.