Jedro

Če s tožbo niso na pasivni strani zajeti vsi nujni enotni sosporniki, ni tožena prava stranka. Na to mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in z odločitvijo le proti nekaterim izmed nujnih enotnih sospornikov prvo sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, kar ima za posledico razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe po določbi 3. odst. 369. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu (tč. I., 1. in 2. izreka) razveljavi in nasprotna tožba zavrže, v izreku o stroških (tč. I., 3.) pa spremeni tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu izpodbijana sodba potrdi.

Tožnik po nasprotni tožbi M. C. je dolžan nerazdelno povrniti tožencema po nasprotni tožbi A. O. in G. O. stroške pritožbenega postopka v znesku 10.265,00 SIT z zakonitimi zamudnih obrestmi od 16.3.1994 naprej v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so od M. C. in H. C. zahtevali vrnitev nepremičnine, podrobno opisane pod tč. II. izreka sodbe, ugodilo pa nasprotnemu tožbenemu zahtevku Mi. C. (v nadaljevanju prvega toženca), s katerim je zahteval ugotovite, da je lastnik iste nepremičnine ter od nasprotnih tožencev G. O. in A. O., (v nadaljevanju tožnikov) ter vseh drugih eventuelnih zemljiškoknjižnih solastnikov izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice M. C. na opisani nepremičnini. Obenem je nasprotni tožbeni zahtevek proti H. C. zavrnilo in odločilo, da so tožniki dolžni tožencema nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 257.000,00 SIT s pripadki. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bila med prvim tožencem in prvima dvema tožnikoma dne 5.7.1973 sklenjena prodajna pogodba za navedeno nepremičnino. Zato je postal njen lastnik in utemeljeno zahteva izstvitev zemljiškoknjižne listine, pogodba z dne 29.3.1974 pa zaradi pripisanih imen tretjeta in četrtega tožnika ni veljavna, ker je prvi toženec ni prejel. V skladu z določbo 4. odstavka dogovora z dne 5.7.1973 je tožeča stranka dolžna pripraviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Sodišču druge stopnje predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. V pritožbi navaja, da je zgrešeno stališče prvega sodišča o tem, da pogodba z dne 29.3.1974 ni veljavna, ker je toženca nista prejela. Podrobneje pojasnjuje razloge naknadnega pripisa imen takrat mladoletnih tretjega in četrtega tožnika na pogodbi z I. Pogodba pa za tretjega in četrtega tožnika ni veljavna, ker je zanju, ki ju je ob sklepanju pogodbe zastopala zakonita zastopnica - mati, ni odobril organ socialnega skrbstva. Ker je prvo sodišče ugotovilo le lastnino M. C., ne pa tudi njegove žene, je prekoračilo tožbeni zahtevek, ki je bil tudi sicer nesklepčen. Graja ugotovitev prvega sodišča, da je bila kupnina plačana in končno graja tudi stroškovno odločitev prvega sodišča, ker je bila označena vrednost spornega predmeta previsoka, stroškovni izrek pa temelji na tej vrednosti, pa tudi sicer so stroški odmerjeni previsoko.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz trditvene dejanske podlage nasprotne tožbe in tožbenega predloga, kot sta ga oblikovala toženca (nasprotna tožnika), izhaja, da sta nasprotno tožbo vložila le proti prvemu tožniku in drugi tožnici. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je prvo sodišče prebralo, pa izhaja, da so solastniki sporne nepremičnine oziroma uporabniki vsi štirje tožniki po nedoločenih deležih. Izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se lahko toženec (zavrnilna sodba proti toženki je pravnomočna, ker se zoper njo ni pritožila) vknjižil kot lastnik oziroma uporabnik nepremičnine na celotnem zemljiškoknjižnem vložku, lahko tedaj zahteva le od vseh tožnikov (zemljiškoknjižnih (so)lastnikov oz. (so)uporabnikov), enako kot bi tudi le napram vsem zemljiškoknjižnim lastnikom mogel zahtevati ugotovitev, da je lastnik oz. uporabnik sporne nepremičnine. Spor je torej mogoče rešiti samo na enak način za vse zemljiškoknjižne lastnike, ki so enotna pravdna stranka, nujni enotni sosporniki (primerjaj 201. čl. ZOR). Ker niso bili vsi toženi, ni bila tožena prava stranka. Sodišče druge stopnje mora po uradni dolžnosti paziti, ali je tožen nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Zato je potrebno ugotoviti, da je prvo sodišče s svojo odločitvijo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe v obsodilnem delu, v katerem je odločeno o nasprotnem tožbenem zahtevku prvega toženca, in zavrženje nasprotne tožbe po določbi 3. odst. 369. čl. ZPP. Samo zaradi popolnosti je zaradi drugačnega stališča prvega sodišča potrebno povedati, da s samo sklenjeno prodajno pogodbo kupec ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini, marveč le obligacijsko upravičenje, ki mu omogoča, da od prodajalca zahteva izstavitev takšne listine, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik v zemljiški knjigi in tedaj pridobil lastninsko pravico kot stvarno pravico (primerjaj 33. čl. ZTLR). Ker kupec pred vpisom v javno knjigo lastninske pravice tedaj ne pridobi, tudi ne more s tožbo zahtevati ugotovitve njenega obstoja.

Odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, pa je, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, pravilna. Pogodbo z dne 29.3.1974 sta podpisala oba kupca - toženca ter prvi tožnik in druga tožnica v svojem imenu in za oba nedoletna prodajalca (tretjega in četrtega tožnika) kot zakonita zastopnica. Zgolj zato, ker kupcema prodajalci pogodbe niso izročili, le-ta ne more biti neveljavna. Res pa bi moralo takšno pogodbo, ki pomeni odsvojitev premoženja mladoletnega otroka odobriti pristojna socialna služba (enako tudi sedaj veljavni 111. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Posel, ki ga starši sklenejo kljub prepovedi (enako kot v času sklenitve tudi sedaj veljavni 111. čl. ZZZDR), je viseč pravni posel, dokler ga skrbstveni organ ne odobri. Takšen posel pa ni ničen, marveč le izpodbojen. Ker tretji in četrti tožnik niti ne trdita, da bi ga izpodbila, niti ga ne moreta izpodbijati z ugovorom v tej pravdi, marveč le s tožbo (primerjaj 112. čl. ZOR), je posel veljaven, ne glede na to, da takšen šepajoč posel postane veljaven tudi, če ga v treh mesecih (analogna uporaba 59. čl. ZOR) po pridobitvi poslovne sposobnosti zastopani ne izpodbije. Upoštevaje podatke zemljiške knjige, ki jih je sodišče prebralo, in iz katerih izhaja, da sta tretji in četrti tožnik rojena leta 1961 oziroma 1959, pa je ta prekluzivni rok že zdavnaj tudi potekel. Tako pa se pokaže, da tudi na podlagi pogodbe iz leta 1974 toženca napram tožnikom kot zemljiškoknjižnim lastnikom utemeljeno podajata ugovor prodane in izročene stvari, kar pa ima za posledico, da je njihov tožbeni zahtevek na pravni podlagi 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, neutemeljen. V tem (zavrnilnem delu) je bilo tedaj potrebno pritožbo tožnikov zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP, potem ko je sodišče druge stopnje tudi ugotovilo, da v zvezi s to odločitvijo prvo sodišče ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP.

Tožniki niso uspeli s tožbo, toženci pa prav tako ne z nasprotno tožbo, zato je sodišče druge stopnje, ki je glede na določbo 2. odst. 166. čl. ZPP moralo odločati o vseh stroških postopka, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP), in na ostale pritožbene trditve v zvezi s stroškovno odločitvijo prvega sodišča zato ne bo odgovarjalo.

Pritožniki so zaradi povedanega uspeli s približno polovico pritožbe, zato jim mora toženec M. C. (tožnik po nasprotni tožbi) povrniti eno polovico na SIT 20.530,00 odmerjenih pritožbenih storškov, tedaj znesek 10.265,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te odločbe dalje, ki jih je v stroškovnem zahtevku zahteval v nasprotni tožbi. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku tožeče stranke in v skladu s Tarifo o odvetniških storitvah ter Zakonom o sodnih taksah.