Jedro

Sklepu sodišče prve stopnje ni priložilo skice in elaborata, ki naj bi bila njegov sestavni del. V ponovljenem postopku bo sodišče kršitev saniralo s tem, da bo sklepu (fizično) priložilo skico, ki bo vsebinsko skladna z izrekom, torej skico, ki bo odražala aktualno katastrsko stanje, iz nje pa bodo razvidne s strani sodišča določene mejne točke, ter s tem, da bo za svojo odločitev navedlo razloge, ki bodo skladni z izrekom in sklepu priloženo skico in bodo do te mere konkretizirani, da bo preizkus odločitve sploh mogoč.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelo 782/7 k. o. X, ki je v solasti predlagateljev, ter parcelo 768/1 in 767/4, obe k. o. X, last nasprotnega udeleženca A. A., ter parcelo 766 k. o. X, ki je v solasti obeh nasprotnih udeležencev. Ugotovilo je, da znaša vrednost sporne mejne površine 1.123,06 EUR. Ker udeleženci niso dokazali močnejše pravice, je mejo določilo po zadnji mirni posesti in sicer po točkah 5816, 5873, 5399, 5874, 5875 in 5876, kot to izhaja iz skice terenske meritve z dne 31. 10. 2014 (priloga C6) in elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 19. 3. 2016 izvedenca B. B. Odločilo je še, da skupne stroške postopka krijeta predlagatelja, sicer pa vsak udeleženec svoje.

2. Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo vsi udeleženci. Predlagatelja izpodbijata celotno odločitev, nasprotna udeleženca pa zgolj odločitev o stroških postopka.

3. Predlagatelja uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlagata spremembo odločitve tako, da bo meja določena po sredini jarka za meteorne in hudourniške vode in nasprotnima udeležencema naloženi v plačilo skupni stroški postopka.

Navajata, da je mejo med parcelami vedno predstavljal jarek in sicer njegovo dno. Pravni predniki obeh strank so to spoštovali in vsak svoje zemljišče tako tudi mirno uživali. To dejstvo predstavlja dejansko podlago tako za priposestvovanje, to je močnejšo pravico, kot za pravilno ugotovitev zadnje mirne posesti. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialni predpis.

Meja ni bila urejena na podlagi zadnje mirne posesti, ampak po katastrskem stanju. V delu med točkama 5816 in 5873 je sodišče mejo določilo po delu zemljišča predlagateljev, ki je v naravi njiva in sta jo kot takšno predlagatelja vedno obdelovala in s tem (s priposestvovanjem) pridobila močnejšo pravico. Nasprotna udeleženca nista trdila, da bi poleg desne brežine jarka uživala tudi del njive obeh predlagateljev. Enako velja za območje celotne desne brežine jarka. Sodišče je nekritično sledilo nasprotnim udeležencem v izpovedi, da so nepremičnine vedno uživali do katastrske meje, saj te meje do trenutka, ko jim je bila pokazana s strani geodeta C., niso poznali. D. D. je povedal, da je pred letom 2005, ki bi se moralo šteti za obdobje zadnje mirne posesti (ali priposestvovanja) njivo oral do roba jarka, do vrha nabrežine jarka. Na naroku je pokazal še 20 cm od današnjega roba njive proti jarku. Pomembno je, da je povedal, da mu meje ni nihče pokazal, saj je bila „grapa“ dobro vidna. V sklepu P 76/2010 je sodišče ugotovilo soposest spornega prostora s strani obeh pravdnih strank. Sodišče tudi ni preverilo, da so na tem območju parcele različnih lastnikov razmejene z jarki, ki imajo tudi odvodno funkcijo. Jarek je eno od priznanih mejnih znamenj. 79. in 80. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) predlagateljema daje pravico do posesti polovice jarka. Pri takšnem izvrševanju posesti ju ni nihče oviral. Kot dobroverna lastniška posestnika sta svoje zemljišče neovirano uživala do dna jarka in to v časovnem obdobju, daljšem kot deset let. E. E. je povedal, da je bil jarek tam odkar pomni. Sodišče tudi ni raziskalo dejstev zadnje mirne posesti, ki sta jih predlagatelja zatrjevala. Navedla sta, da sta nasprotna udeleženca pred približno 10-timi leti ob levi brežini zgradila cesto in jo asfaltirala. Do takrat sta obe stranki in njuni posestni predniki kot mejo upoštevali jarek in sicer tako, da ga je vsaka stranka občasno pokosila s svoje strani do dna. Izgradnja poti in vgradnja cevi je način uživanja in mirne posesti spremenila. Zaradi pogostejšega poseganja v jarek in zaradi vgradnje cevi, je prišlo do spora in o mirni posesti ni več mogoče govoriti. O tem pričajo tudi številni sodni postopki, s katerimi je bilo sodišče seznanjeno. Nasprotujeta razlogom v točki 15. F. F. je lahko dovolila vkop cevi le za levo polovico jarka, za desno pa bi nasprotna udeleženca morala prositi predlagatelja. Ker tega nista storila, je prišlo do številnih sodnih postopkov (P 51/2011, K 35/2008, P 19/2010). Opozarjata, da sta z vlogo 22. 8. 2013 pojasnila razloge za spremembo trditev glede danega soglasja. Dokazna ocena je napačna, sodišče je verjelo le tistim, ki so izpovedovali v korist nasprotnih udeležencev. Sicer pa iz povzetkov tudi ni razvidno, kako jih je sodišče prve stopnje ocenilo. V nadaljevanju povzemata G. G. in H. H. V zvezi z izpovedbo priče E. E. sodišču prve stopnje očitata, da jo je nepravilno povzelo, izpovedb I. I. (saj je s predlagateljico v dolgoletnih sporih) in J. J. (saj pozna zadevo od uvedbe mejnega postopka) pa ne bi smelo upoštevati.

Stanje mirne posesti ni trajalo le do leta 1987, ampak so se spori začeli v letu 2005, ko je prišlo do vkopa betonskih cevi. To dokazujejo številni postopki med udeleženci (K 35/2008, P 129/2010, P 51/2011). Listin iz teh spisov sodišče ni vpogledalo. Dejansko stanje je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno. Storjena je bistvena kršitev postopka, saj odločba nima razlogov.

Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Utemeljitev odločitve s trditvijo, da predlagatelja nista dosegla nobene spremembe in da sta povzročila le kup stroškov in nevšečnosti, je nestrokovna in pravno nevzdržna in nima podlage v 139. členu ZNP.

4. Nasprotna udeleženca v pritožbi menita, da bi jima bila predlagatelja dolžna po krivdnem načelu povrniti vse stroške postopka. Ta postopek je bil namreč nepotreben, predlog pa podan iz nagajivosti. Ker ZNP ne ureja vseh položajev glede stroškov, bi moralo sodišče uporabiti ZPP. Ker predlagatelja s predlogom nista uspela, sta dolžna povrniti nasprotnima udeležencema stroške zastopanja. Ker je sodišče postopek zaključilo brez naroka, priglašata stroške zastopanja, pri čemer sta nagrado za postopek priglasila že v odgovoru na predlog, a v prenizkem znesku. Priglašata pritožbene stroške.

5. Predlagatelja sta na pritožbo nasprotnih udeležencev odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je mejo med nepremičninami udeležencev, to je parcelo 782/7 ter parcelami 768/1, 767/4 in 766, vse k. o. X(1), določilo po točkah 5816, 5873, 5399, 5874, 5875 in 5876. Pri tem se je v izreku sklepa sklicevalo na skico terenske meritve z dne 31. 10. 2014 (priloga B6) in elaborat za evidentiranje sprememb z dne 19. 3. 2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak izrek sklepa nejasen in pritožbenega preizkusa ne omogoča (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Nejasen je najprej zato, ker sklepu sodišče prve stopnje ni priložilo skice in elaborata, ki naj bi bila njegov sestavni del. Skica z dne 31. 10. 2014 se sicer nahaja v prilogi spisa (priloga C6), kar pa ne zadostuje. Glede elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 19. 3. 2016, ki naj bi bil sestavni del izpodbijanega sklepa, pa niti ni jasno, kaj ga sestavlja. V spisu (list. št. 160) se namreč nahaja le ovitek elaborata, ki naj bi imel štiri strani. Da bi se vsebina elaborata nahajala med prilogami in katere so te priloge, pa iz izreka sklepa ni razvidno. Dodatno nejasnost pa vnaša dejstvo, da se oznake parcel v izreku sklepa in oznake parcel v skici terenske meritve (priloga C6) ne ujemajo, v skici pa tudi ni najti točke 5399, ki naj bi bila ena od mejnih točk. Pojasnil o razlogih za te razlike v izpodbijanem sklepu ni najti.

8. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je sodišče prve stopnje storilo tudi pri pisanju razlogov za svojo odločitev. Razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo odločitev o določitvi meje v delu med točko 5816 in točko 5873 namreč nasprotujejo izreku oziroma skici terenske meritve (C6), ki naj bi bila sestavni del sklepa. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitev, da t. i. uživalna meja sovpada s strani nasprotnih udeležencev pokazano mejo, to je z zahodnim robom spornega jarka. Iz skice terenske meritve (C6), na katero se sodišče sklicuje v izreku, pa izhaja, da se meja, ki jo je sodišče določilo med točkama 5816 in 5873, ne pokriva z zahodnim robom kanala, ki je vrisan v skico, ampak je od tega roba oddaljena v smeri proti parceli predlagateljev.

Glede na to, da je v konkretnem primeru mejo treba urediti primarno na podlagi močnejše pravice (77. člen SPZ), bi moralo sodišče presojo, da močnejša pravica ni dokazana, obrazložiti tako, da bi jo bilo sploh mogoče preizkusiti. Zgolj povzemanje izpovedb prič, brez dejanskih ugotovitev in njihove subsumbcije pod ustrezno pravno normo, ne zadostuje. Iz razlogov tako ne izhaja niti to, kaj so udeleženci (če sploh) zatrjevali v zvezi z močnejšo pravico in kaj (katera dejstva) je torej bilo nedokazano.

9. Pritožbama je bilo že zaradi te kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), treba ugoditi. Ker je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more samo odpraviti (ne more namesto sodišča prve stopnje napisati jasen izrek in novih razlogov), je sklep na podlagi 354. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo kršitev saniralo s tem, da bo sklepu (fizično) priložilo skico, ki bo vsebinsko skladna z izrekom, torej skico, ki bo odražala aktualno katastrsko stanje, iz nje pa bodo razvidne s strani sodišča določene mejne točke, ter s tem, da bo za svojo odločitev navedlo razloge, ki bodo skladni z izrekom in sklepu priloženo skico in bodo do te mere konkretizirani, da bo preizkus odločitve sploh mogoč.

10. Ne glede na to, da je bilo treba sklep razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče (z namenom, da se sanirajo) opozarja še na nekatere druge pomanjkljivosti, ki jih je opazilo oziroma nanje opozarja pritožba.

11. Ena od bistvenih ugotovitev, če sodišče mejo določa na podlagi kriterija zadnje mirne posesti, je ugotovitev o tem, do kdaj je bila posest nepremičnin med mejaši mirna oziroma, kdaj je meja postala sporna. Za določitev meje po kriteriju zadnje mirne posesti je namreč relevanten obseg posesti posameznega mejaša pred pričetkom sporov. Izvrševanje posameznih posestnih dejanj po tem trenutku na odločitev o poteku meje ne more (in ne sme) vplivati. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je (dalj časa trajajoča) mirna posest, to je posest, ki so jo mejaši spoštovali, končala v letu 1987. Pritožbeno sodišče meni, da je takšna ugotovitev vsaj preuranjena.

Najprej zato, ker tega, da bi do sporov glede meje prišlo že v letu 1987, ni (določno) trdil noben udeleženec. Predlagatelja sta najprej trdila, da je do sporov prišlo v letu 2010, ko je geodet pokazal katastrsko mejo in je bila vložena tudi tožba v zadevi P 76/2010, kasneje pa, da je do sporov prišlo pred približno desetimi leti (vloga s temi navedbami je bila vložena 22. 8. 2013) oziroma po tem, ko sta nasprotna udeleženca zgradila asfaltirano dostopno pot (kdaj je bila ta zgrajena, predlagatelja nista navedla). Omenila sta tudi spor glede položenih cevi. Nasprotna udeleženca pa sta trdila, da spore, s katerimi skušata doseči njuno zatrjevano mejo, predlagatelja sprožata zadnja tri leta (odgovor je bil vložen 19. 10. 2012)(2), omenila pa sta tudi spor glede položitve cevi v zvezi s čimer naj bi v letu 2005 tekel upravni postopek. Sodišče prve stopnje bo glede na takšne trditve, zato moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva udeležence najprej pozvati, da se glede časa, ko je prišlo do spora glede poteka meje, bolj določno opredelijo. Šele to bo nudilo podlago za presojo, ali je to dejstvo sporno in ga je zato treba ugotoviti v dokaznem postopku.

Ugotovitev o tem, kdaj je mirna posest prenehala, pa je vsaj preuranjena tudi zaradi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka. Glede na to, da so v prvi vrsti mejaši tisti, ki so z začetkom spora seznanjeni, bo moralo, poleg predlaganih prič, o tem zaslišati tudi udeležence kot stranke postopka. Tega doslej, čeprav v razlogih sklepa navede drugače (glej točko 5), ni storilo. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o trenutku začetka sporov tudi ustrezno obrazložiti in s tem omogočiti pritožbeni preizkus odločitve.

12. Kot je že bilo omenjeno, je za določitev meje po kriteriju zadnje mirne posesti relevanten obseg posesti posameznega mejaša pred pričetkom sporov. To pomeni, da bo sodišče prve stopnje z že izvedenimi dokazi, ki jih bo po potrebi dopolnilo, moralo ugotoviti, kakšna posestna dejanja so na sporni površini izvajali udeleženci pred pričetkom sporov, nato pa bo na te svoje ugotovitve oprlo odločitev. Ob tokratnem odločanju je namreč ravnalo drugače. Ne glede na to, da je ugotovilo, da je mirna posest trajala (le) do leta 1987, je ugotovitev, da sta imela sporno površino v posesti nasprotna udeleženca, oprlo tudi na izpovedbo priče J. J., ki je izpovedoval le o obdobju nekaj let nazaj ter dejstvo, da je takratna lastnica parcele 767/3 v letu 2005 nasprotnemu udeležencu dovolila vkop cevi.

13. Ni odveč opozoriti tudi na to, da ZNP v 134. členu predpisuje obvezno opravo naroka na kraju samem, v 135. in prvem odstavku 138. člena pa tudi to, da sodišče mejo na tem naroku tudi določi in jo označi s trajnimi mejnimi znamenji. V konkretnem primeru je bil narok na kraju samem sicer opravljen, vendar meje takrat sodišče ni določilo. Izpodbijani sklep je izdalo kasneje brez novega naroka (in s strani drugega sodnika). V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče narok na kraju samem ponovno opraviti in tam (po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku) mejo tudi določiti in jo v naravi označiti. Obrazložen sklep o svoji odločitvi pa bo izdalo, ko bo s strani izvedenca (ki bo na naroku sodeloval) prejelo skico zamejničenja (iz katere bodo razvidni aktualni katastrski podatki, potek s strani udeležencev zatrjevanih meja, sporna površina, morebitna druga za odločitev relevantna dejstva, za katera bo sodišče ocenilo, da jih izvedenec lahko prikaže v skici ter tudi s strani sodišča določena meja z označenimi mejnimi točkami) ter elaborat, ki bo sposoben za izvedbo v zemljiškem katastru.

14. V primeru, da sodišče vseh predlaganih dokazov ne bo izvedlo, bo moralo v razlogih pojasniti tudi to, zakaj je njihovo izvedbo zavrnilo.

15. Ker je bilo treba zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari razveljaviti tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka sodišče prve stopnje ponovno odločalo, se o pritožbenih očitkih v zvezi s tem pritožbeno sodišče ne izjavlja.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče v nadaljevanju posamezno nepremičnino označuje le z parcelno številko, pri čemer se vse nahajajo v k. o. X. Op. št. (2): Pri tem se sklicujeta na spisa Okrajnega sodišča v Brežicah P 76/2010 in P 51/2005.