Jedro

Javne ceste so javno dobro, na njem zaradi splošne dostopnosti in anonimne uporabe posestno varstvo posameznika ni mogoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ko je tožnik zahteval ugotovitev, da je tožena stranka 21. 9. 2016 motila posest tožeče stranke tako, da je pred nepremičnino na naslovu B. postavila stebričke tako, da ti onemogočajo tožeči stranki, da pred svojo nepremičnino pripelje in parkira osebno vozilo in da se od tam odpelje. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, da se toženi stranki prepoveduje v bodoče dejanja pod točko 1 oziroma s podobnimi dejanji posegati v posest tožeče stranke in zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je z zavrženjem ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka odvzelo tožeči stranki pravico do sodnega varstva. Sodna praksa dopušča take zahtevke. Brez ugotovitvenega dela je 2. točka tožbenega zahtevka nedoločena glede lokacije. Sodišče se je ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev, ki niso pomembna. Predvsem o tem, ali je nekaj javno dobro in da tam stojijo stebrički. Ukvarjalo se je s tem, da javnega dobra ni mogoče priposestvovati. V konkretnem primeru gre za motenje posesti zaradi postavitev stebričkov in sicer premičnin. Posest tožeče stranke je tako onemogočena zaradi stebričkov. Stebrički niso javno dobro. Izvedenec je ugotovil, da je bil prej dostop z avtom do parcele 000 možen, danes pa so stebrički postavljeni tako gosto, da z običajnim avtom ni mogoče dostopati. Predmet posestnega varstva je nepremičnina 000, ki je v uporabi tožnice in kar je dobila od pokojne R. Š. z oporoko in sedaj izhaja iz sklepa o dedovanju IV D 1491/2013. Stebrički pa so postavljeni v delu nepremičnine, ki je v lasti tožene stranke, vendar gre za področje, ki sodi v funkcionalno zemljišče oziroma pripadajoče zemljišče po 7. členu ZVEtL. Pripadajoča zemljišča so tudi dostopne poti, dovozi in parkirni prostori. Sodišče se sklicuje na odločbo I Cp 3384/2013, ki pa ni utemeljena.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Ponavlja razloge iz sodbe sodišča prve stopnje, da se stebrička nahajata na javni cesti. Sicer je izvedenec ugotovil, da se do parcele 000 lahko dostopa tudi iz vzhodne smeri.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločanje v tej zadevi je pravna podlaga SPZ, določbe o motenju posesti (primerjaj določbe 32. člena in naslednje). Med pravdnima strankama je zlasti sporno, ali je tožnica pred zatrjevanim motitvenim dejanjem, to je postavitev stebričkov, imela posest na območju, kjer sta stebrička postavljena. V tožbenem zahtevku je bilo zapisano, da se nahajata neposredno pred stavbo na naslovu B. v ... in sta na fotografiji z oznako A označeni z oranžno barvo. Tožena stranka je trdila, da sta stebrička na javnem dobru oziroma na parcelah 001 in 002, vse k.o. ..., kar je križišče B. in Š. ceste, in da je tožena stranka vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z lokacijo stebričkov postavilo izvedenca geodetske stroke M. B. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju ugotovil, da se stebrički ob B. in Š. ulici nahajajo na parcelah 002 in 001, sporna stebrička pa na parceli 002. Obe parceli sta tudi v zemljiški knjigi vpisani na toženo stranko, parcela 001 je Š. ulica, na parceli 002 pa je B. ulica. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da se sporna stebrička nahajata na javnem dobru, ki je v naravi javna cesta oziroma del ceste. Na javnem dobru pa je zaradi splošne dostopnosti in splošne uporabe posestno varstvo posameznikov izključeno. Bistveni razpoznavni znak javnega dobra je splošna raba, ki ji vsebinsko omogoča uporabljati stvar s statusom javnega dobra, zato posest javnega dobra ni mogoča posestno varstvo izključeno1. Tožeča stranka ima lahko posestno varstvo, če je imela pravico do posesti. Ker na javnem dobru ni mogoče pridobiti posesti, ni mogoče tudi imeti sodnega varstva.

6. Pritožnica trdi, da zahteva odstranitev dveh stebričkov, ki sta premičnini. Stebrička sta postavljena in vgrajena v cesto oziroma javno dobro. Sodna praksa je že izrekla, da zapornica, ki stoji na javni cesti, je sestavni del le-te in ne more biti predmet posesti (VSK sklep I Cp 1449/2005). Enako velja za stebrička. Tudi če je tožeča stranka zapeljala iz javnega dobra do območja ob stavbi, za katerega trdi, da je na parcelni številki 000, to še ne pomeni, da je pridobila v vsem tem času posest na delu ceste in bi imela varstvo po 33. členu SPZ. V kolikor pa se sklicuje na svoje pravice iz lastninske pravice, pa jih bo lahko uveljavljala v ustrezni tožbi. Tako je treba pritožnici odgovoriti, da njene temeljne pravice do sodnega varstva niso onemogočene, ker v tej tožbi ni uspela. Eden bistvenih predpogojev za sodno varstvo posesti po 33. členu SPZ, to je zadnje stanje posesti, ni izpolnjen. Zato je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je sicer pod točko I zavrglo tožbo v delu, ko je tožbeni zahtevek glasil ugotovitveno in kjer je tožeča stranka opisala motitveno dejanje. V tem delu ima sicer pritožba prav, da je glede na ugotovitveni del zahtevka, kjer se opisuje motitveno dejanje, bila upravičena do takšnega tožbenega zahtevka. Takšna je bila tudi sodna praksa. Le v primeru, ko dajatveni del zahtevka obsega vse, kar je potrebno za sodno varstvo motenja posesti, je tako teorija kot sodna praksa na stališču, da tožeča stranka tedaj nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Pravni interes je namreč za takšno tožbo procesna predpostavka. Ker pa tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, ji sodišče prve stopnje z zavrženjem ugotovitvenega dela ni odvzelo sodnega varstva in zato ni podana smiselno uveljavljena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrženje je za pritožnico bolj ugodno kot zavrnjenje tožbenega zahtevka, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

7. Pritožba še navaja, da se sodišče prve stopnje preveč ukvarja z dejstvom, da sta parceli, na katerih ležita Š. ulica in B. ulica, javni cesti oziroma javno dobro. Meni, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbi B. po 7. členu ZVEtL. Tožeča stranka v zvezi s tem ni ponudila trditvene podlage in dokazov. Na te navedbe je tožena stranka odgovorila in prerekala te trditve ter pozvala tožečo stranko, da ponudi v zvezi s tem dokaze (na primer odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča ali odločbo o ZVEtL). Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi zemljišče, na katerem stojijo stebrički, bilo pripadajoče zemljišče k stavbi B., je za obseg preizkusa izpodbijanega sklepa, ugotovljeno dejansko stanje zadostno. V pravdi zaradi motenja posesti gre le za ugotavljanje, ali je tožeča stranka imela na spornem delu posest in tožena stranka je dokazala, da je na zemljišču, kjer stojita stebrička, javno dobro in torej tožeča stranka ne more imeti takšne posesti, ki jo zahteva SPZ.

8. Pritožba še trdi, da se je sodišče zmotno sklicevalo na sodno prakso iz odločbe I Cp 3384/2013. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje. V odločbi je šlo za vprašanje posesti na javni cesti oziroma javnem dobru in za odločanje o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti, ko je bilo motilno dejanje opisano tako, da je tožena stranka izklopila delovanje električnih kartic za odpiranje zapornic, ki stojijo na začetku dovozne poti, ki potekajo po navedenih nepremičninah in naj bi s tem onemogočila dotedanjo uporabo dovozne poti.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, katere pritožbe smiselno očita, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 156. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

1 VSL, sklep I Cp 3384/2013. Enako VSK I Cp 1449/2005, VSL II Cp 3996/2009.