Jedro

Zahteva po izpolnjevanju enega od pogojev PCT za oba tožnika ni bila diskriminatorna, saj je veljala za vse učence, učitelje in starše. Odlok je veljal za vse enako. Očitano ravnanje toženke je temeljilo na legitimnem cilju, zasledovalo je varovanje zdravja in življenja ljudi in je bilo zato potrebno in sorazmerno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka), da prvo tožnici omogoči v šolskem letu 2021/2022 obvezno šolanje in izobraževanje brez PCT ter da se toženki prepove omejevati prost dostop v Osnovno šolo X, Podružnična šola Y s pogojem PCT, diskriminirati drugo tožnika ter pogojevati vstop v šolo s pogojem PCT (točka 1.). Nadalje je tožeča stranka zahtevala, da toženka vsaki tožeči stranki izplača denarno nadomestilo v višini 1.100,00 EUR (točka 2.) ter da na svoje stroške objavi anonimizirano sodbo v dnevniku Večer (točka 3.) ter povrnitev pravdnih stroškov (točka 4.). Pod točko II je sodišče odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna povrniti toženki povrniti pravdne stroške v znesku 826,20 EUR. Nadalje je sodišče odločilo s sklepom, da se sprememba tožbe ne dopusti.

2. Pritožbo vlagata tožnika z navedbo, da se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče sprejelo svojo pristojnost, zato vsa navajanja, da je potrebno zahtevek zavreči, predstavljajo kršitev Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Poudarjata, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča bila bistveno korigirana s sklepom I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023, s povzemanjem bistva te odločbe. Nadalje očitata kršitev 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z navedbo, da sodišče nima odločilnih razlogov, strank ni zaslišalo, dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno. Navaja, da je pravni interes glede prepovednega zahtevka nedvomno podan, odločitev v zvezi s spremembo tožbe in pomanjkanjem pravnega interesa je očitno nerazumna, četudi so pogoji PCT za vstop v šolo sedaj neobvezni, je pravni interes tudi za ugotovitveno tožbo podan. Ker za sodišče tudi obravnava zahtevka za šolsko leto 2022/2023 ne bi predstavljala dodatnega napora niti zavlekla sodnega postopka. Sodišče bi namesto zavrniti spremembo tožbe, moralo odstopiti zahtevek stvarno pristojnemu upravnemu sodišču. Ker tega ni storilo, je podana kršitev po točki 4 drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navajata, da ne gre za to, da bi samo zaradi sprejetega predpisa nastal poseg in škoda tožnikom. Ta je nastala zaradi izvrševanja neustavnega predpisa po toženki in njenih zaposlenih. Sodišče nadalje spregleda, da sta tožnika dva in da je njuno razmerje do toženke po materialnem pravu različno. Ko gre za otroka je glede obveznosti šolanja moč govoriti o razmerju javno-pravne narave. Pritožnika pa imata oba zahtevke iz naslova osebnostnih pravic neposredno na podlagi Ustave. Osebnostne pravice so civilne pravice in se varujejo s sredstvi civilnega prava. Zakon o nalezljivih boleznih, kolikor predvideva omejitev gibanja, zahteva odločbo zdravstvenega inšpektorata. Poudarja, da četudi bi pravna podlaga obstajala, je bil poseg nesorazmeren. Tožnika nista nikogar ogrožala, vseskozi sta bila zdrava. Otroci niso bili ogroženi z virusom, skratka poseg v pravice tožnikov in ostalih otrok ne prenese strogega testa sorazmernosti. Nadalje graja in podaja svojo argumentacijo neenake obravnave in kršitve 22. člena Ustave. Graja odločitev glede nediskriminatornosti kot materialno zmotno. Med posegi zaposlenih pri toženki in posegi v pravice tožnikov obstaja neposredna vzročna zveza in njihova odgovornost. Podana je tako odgovornost, kot protipravnost in diskriminacija. Nadalje graja kršitev 8. točke 339. člena ZPP, ker sodišče strank ni zaslišalo. Nadalje graja tudi odločitev o stroških z navedbo, da zastopanje toženke po Državnem odvetništvu ni obvezno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeni očitki absolutno bistvenih kršitev določb 4., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, niso utemeljeni. Očitek kršitve 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan, ker v izpodbijani sodbi sodišče ni odločalo o ugovoru tožečih strank glede stvarne pristojnosti, saj takšen ugovor pred sodiščem prve stopnje ni bil uveljavljen. Tudi razlogi s katerimi je sodišče utemeljilo odločitve, so jasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je seznanilo z vsemi navedbami tožnikov, odgovorilo in presojalo pa je vse njune bistvene navedbe, zato tudi očitek o arbitrarnosti odločitve, ni utemeljen. Sodišče je pravilno upoštevalo, da dejstva, ki v zadevi tvorijo konkretni dejanski stan, niso bila sporna1, zato izvajanje nadaljnjih dokazov, kot tudi zaslišanje pravdnih strank, ni bilo dolžno izvesti2 in zato ni kršilo pravice tožnikov do izjave.

5. Tožnica in drugo tožnik očitata toženki posege v njune ustavne pravice, ki naj bi bili posledica izvajanja Odloka o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID (v nadaljevanju Odlok), ki je v prvem odstavku določil obvezno testiranje s testi za samotestiranje za vse učence osnovnih šol, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT. Z določbo četrtega odstavka 8. člena odloka je Vlada začasno prepovedala zbiranje v šolah za učence ki samotestiranja v prostorih šole ne izvajajo oziroma ne izpolnjujejo pogoja PCT ter določila, da se ti učenci izobražujejo na daljavo. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema in soglaša z razlogi izpodbijanih odločitev, na izrecne pritožbene očitke, ki so bistveni za odločitev o tožbenih zahtevkih pa odgovarja:

6. Razlogi s katerimi je sodišče v točkah 7 in 8 utemeljilo svojo odločitev, da se sprememba tožbe ne dovoli, so pravilni in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema. Tožnika ponavljata pritožbene navedbe, da dejansko nista spremenila istovetnosti zahtevka, ki pa jih je že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 4.7.2022 (list št. 52) zavrnilo kot neutemeljene. Ker so bili vsi ukrepi PCT odpravljeni že v mesecu marcu 2022, tudi pritožbenim navedbam, da bi sodišče z dopustitvijo spremembe tožbe, omogočilo dokončno ureditev razmerja, ni mogoče pritrditi.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo meritorno odločilo o tožbenih zahtevkih, ki jih tožnika uveljavljata s tožbo: o zahtevi, da sodišče tožnici dovoli obiskovanje pouka brez izpolnjevanja PCT, da se ji ne omejuje prost dostop v šolo, o zahtevi drugo tožnika glede prepovedi diskriminacije ter pogojevanja vstopa v šolo s pogojem PCT, o zahtevkih tožnikov na plačilo denarnega nadomestila v višini 1.100,00 EUR ter objavi anonimizirane sodbe v dnevniku Večer, zato je pravno nerelevantno in tudi nerazumljivo tožnikovo sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023. 8. Kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, so osebnostne pravice lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Zakon sme izključiti protipravnost določenega posega v osebnostno pravico ob spoštovanju načela sorazmernosti pri omejevanju ustavnih pravic. Obligacijski zakonik sankcionira kršitev osebnostnih pravic, sodna praksa pa določbo konkretizira tako, da gre za poseg, ki je, upoštevaje kriterije povprečnega človeka več kot le neškodljiv, saj povzroča vznemirjanje, motenje posameznika, ki je neka resna grožnja njegovih osebnostnih dobrin. Sodišče je v nadaljevanju utemeljilo, da temeljijo, s strani tožnikov očitani posegi v njune osebnostne pravice, na zakoniti podlagi in sicer na določbah 2. in 3. točke 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in določbi 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19 (v nadaljnjem besedilu ZZUOOP).

9. Na bistvene pritožbene očitke, da so očitani posegi tožnikoma kršili njune ustavne pravice, sodišče druge stopnje odgovarja, da protipravnost določenega ravnanja, ki ima sicer značilnosti kršitve osebnostne pravice, lahko izključi razlog, ki je izrecno opredeljen v Ustavi ali v zakonu, poseg v osebnostno dobrino pa lahko opravičuje tudi višji javni interes. O izključitvi protipravnosti se odloča na podlagi tehtanja pomena različnih nasprotujočih si interesov, to je med interesom prizadetega posameznika ter javnim interesom. To tehtanje je napravilo Ustavno sodišče ob presoji ustavnosti določb 2. in 3. točke 39. člena ZNB3, na katerem temelji Odlok, ki predstavlja neposredno pravno podlago za očitane kršitve, ki naj bi jih izvršila toženke.

10. Ustavno sodišče je, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, omogočilo uporabo zakonskih določb, ki izključujejo protipravnost očitanih posegov ter v naprej zagotovilo zakonsko podlago za izdajanje podzakonskih predpisov, ki urejajo ukrepe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, hkrati pa tudi za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi izpodbijanih zakonskih določb. Tudi iz odločbe U-I-83/20 (42. točka obrazložitve) z dne 27. 8. 2021 izhaja, da je eden od razlogov zaradi katerega je po Ustavi dopustno omejiti svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja, tudi varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni oziroma preprečevanje nalezljivih bolezni. Tako sta bila prepoved zbiranja ljudi v šolah in posledično izobraževanje na daljavo tudi v skladu s ustavno pravno presojo nujna začasna ukrepa, ki sta zasledovala cilj omejitve širjenja nalezljive bolezni in hkrati zagotovitev čim prejšnjega nemotenega izvajanja izobraževanja učencev v šolah.

11. Sodišče prve stopnje je sledilo ustavno pravni presoji4, da z Odlokom ni bil presežen pomen določb Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 69/1995 in nasl). ZNB, ki dovolj določno opredeljujejo vrsto ukrepa (obvezen usmerjeni zdravstveni pregled, ki lahko vključuje tudi odvzem materiala za preiskavo), namen ukrepa (preprečevanje in širjenje nalezljive bolezni) in osebe, na katere se nanaša (fizične in pravne). Ustavno sodišče je pojasnilo, da je mogoče na podlagi prvega odstavka 32. člena v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZNB odrediti obvezne in usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, vključno s prebolevniki, zdravimi osebami, potniki v mednarodnem prometu in drugimi osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi vključujejo tudi odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo (tudi odvzem vzorca nosne sluznice ali sline v primeru virusa SARS-CoV-2) in testiranje oziroma preiskavo tega vzorca. Testiranje ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ali osebno dostojanstvo, prav tako pa tudi ni resen medicinski poseg, ki bi lahko povzročil resno okvaro zdravja. Tako je že sodišče prve stopnje odgovorilo na izpostavljene očitke pritožbe, da morajo omejitve iz drugega odstavka 32. člena Ustave temeljiti na zakonu, da je edino zdravstveni inšpektorat pristojen za izrekanje ukrepov po ZNB, da je šlo za očitno neenako obravnavo in kršitev ustavnih pravic in zato za diskriminatorno obravnavo tožnikov. Ustavno sodišče je v odločbi RS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 ugotovilo, da je grajana ureditev ostala znotraj opredeljenega zakonskega okvirja in zato ni bilo neskladja z drugim odstavkom 120. člena Ustave.

12. Ukrepi so zasledovali varovanje zdravja in življenja učencev ter zaposlenih na šoli5 in so bili v skladu z Odlokom primerni za dosego ustavno dopustnega cilja, ker se je z njimi preprečeval vstop oseb, ki so bile lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri izvajanju posameznih dejavnosti in posledično širjenje nalezljive bolezni Covid-19. Ker brez testiranja oziroma z blažjimi ukrepi ne bi bilo mogoče enako učinkovito in v enaki meri zagotavljati doseganja cilja v danih razmerah, je bilo testiranje tudi nujen ukrep. Čeprav je testiranje lahko povzročilo posamezniku nelagodnosti ter neprijetne in boleče občutke, intenzivnost posega v telesno integriteto ni bila tolikšna, da bi odtehtala njegove koristi. Zato je Ustavno sodišče zaključilo, da je bil ukrep sorazmeren tudi v ožjem smislu.

13. Povzeta ustavna presoja, ki v celoti zajema s strani tožnikov zatrjevane ustavne kršitve oziroma posege v njune osebnostne pravice, podaja odgovore na pritožbene navedbe glede protipravnosti in diskriminatornosti posegov. Zahteva po izpolnjevanju enega od pogojev PCT za oba tožnika ni bila diskriminatorna, saj je veljala za vse učence, učitelje in starše. Odlok je veljal za vse enako. Očitano ravnanje toženke je temeljilo na legitimnem cilju, zasledovalo je varovanje zdravja in življenja ljudi in je bilo zato potrebno in sorazmerno. Zato so tudi tožnikovi zahtevki, ki jih je utemeljeval na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo, neutemeljeni. Sodišče je ustrezne razloge, s katerimi je zavrnilo tožbena zahtevka na tej podlagi, navedlo v točkah od 25 do 30 obrazložitve.

14. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrniti (določba 353. člena ZPP) ter potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

15. Pritožba nadalje neutemeljeno graja stroškovno odločitev z navedbo, da zastopanje toženke po Državnem odvetništvu ni bilo potrebno. Zakonska podlaga za zastopanje Državnega odvetništva Republike Slovenije temelji na določbi tretjega odstavka 12. člena Zakona o državnem odvetništvu (RS 23/2017). Odločitev o pravdnih stroških (točka 32 obrazložitve) je zato materialno pravno pravilna z upoštevanjem Odvetniške tarife.

16. Ker tožnika s pritožba nista uspela, nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka (določbi 154. in 165. člena ZPP).

1 Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo po temelju. 2 Sodišče tudi sicer ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom, saj lahko po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne predlagane dokaze, če oceni, da so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno, ali pa da gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ali, če dokazni predlog ni ustrezno konkretiziran (Betetto N.: ZPP s komentarjem, 2. knjiga GV Založba in Uradni list RS Ljubljana 2006, str. 611) 3 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-79/20-24, z dne 13. 5. 2021: "Ustavno sodišče je v 3. točki izreka te odločbe odločilo, da se 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB uporabljata kljub njuni neskladnosti z Ustavo. S tem je za v naprej omogočilo izdajanje podzakonskih predpisov na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB in hkrati zagotovilo zakonsko podlago za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi teh zakonskih določb. Tako je odločilo zato, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage za omejevanje gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni, v prihodnje ogrožena in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja." 4 Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022: Ustavno sodišče je ugotovilo, da Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Ur. l. RS, št. 142/21 in nasl.) ni neustaven. 5 Ustavno sodišče je v odločbi U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 posebej poudarilo, da je treba ob bok posameznikovi pravici do zdravja postaviti tudi njegovo dolžnost, da varuje zdravje drugih ljudi pred nalezljivo boleznijo.