Jedro

Odločitev, da se predlagani dokazi izvedejo, ne terja kakšne posebne argumentacije, saj že sama izvedba predlaganih dokazov kaže, da jih sodišče šteje za primerne za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Stranka lahko graja verodostojnost predlaganih dokazov, njihove izvedbe pa ne more preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 10.432,32 EUR z obrestmi, kar tožnica uveljavlja kot toženčev del solidarne obveznosti, ki jo je poravnala.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja obstoj notranjega razmerja med strankama, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Meni, da dokazni postopek sklenitve dogovora, da bo solidarno obveznost iz lastnih sredstev poravnala tožnica, ni potrdil. Izpoved toženca označuje za neverodostojno, ostale predložene dokaze pa za nepomembne za presojo dejanskega stanja. Navaja, da je toženec v mnogih postopkih skušal uveljaviti, da je za nakup hiše prispeval več kot tožnica, pa ni uspel. Pogodbe o kreditih in potrdila o plačilih so nepomembni, ker sta stranki sklenili sodno poravnavo, ki predstavlja nov pravni temelj. Trdi, da tudi dogovor z dne 19.1.2006 ne potrjuje notranjega dogovora med strankama, saj se je tožnica solidarno obveznost zavezala plačati, ker toženec ni hotel pristopiti k sklenitvi dogovora in plačilu solidarne obveznosti. Opozarja na nasprotje med izjavo odvetnika F.M. in toženčevo izpovedjo. Odvetnik govori o pogovoru strank med poravnavo, medtem ko toženec govori o dogovoru po sklenitvi sodne poravnave. Ker odvetnik potrjuje zgolj pogovor, njegova izjava ne potrjuje sklenitve dogovora in sodišče odvetnikovo izjavo napačno razlaga. Za nelogično ocenjuje, da bi stranki v nasprotju s sodno poravnavo, takoj po njeni sklenitvi, sklepali še ustni dogovor v nasprotju s sklenjeno sodno poravnavo. Meni, da bi stranki, ki sta obe imeli odvetnika, dogovor, če bi bil sklenjen, vključili v sodno poravnavo. Koga je L.J. pozval k izpolnitvi in v kakšnem razmerju sta pravdni stranki pridobili lastninsko pravico in predhodno prispevali za nakup hiše, ni pravno pomembno. S sklenitvijo sodne poravnave je nastal nov pravni temelj, na podlagi katerega se mora presojati obveznosti strank. Obveznost iz poravnave je jasna, drugačen dogovor pa bi bil vsebovan v sodni poravnavi, če bi bil sklenjen. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja terja uporabo 404. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in drugih določil o solidarnosti upnikov, zlasti 395. in 405. čl. OZ. Tožnica, ki je izpolnila solidarno obveznosti, ima pravico do regresa. Razloge sodbe ocenjuje za nejasne in nasprotujoče. Ugotovitev o sklenitvi sodne poravnave, ki predvideva solidarno obveznost strank in neposredno za tem sklenjen usten dogovor, naj bi solidarno obveznost poravnala tožnica, ocenjuje za nasprotujoče si razloge. Opozarja, da ni ugotovljeno, kdaj točno naj bi bil ustni dogovor sklenjen. Meni, da bi zaradi nasprotja med toženčevo izpovedjo in izjavo odvetnika M., slednja morala biti preverjena z odvetnikovim zaslišanjem, ki ga je toženec v odgovoru na tožbo predlagal po potrebi. Zaslišanje je potrebno, zlasti, ker je odvetnik slišal samo pogovor, ki sam po sebi ne spreminja sodne poravnave. Po odvetnikovi izjavi naj bi se stranki pogovarjali med poravnavo, sodišče pa obrazlaga, da po sodni poravnavi, kar je tudi nasprotje. Nasprotje se kaže tudi v tem, da naj bi med poravnavo tekel pogovor, naj bi tožnica sama izpolnila obveznost, nato pa naj bi bila v sodni poravnavi zapisana solidarna obveznost pravdnih strank. Pritožnica opozarja, da je že v prvi pripravljalni vlogi in ponovno na naroku nasprotovala izvedbi nepotrebnih dokazov, pa sodišče o tem ni odločilo in obrazložilo. Po tožencu predložene listine so bile pridobljene za ta postopek in ne izkazujejo pravilnega dejanskega stanja. Sodišče jih ni preverilo z zaslišanjem prič, ki so karkoli potrjevale na teh listinah. Toženec zaslišanj niti ni predlagal, zato bi moralo sodišče šteti, da so nepreverjene. Opozarja na zapisnik z dne 20.9.2011, iz katerega izhaja, da je tožnica zavračala vsak dogovor s tožencem, da bo sama prevzela solidarno obveznost iz sodne poravnave, zato izjava, da je bila v zamudi s plačilom, ne izkazuje, da je bil to samo njen dolg. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila po izteku 15. dnevnega roka, predpisanega za odgovor na pritožbo, zato odgovora ni mogoče upoštevati (344. čl. ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da sta pravdni stranki – po sklenitvi sodne poravnave, s katero sta se L.J. solidarno zavezala plačati ostanek kupnine – ustno dogovorili, da plačilo iz lastnih sredstev, brez pravice do regresa, izvrši tožnica. Pravno pomembno je, da je bil dogovor sklenjen po sklenitvi poravnave, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, medtem ko točen čas sklenitve ni odločilna okoliščina. Ker se je s sodno poravnavo urejalo sporno razmerje z upnikom L. J., katerega terjatev je laže izterljiva, če ima nasproti dva (solidarna) dolžnika, ne bi bilo nenavadno niti to, da bi se stranki kljub drugačni ureditvi notranjega razmerja proti upniku zavezali solidarno. Izpoved toženca, ki dogovor zatrjuje, je prepričljivejša od tožničine izpovedi, ki ga zanika, ker drugi dokazi potrjujejo, da sta se stranki o tem dogovarjali in je obstajala podlaga za tak dogovor (bivanje v kupljeni hiši, plačilo kupnine skladno s solastninskimi deleži). Dejstvo, ki ga v izjavi potrjuje F. M. – da sta se stranki že v času sklepanja poravnave dogovarjali o možnosti, da terjatev L.J. plača zgolj tožnica – sicer ne potrjuje sklenitve dogovora, je pa skladna z ostalimi dokazi, ki potrjujejo sklenitev dogovora (toženčeva izpoved) oziroma potrjujejo okoliščine, zaradi katerih je bil tak dogovor logičen, potreben oz. utemeljen. Toženčeva izpoved, da je bil dogovor s tožnico sklenjen, ni v nasprotju z izjavo odvetnika M., da sta se stranki o tej možnosti pri sklepanju poravnave dogovarjali. Dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva, racionalno sprejemljiva in preverljiva, zato sodišče druge stopnje z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. 6. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze. Dvom v verodostojnost in popolnost izjave F. M. in verodostojnost listinskih dokazov, ki jih je predložil toženec, se ni pojavil, zato kakšno posebno materialno procesno vodstvo pri vrednotenju teh dokazov ni bilo potrebno, stranki pa zaslišanja prič, ki jih kot potrebne omenja pritožba, nista predlagali. Pritožbena trditev, da so po tožencu predlagani dokazi prirejeni za potrebe te pravde, je zato neupoštevna. Če bi tožnica želela doseči zaslišanje priče F. M., bi morala to predlagati. S tem ko je toženec navedel, naj se zaslišanje izvede po potrebi, potrebe pa do konca postopka ni konkretiziral, zaslišanja ni predlagal. Nasprotja med izjavo odvetnika M. in toženčevo izpovedbo ni. F. M. potrjuje, da sta se stranki o načinu plačila solidarne obveznosti ob sklepanju sodne poravnave dogovarjali, tožnik pa izpoveduje, da sta se o tem po sklenitvi sodne poravnave dogovorili. Tudi očitku, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. čl. ZPP, ki od sodišča terjajo natančnost, skrbnost in kompleksnost dokazovanja, ni mogoče slediti.

7. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. 404. čl. OZ in drugih določil, ki predvidevajo regresno pravica solidarnega dolžnika, ki je obveznost izpolnil, ni mogoče uporabiti, ker je dokazni postopek pokazal, da sta stranki z naknadnim dogovorom regres izključili. Notranje razmerje, ki sta ga stranki (solidarna dolžnika) z dogovorom o načinu plačila solidarne obveznosti dogovorili, izključuje možnost, da bi tožnica zaradi izpolnitve solidarne obveznosti od tožnika karkoli zahtevala (9. čl. in 1. odstavek 239. čl. OZ).

8. Očitane procesne kršitve niso bili storjene. Nobenih nasprotij med izjavo odvetnika M. in njenim povzemanjem v sodbi ni. Pritožnik kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP utemeljuje s sklicevanjem na (po njegovi oceni) nasprotujoče si dokaze in ne z nasprotjem, kakršno zgoraj citirano zakonsko določilo opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev postopka. Kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP je namreč podana, če o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za primere, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima oz. za nepravilen prenos podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, takega nasprotja pa v sodbi ni. Tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni storjena, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih jasni in si med seboj ne nasprotujejo; sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus.

9. Sodišče, ki je po toženi stranki predlagane dokaze izvedlo, je že s samo izvedbo dokazov zavrnilo tožničin ugovor, da so ti dokazi nepotrebni. Odločitev, da se predlagani dokazi izvedejo, ne terja kakšne posebne argumentacije, saj že sama izvedba predlaganih dokazov kaže, da jih sodišče šteje za primerne za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Sodišče mora utemeljiti zgolj zavrnitev substanciranih dokaznih predlogov, ker s tako odločitvijo stranki odreče obravnavanje pred sodiščem. Stranka lahko graja verodostojnost predlaganih dokazov, njihove izvedbe pa ne more preprečiti.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).