Jedro

Tudi pri ukrepih za podaljšanje omejitve osebne svobode za en mesec je treba upoštevati stališče Ustavnega sodišča, da zgolj sum na zlorabo postopka sam po sebi ne more biti dovolj za izrek ukrepa omejitve gibanja.

Čustveno navezanost tožnika v razmerju do brata se ni v tolikšni meri odrazila v objektivnih, na zunaj zaznavnih ravnanjih tožnika od trenutka njune ločitve v Italiji, pa ob vložitvi prošnje v Sloveniji meseca decembra 2012 in glede na navedbe v tožbi ter na zaslišanju, da bi sodišče lahko ugotovilo, da izpodbijani ukrep nesorazmerno posega v njegovo pravico glede na javno korist varovanja integritete postopka in s tem varstva pravic do učinkovitega dostopa do azilnega postopka drugih prosilcev za azil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., začasno nastanjenega v Centru za tujce v Postojni, ki ga zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC, Metelkova zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka odločila, da se tožniku, roj. ... 7. 1993 v kraju Sang Mashe, Afganistan, podaljša omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar največ za en mesec, in sicer od 22. 3. 2012 od 19.10 ure do 22. 4. 2012 do 19. 10 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bilo prosilcu ob sprejemu prošnje omejeno gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov. Sklep ministrstva je potrdilo tako Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I U 10/2012-15 s 6. 1. 2012, kot tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I Up 60/2012 z dne 9. 2. 2012. V nadaljevanju se organ sklicuje na določili 4. in 2. odstavka 51. člena ZMZ. Ker je bilo prosilcu gibanje ob sprejemu prošnje omejeno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, ki kot razlog sam po sebi ne more prenehati, se je pristojni organ odločil, da v tem konkretnem primeru uporabi pooblastilo, ki mu ga daje ZMZ, in prosilcu omejitev gibanja podaljša. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji sodbi št. I Up 60/2012 z 9. 2. 2012 ugotavlja, da je bilo v konkretnem primeru potrebno izreči ukrep omejitve gibanja, saj je prosilec kljub predhodnim vloženim prošnjam dvakrat samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Vrhovno sodišče je namreč ugotovilo, da je prosilčeva istovetnost glede na spreminjanje osebnih podatkov sporna. Glede nato, da razlogi za omejitev gibanja še vedno obstajajo in niso prenehali, pristojni organ ugotavlja, da so v tem konkretnem primeru podani zadostni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja na podlagi druge alineje 1. odstavka 51. člena v povezavi s peto in šesto točko 55. člena ZMZ do prenehanja razlogov v postopku za priznanje mednarodne zaščite, vendar največ za en mesec.

V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka vztraja pri zakonskih pogojih in sicer, da ni podane istovetnosti in pri ugotovitvi o zlorabi postopka. Pri tem pa tožena stranka ni upoštevala ostalih človekovih pravic, ki jih tožniku zagotavlja država in sicer varstvo družine (čl. 53 Ustave RS). Tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala tožnikove mladosti, dejansko je starejši mladoletnik, v Slovenijo je prišel še v času, ko je bil mladoleten, skupaj s svojim še mlajšim bratom, ki je sedaj v azilnem domu v Ljubljani. Oba potrebujeta drug drugega, kajti to je vse, kar imata. Pri tako dolgi omejitvi gibanja in brez medsebojnih stikov, se bosta bratca popolnoma odtujila. S tem pa tožena stranka krši ustavno pravico – varstvo družine.

Poleg tega so razmere v matični državi trenutno kritične in se prosilcev oz. tistim, ki jim ni dana mednarodna zaščita, tja ne vrača. Po preteku štirih mesecev, tožena stranka tožniku omejitve gibanja skladno z zakonom ne bo mogla več podaljšati, bližina obeh bratov pa je nujno potrebna za njun čustveni razvoj, ki je glede na dogodke in razmere v katerih sta, gotovo zelo prizadet. Predlaga odpravo odločbe, podrejeno pa razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da so neresnične tožbene navedbe, da je tožnik starejši mladoletnik, saj naj bi tožnik že ... 7. 2011 dopolnil osemnajst let in je torej dosegel polnoletnost. Prav tako pa niso utemeljene tudi tožbene navedbe glede medsebojne povezanosti bratov, in sicer naj bi se zaradi štirimesečne odsotnosti bratca popolnoma odtujila. Tožena stranka opozarja, da sta brata prvič v Republiko Slovenijo prišla skupaj, potem pa sta se zelo kmalu po svoji volji ločila. Tako je mlajši brat ob tretjem vstopu v Republiko Slovenijo, ko je bil vrnjen na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, vstopil sam, s tožnikom pa naj bi se ločila že v Italiji nekje v sredini leta 2010. Pri tem mlajši brat ni navedel prav nobenih posebnih okoliščin, zaradi katerih sta se ločila, vedel je le, da je tožnik v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito, sam pa se za to ni odločil in je odšel na Dansko. Glede na to, da je bil tožnik na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 vrnjen v Republiko Slovenijo dne 7. 12. 2011, to pomeni, da sta bila brata po svoji lastni volji ločena več kot leto dni in pol. Iz navedenega jasno izhaja, da brata medsebojno nista tako povezana, da bi zaradi enomesečnega podaljšanja gibanja to povzročilo kakršnekoli resne posledice.

Tožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v sodbi v zadevi I Up 313/2009 z dne 27. 8. 2009 na podlagi (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) zavzelo stališče, da za ukrep omejitve gibanja „zadostuje zgolj sum zavajanja in zlorabe postopka, tj. razlog iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ“. Ustavno sodišče je v odločbi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 zavzelo stališče v zvezi z navedeno interpretacijo Vrhovnega sodišča in sicer je navedlo, da „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno“ (odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, odst. 14). Zaradi besede „ali“ na koncu 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena in 4. alinejo 55. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) in besedila 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi z 4. alinejo 55. člena zdaj veljavnega ZMZ (Uradni list RS. št. 111/2007, 111/2008 – odl. US, 58/2009, 99/2010, odločba Ustavnega sodišča U-I-292/09-9), ki je glede na ureditev, o kateri je odločalo Ustavno sodišče v odločbi z dne 3. 3. 2011, ostala nespremenjena, se postavlja vprašanje, kako je treba ustavi skladno razlagati določilo 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z 4. (5. ali 6.) alinejo 55. člena ZMZ, ki še vedno dopušča, da organ zgolj zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov navedenih v tem določilu omeji osebno svobodo prosilcem za mednarodno zaščito, med tem ko po stališču Ustavnega sodišča to ni dopustno, glede na to, da Ustavno sodišče v izreku obravnavane odločitve ni poseglo v ureditev 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alinejo (pa tudi 5., 6. in nekaterimi drugimi alinejami) 55. člena ZMZ.

To vprašanje v predhodnem upravnem sporu zaradi omejitve gibanja za čas 3 mesecev (sodba Upravnega sodišča I U 10/2012 z dne 6. 1. 2012) ni vzpostavilo posebnega interpretacijskega zapleta, kajti tako kot v zadevi, o kateri je odločalo Ustavno sodišče dne 3. 3. 2011, tudi v predhodnem upravnem sporu izpodbijana upravna odločba z dne 23. 12. 2011 očitno ni temeljila samo na sporni določbi 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ (sum na zlorabo postopka v zvezi z 6. alinejo 55. člena ZMZ), ampak je temeljila tudi na razlogu iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče sta ugotovili, da je razlog iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ podan, ker tožnik ni predložil nobene listine o istovetnosti in ker je večkrat spreminjal svoje osebne podatke, razlog iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ pa je bil podan zato, ker je dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom; ko je bil seznanjen, da mu bo omejeno gibanje, je rekel, da prošnje ne bo podal; ko pa je bil predan policiji v nadaljnji postopek, je v Centru za tujce ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, zato sta sodišči sprejeli oceno tožene stranke, da je prošnjo vložil zaradi tega, da bi odložil prisilno odstranitev (6. alineja 55. člena ZMZ).

Glede na vsebino obrazložitve izpodbijanega akta je pravna situacija v tem upravnem sporu nekoliko drugačna. Tudi pri ukrepih za podaljšanje omejitve osebne svobode za en mesec je treba po mnenju sodišča upoštevati omenjeno stališče Ustavnega sodišča, da zgolj sum na zlorabo postopka sam po sebi ne more biti dovolj za izrek takega ukrepa, vendar pa v konkretnem primeru niso podani vsi nujno potrebni pogoji, da bi sodišče prekinilo postopek po 156. členu Ustave in zahtevalo presojo ustavnosti določila 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 z vidika načela predvidljivosti, jasnosti pravnih določil in pravne varnosti kot sestavnega dela načela pravne države.

Tožena stranka v izpodbijanem aktu sicer na treh mestih navaja, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka, zaradi česar je treba omejitve osebne svobode tožniku podaljšati, čeprav zgolj sum na zlorabo postopka po stališču Ustavnega sodišča ne more biti sam po sebi dovolj za omenjeni poseg v temeljno človekovo pravico. Pri tem ne drži argument tožene stranke, da sum zavajanja ali zlorabe postopka „sam po sebi ne more prenehati“. Ta sum lahko preneha, vendar je to odvisno od konkretnih okoliščin vsakega primera. Vendar, ker tožnik v tožbi temu argumentu in dejanski ugotoviti tožene stranke, ki jo je treba upoštevati v kontekstu dejanskih okoliščin, zaradi katerih je bila ugotovljena zloraba postopka s pravnomočno sodno odločbo, ne oporeka, ta pomanjkljivost oziroma netočnost v argumentaciji tožene stranke ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Bolj pomembno kot to, kar navaja tožena stranka, pa je, da po stališču Ustavnega sodišča sum zavajanja in zlorabe postopka sam po sebi ne more biti razlog za enomesečno nadaljevanje posega v osebno svobodo. Vendar pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe v prvem odstavku na strani 2 navedla tudi, da je „Vrhovno sodišče ugotovilo, da je prosilčeva istovetnost glede na spreminjanje osebnih podatkov sporna“, kar sprejema tudi tožnik v prvem odstavku tožbe. Zaradi tega stavka ima sodišče zadostno podlago za ugotovitev, da izpodbijana odločbe ne temelji zgolj na 2. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ, ampak tudi na 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ. In ker tožeča stranka v tožbi z ničemer ne argumentira, da razlog v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti ne obstaja več, sodišče ni obvezano prekiniti postopka zaradi nejasnosti določbe 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča. Tudi iz sodb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2011 z dne 8. 4. 2011 in I Up 653/2011 z dne 16. 11. 2011 izhaja, če izpodbijana odločba temelji na dveh pravnih podlagah in sicer na 1. in 2. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ, odločba Ustavnega sodišča z dne 3. 3. 2011 ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta in ZMZ po mnenju Vrhovnega sodišča ne vzbuja dvoma o protiustavnosti.

Poleg tega sodišče tudi ugotavlja, da je Upravno sodišče v predhodni sodbi v zadevi I U 10/2012 z dne 6. 1. 2012 zavzelo dokazni standard, da je „razvidno“, da je (tožnik) za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar pomeni, da ni ni ugotovilo zgolj suma na zavajanje in zlorabo postopka, ki je po stališču Ustavnega sodišča prenizek dokazni standard za omejitev osebne svobode. Enako je tudi Vrhovno sodišče ugotovilo višji dokazni standard od golega suma in sicer je navedlo, da je „na podlagi dejstev pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države“ (sodba v zadevi I Up 60/2012 z dne 9. 2. 2012).

Z zgoraj navedenih vidikov materialnega prava, ki jih je moralo sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, izpodbijani akt torej ni nezakonit oziroma ZMZ za potrebe rešitve tega upravnega spora ne vzbuja dvoma o protiustavnosti. V nadaljevanju pa mora sodišče presoditi zakonitost izpodbijanega akta še z vidika edinega tožbenega ugovora, ki se nanaša na varstvo družine.

Tožnik v tožbi zoper odločitev o omejitvi osebne svobode za obdobje treh mesecih tega ugovora ni podal, je pa na zaslišanju dne 6. 1. 2012 pred Upravnim sodiščem v zadevi I U 10/2012 dejal: /.../ „imam brata v Ljubljani, on je mlajši od mene in želim, da sem zraven njega.“ Sodišče je v sodbi v zadevi I U 10/2012 z dne 6. 1. 2012 to njegovo izjavo povzelo v sodbo (odst.7), tožnik je nato v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z dne 6. 1. 2012 uveljavljal, da „želi biti nameščen v odprtem, lahko pa tudi zaprtem oddelku Azilnega doma v Ljubljani, ne zato, ker bi od tam lahko pobegnil, temveč zato, ker tam živi njegov mladoletni brat, za katerega tudi po svojih najboljših močeh skrbi. Zato ni razloga, da bi ju ločevali in tožniku omejili prostost“. Iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 60/2012 z dne 9. 2. 2012 ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče izrecno obravnavalo omenjeni zahtevek tožnika na bivanje oziroma omejitev gibanja v Azilnem domu zaradi mladoletnega brata, ki je v Azilnem domu. Zato pri predmetnem zahtevku po oceni sodišča ne gre za stvar, o kateri bi sodišče že pravnomočno razsodilo.

Določilo 53. člena Ustave, na katerega se sklicuje tožnik, je načelo, ki v 3. odstavku določa, da država varuje družino ter ustvarja za to potrebne razmere. V konkretnem primeru, ko je tožnik prosilec za mednarodno zaščito in uveljavlja možnost stikov z bratom, ki je tudi prosilec za mednarodno zaščito, pri čemer sta brata, v kar se je sodišče prepričalo na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi, le del poti iz Afganistana proti Sloveniji po lastni volji potovala skupaj, za del poti (v Italiji) pa sta se samoiniciativno ločila, in v okoliščinah, ko sodišče tekom postopka ni prejelo predloga zakonite zastopnice tožnikovega brata, da bi zaradi varovanja največjih otrokovih koristi, tožnikov brat, ki je starejši mladoletnik, potreboval tesnejše stike z bratom, kot edinim članom družine, ki ga ima v Sloveniji, sodišče tožnikovega ugovora ne presoja po določbi 3. odstavka 53. člena Ustave, ampak ga presoja z vidika varstva tožnikove pravice do zasebnosti v povezavi s stiki z njegovim bratom iz 35. člena Ustave. Povsem razumno in utemeljeno je upoštevati, da bi omejitev osebne svobode tožniku v za to namenjenem objektu v Azilnem domu namesto v Centru za tujce omogočala bolj kontinuirane stike tožnika z bratom in s tem varstvo njegove zasebnosti v zahtevani meri. Vendar pa ta tožnikova pravica do zasebnosti ni absolutna, ampak je vanjo dopustno poseči, če je poseg v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave).

Predmetni poseg je predpisan z zakonom in sicer z določbo drugega dela 2. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z določilom 3. odstavka 51. člena ZMZ, iz katerega izhaja, da se mladoletnikom brez spremstva omeji gibanje samo na območje azilnega doma ali njegove izpostave, tožnik pa ni mladoletnik. Pozitivna diskriminacija mladoletnikov ima legitimen cilj in sicer v načelu, da morajo biti največje korist otroka glavno vodilo v vseh pravnih postopkih v zvezi z mladoletniki, po drugi strani pa je legitimen cilj izpodbijanega ukrepa učinkovito izvajanje ukrepa omejitve gibanja polnoletnemu prosilcu za mednarodno zaščito, to pa je tožnik, ki je že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo. Izpodbijani ukrep je tudi primeren v tem smislu, da je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to je učinkovito izvajanje omejitve osebne svobode za namen uspešne izvedbe postopka v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito. Izpodbijani ukrep je tudi nujen, kot je to pojasnjevala tožena stranka na glavni obravnavi in kar sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje v predhodnem upravnem sporu, ko je šlo za tožbo zoper ukrep omejitve osebne svobode v trajanju 3 mesecev, kajti prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ukrepa ne bi bilo mogoče uspešno izvesti v „katerem drugem oddelku Azilnega doma“ (sodba Upravnega sodišča I U 10/2012 z dne 6. 1. 2012, odst. 3); Vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da ukrepa ne bi bilo mogoče uspešno izvajati v „odprtem oddelku Azilnega doma“. Ker je zakonodajalec v 2. alineji 2. odstavka 51. člena ZMZ izrecno predvidel, da se lahko omejitev gibanja izvaja tudi v za to namenjenem objektu Azilnega doma, sodišče pripominja, da ni v prosti presoji tožene stranke, ali bo to možnost dejansko zagotovila, ali ne, kajti zakonska možnost omejitve gibanja v za to namenjenem objektu Azilnega doma namreč lahko služi ravno za varstvo človekovih pravic polnoletnih članov družin v povezavi z mladoletniki, ki pa jim je izjemoma gibanje lahko omejeno na območje azilnega doma. Dejstvo, da Ministrstvo za notranje zadeve dejansko nima objekta v Azilnem domu, kjer bi se lahko izvajala omejitev osebne svobode oziroma gibanja, kot je to na glavni obravnavi pojasnila predstavnica tožene stranke, nima nobenega pomena pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta v konkretnem primeru. Sodišče je namreč tožbo zavrnilo, ker zadnji korak v presoji načela sorazmernosti v zvezi z 35. členom Ustave ne pripelje do zaključka, da bi bilo v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu besede, če bi se izpodbijani ukrep izvajal v objektu Azilnega doma in ne v Centru za tujce.

Pri presoji načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede gre za tehtanje na eni strani pravice tožnika do zasebnosti v zvezi s stiki z njegovim mlajšim bratom, ki bi jih lahko imel v Azilnem domu, če bi mu bila v nadaljnjem mesecu dni tam omejena osebna svoboda namesto v Centru za tujce, in na drugi strani javne koristi, da se na učinkovit način zagotovi prisotnost tožnika tekom celotnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki je že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo in zato da se tudi pravice drugih prosilcev za azil čim bolj učinkovito obravnavajo. V tem tehtanju je sodišče upoštevalo naslednje okoliščine, ki jih je deloma ugotavljalo, deloma preverjalo na glavni obravnavi: Tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 12. 2011 samoiniciativno brata niti ni omenil, v nobenem smislu pa ni omenil tesnih vezi, ki naj bi jih imel z bratom; šele na posebno vprašanje uradne osebe je omenil brata in sicer, da sta skupaj prišla v Slovenijo, od tam pa sta odšla v Italijo. V Italiji pa sta se ločila, ker je brat odšel na Norveško, od koder je bil vrnjen v Slovenijo, tožnik pa je odšel svojo pot. To sta storila zato, ker zaradi pomanjkanja denarja nista mogla oba oditi na Norveško. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik to prepričljivo potrdil. Tožnik tudi v tožbi zoper prvotno odločitev o omejitvi osebne svobode za 3 mesece ni omenjal tesnih vezi z bratom niti zahtevka, da bi mu bilo gibanje omejeno v Azilnem domu zaradi bratove bližine. To je omenil prvič na zaslišanju pred prvostopenjskim sodiščem dne 6. 1. 2012 in kasneje bolj določno v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, kjer omenja bratovo mladoletnost in potrebo po skrbi nad njim. Vendar v tem upravnem sporu sodišče ni prejelo predloga zakonite zastopnice tožnikovega brata, v povezavi z načelom varstva največje otrokove koristi, da bi bil tožnik premeščen iz Centra za tujce v Azilni dom zaradi lažjih stikov med tožnikom in njegovim mladoletnim bratom. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi dovolj prepričljivo izkazal, da sta kljub ločitvi z bratom imela v Italiji kontakt, da sta stike iskala in vzpostavljala po telefonu, vendar pa izven naštetega ni nobenih posebnih okoliščin na strani tožnika; z razliko od vsebine v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z dne 6. 1. 2012 v tožbi tožnik celo opušča interes po „skrbi nad mladoletnim bratom“, in se omejuje na interes po preprečitvi „odtujitve“ med bratoma. Sodišče ne dvomi v čustveno navezanost tožnika v razmerju do brata, kot jo je tožnik opisal na zaslišanju dne 28. 3. 2012, vendar pa se ta čustvena povezanost ni v tolikšni meri odrazila v objektivnih, na zunaj zaznavnih, ravnanjih tožnika od trenutka njune ločitve v Italiji, pa ob vložitvi prošnje v Sloveniji meseca decembra 2012 in glede na navedbe v tožbi ter na zaslišanju, da bi sodišče lahko ugotovilo, da izpodbijani ukrep nesorazmerno posega v tožnikovo pravico glede na javno korist varovanja integritete postopka in s tem varstva pravic do učinkovitega dostopa do azilnega postopka drugih prosilcev za azil. Tožnik je imel z bratom kontakte po telefonu, odkar sta se ločila v Italiji in do njunega ponovnega srečanja v Sloveniji in jih ima tudi v času izvajanja izpodbijanega ukrepa, kot je potrdil na zaslišanju; poleg tega je brat tožnika v Centru za tujce že enkrat obiskal in tožnik na zaslišanju ni navedel, da so mu obiski prepovedani, pa tudi predstavnica tožene stranke je na glavni obravnavi pojasnila, da brat tožnika lahko v Centru za tujce obišče. Zato nadaljnje enomesečno omejevanje stikov med tožnikom in bratom, kot posledica dejstva, da je tožniku gibanje omejeno v Centru za tujce, ne pa v Azilnem domu, po presoji sodišča ne pomeni kršitve tožnikove pravice, pri čemer je tožnik sam s svojim ravnanjem povzročil, da je v prvotnem postopku bilo pravnomočno ugotovljeno, na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, da so izpolnjeni pogoji za tri mesečno omejitev osebne svobode tožniku, in je zato izpodbijana odločba zakonita. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).